Glasbena šola je lahko posilstvo

Kljub najinim travmatičnim spominom na solfeggio sva prvorojenko vendarle vpisala v glasbeno šolo. Nadarjena je namreč za glasbo – ima posluh in lep glas. Rada poje, naučila se je brenkati na kitaro in ukulele. V glasbi uživa. A kljub temu je njena prečna flavta, ko jo je po štirih letnikih glasbene šole odložila, ostala od takrat nedotaknjena. Če ne bi na polici brisala prahu, se je ne bi niti dotaknila. Kaj je torej šlo narobe tudi pri njej, da je rezultat enak kot pri meni in moji soprogi? Vsem se je zagabil trening inštrumenta. Nihče od nas glasbila namreč ni igral, samo treniral ga je. 

Profesionalizem

Slovenske glasbene šole veliko zahtevajo, kot da bi vsi slušatelji imeli cilj igrati v filharmoniji. Vzgajati hočejo samo profesionalce, ne pa ljubiteljev glasbe, ki bi igrali predvsem za svoj užitek. Zato je ljudi, ki se po končali glasbeni šoli inštrumenta ne dotaknejo več, kar precej. 

Drugega otroka tako nisva več vpisala v glasbeno šolo. Mogoče ni bilo prav. V srednji šoli se je sam namreč lotil kitare, klavirja in petja. Tretji je vedel, kaj hoče. Dve leti naju je prepričeval, da bi ga vpisala na harmoniko. Privat. Diatonične harmonike namreč na glasbenih šolah ne učijo. V trenutku slabosti sva pristala. Nevedoč, da je cena harmonike lahko višja od avtomobila, ki ga vozim. Hvala Bogu. To je bila namreč odlična investicija, saj je učitelj od samega začetka učil všečne skladbice in igranje za sina nikoli ni bilo trening, ampak vedno le igra. Not ga je učitelj učil sproti glede na potrebe. Nobene piflarije doma. Note so pripomoček za igranje, ne pa same sebi namen. Po isti poti je šel še četrtorojenec. 

Zadnji pa je navdušen nad klavirjem. Z računalniško aplikacijo se ga je lotil in hitro napredoval. Vpis v glasbeno šolo je bil zato obojestranska želja. Logična posledica. Zato solfeggio v trenutku ni bil tako težak, poleg tega pa je učenje glasbene teorije danes povsem drugačno od mojega izpred štirih desetletij. 

Modernizem

Marsikaj pa je ostalo enako. Učitelji otrokom še vedno dajejo veliko skladb, ki so bodisi preresne in odrasle bodisi sodobne in abstraktne. Na nastopu sem se spraševal, ali ni mar ta otrokom tuj modernizem namenjen temu, da starši ne slišimo napak.  

Napak je namreč na sodobnih nastopih precej več kot v času mojega otroštva. Velika večina nastopajočih se je (z)motila. Nekoč bi se vsak pogreznil v tla, če bi se mu na javnem nastopu zataknila deklamacija ali če bi zgrešil en ton. Danes ne otroci ne učitelji na to niso pozorni, njihova obrazna mimika sporoča, da jih to sploh ne briga. 

Na to kaže tudi obleka. Le redki učenci so bili oblečeni nastopu primerno. Nihče sicer ni prišel v trenirki, a ni veliko manjkalo. Teniske pa so bile kar pogoste. Dobro, da je bil šolski koncert v klasicistični dvorani s freskami iz 19. stoletja, kar je malce preglasilo banalno oblačilno kulturo in ustvarilo spoštljiv ambient. 

Užitek

Ne glede na vse skupaj, na travme in pozabljen bonton, pa je koncertek glasbene šole zame vendarle bil izjemno doživetje. Glasbeni užitek je dopolnila otroška prisrčnost in simpatična nespretnost.  

Naročniška vsebina