Francozi prepovedali burkini, pri nas pa bi morda lahko začeli s prepovedjo malicanja v bazenu

Ko je župan mesta Cannes kot prvi v Franciji prepovedal burkini, muslimansko žensko kopalno oblačilo, najbrž ni pričakoval, da bo njegova odločitev obšla svet (iz včerajšnjega članka na Domovini).

Oni dan sem na pokopališču srečala znanca. Minilo je že nekaj časa, kar sva zadnjič pokramljala. ''Včasih, ko sem bil mlad, smo možvali o tistih, ki so ležali na parah, pa o vremenu in pridelku,'' je pogodrnjal.''Danes pa največ o tem, bomo zaradi vseh sprememb v svetu, ki smo jim priča, jutri sploh še živi ali ne.''

Znanec je vse življenje živel po nekih ustaljenih pravilih, ki jih zlepa ni kršil. Upošteval je deset božjih zapovedi, prometne predpise, ko je šel v Cerkev, je snel klobuk in cesarju je zmeraj dal, kar je bilo cesarjevega. Če so mu ukazali, naj bo tiho, je molčal, če so mu vseeno dovolili govoriti, se je izgovoril, da nima kaj povedati.

Malicanje v bazenu; je to dovoljeno?!

''Na začetku poletja sem prvič v življenju šel v toplice,'' je vseeno nadaljeval. ''Ko stopim k bazenom, nisem mogel verjeti svojim očem! V otroškem so kraljevale tri močne, zakrite ženske, oblečene v črno, med njimi pa so se igrali otroci in- meni nič, tebi nič- malicali kar v vodi. Oziral sem se okoli sebe, ker se mi je zdelo čudno, da nihče nič ne ukrepa. Fantje v oranžnih majicah in kratkih hlačah so hodili mimo, kot da je vse lepo in prav. Čudil sem se, priznam. Če smo bili vsi v kopalkah, zakaj niso bile tudi one? Mar niso v bazenih takšna pravila?''

Na njegovo čudenje sem se spomnila, ko so pred dnevi začeli mediji sramežljivo poročati, da je župan mesta Cannes kot prvi v Franciji prepovedal burkini, muslimansko žensko kopalno oblačilo.

''Čakaj malo!'' sem si rekla,''zakaj je to storil šele zdaj? Mar ni za tovrstne prepovedi že mičkeno prepozno? Kje so bili gospodje takrat- na samem začetku, ko je bil še pravi čas, da se ob množičnih priseljevanjih postavijo tudi skupna pravila, kaj se sme in kaj ne?''

Za vse enake: za ''domorodce'' in za ''priseljence.''

Prepovedi burkinijev v Cannesu ima danes podoben učinek, kot če bi en ocean hoteli pretočiti v drugega z otroško kanglico.

Tudi velikanska skupnost različnih narodov, ras s preštevilnimi, med seboj zelo različnimi vrednotami, mora – za kolikor toliko normalno sobivanje - postaviti zelo jasne temelje - z usklajenimi in vsem razumljivimi pravili!

Živimo skupaj, počnimo kar nas je volja

Življenje v katerikoli in kakršnikoli skupnosti zna biti nemogoče, če vsak počne, kar mu pade na pamet in kar se mu zdi prav.

Predstavljate si, da bi v službo priskakljali po glavi in pri tem kikirikali? Bi si drznili voziti po levi? Pri zdravi pameti verjetno ne.

Tudi velikanska skupnost različnih narodov, ras s preštevilnimi, med seboj zelo različnimi vrednotami, mora – za kolikor toliko normalno sobivanje - postaviti zelo jasne temelje - z usklajenimi in vsem razumljivimi pravili!

Če tega ne stori, potem lahko z nič kaj lahkim srcem pričakujemo, da bo nenehno prihajajo do neredov, če ne celo do česa hujšega, že zaradi dlake v jajcu.

V Evropi smo danes priča trku med zelo ''sproščenim'' 21. stoletjem in poznim 19. stoletjem. Na vprašanje kdo se bo komu prilagodil, ne vem odgovora. Ali pa ga nočem vedeti.

Sploh še imamo nadzor nad situacijo?

Domala vsak izmed nas ve, da sveta ni več možno vrniti v čase, ko je Eva utrgala jabolko in ga s pregrešnimi nameni ponudila Adamu, ki je bil dovolj požrešen, da ga je brez razmisleka požrl.

Sprašujem se, so nam ključne stvari, ki so združeni Evropi postavile trdne temelje za enakopravno in svobodno sobivanje, že ušle iz rok?

Po drugi strani pa bi se morali tudi tako imenovani ''avtohtoni'' Evropejci vprašati, kaj pa, če smo se tudi mi izpridili? Kaj, če svoje telo razgaljamo in ''razgaljamo'' bolj, kot bi bilo še spodobno?

V Evropi smo danes priča trku med zelo ''sproščenim'' 21. stoletjem in poznim 19. stoletjem. Na vprašanje kdo se bo komu prilagodil, ne vem odgovora. Ali pa ga nočem vedeti.

Burkini so na videz zgolj nepomembna kaplja v morju, vseeno pa bi se morali tudi o njih še veliko pogovarjati. Vsak zakaj ima svoj zato.

Pogovor o sobivanju bi moral biti nujen. Kot jesti, piti in spati. Dokler, seveda, tudi ta ne postane misija nemogoče.