Pogovor z mentorjema dijaškega podjetja leta v programu Moje podjetje v letu 2025–2026

Podjetje Eneruji, kar v japonščini pomeni »energija«, se je udeležilo evropskega tekmovanja dijaških podjetij med 7. in 10. julijem v Rigi, glavnem mesti Latvije.

Žan Potočnik, ti si bil mentor v dijaškem podjetju. Kako je biti mentor učitelj v konkretnem dijaškem podjetju?

Žan Potočnik: Naša šola je letos prvič pristopila k projektu Moje podjetje. Nismo vedeli, kaj pričakovati, ker smo šli v to čez noč; v to smo skočili brez priprave. V gimnazijskem programu smo povezali ekonomijo, angleščino in slovenščino kot interdisciplinarni tematski sklop ter se s kolegi odločili, da bomo ponujali ta program. Ker je ekonomija trenutno zelo priljubljena veda oziroma se dijakom, ki jih zanima predvsem študij ekonomije, zdi zanimiva, smo imeli zelo veliko zanimanja.

Mislim, da se je prijavilo 34 dijakov. Ker smo obdržali vseh 34, čeprav je bila omejitev 25, smo imeli prvo leto kar osem dijaških podjetij. Mentorstvo je bilo, če sem iskren, zahtevno v smislu, da je ogromno dela, motivacije in sprotnih informacij in usklajevanj.

Zelo sem hvaležen za pomoč Terezije Kastelec, izkušene mentorice s SIC Ljubljana. Ona nam je zelo pomagala pri tem, kaj in kako. Tudi mi kot mentorji, moja dva kolega in jaz, smo se sproti učili. Zagotovo smo naredili kakšne napake, ampak uspelo nam je praktično skoraj nemogoče – prvo leto smo ustvarili podjetje leta in se uvrstili na evropsko tekmovanje.

Na regijskem tekmovanju smo imeli prijavljeni dve podjetji. Tukaj je bila mogoče tudi ena naša napaka za eno podjetje. Žal mi je, da ga nismo prijavili, ker je bilo zelo obetavno in dobro načrtovano, imeli so vse, ampak enostavno fizično nismo zmogli. Eno podjetje izmed teh dveh se je uvrstilo naprej in postalo najboljše podjetje letošnjega šolskega leta.

Z dijaki je bilo res veselje sodelovati, saj so bili motivirani, samoiniciativni. Pri nas pouk poteka ob petkih zadnje tri ure, to so peta, šesta, sedma ura. Skoraj vse petke so ostajali še po pouku, delali, se angažirali, vadili ...

Velik plus je bil tudi to, da smo se udeležili prodajnega dneva v Ljubljani. Zavod za spodbujanje podjetnosti mladih ga je vrhunsko organiziral. Pomemben je bil občutek, da dijaki vidijo, kako je treba pristopiti do kupca. Pomembno je tudi doživeti občutek in iti naprej, čeprav tvoj izdelek nekoga ne zanima. Zdi se mi, da dijaki res potrebujejo to izkušnjo, da vidijo, kako lahko nekoga hitro prepričaš ali pa kako nekoga preprosto ne moreš prepričati, da dobiš realen odziv s trga.

Prodajni dan je bil še ena dodana vrednost, ker smo naredili malo selekcije za regijsko tekmovanje. Z nami je bila tudi vodja marketinga Supernove, ki je dala dijakom povratne informacije. Vsa podjetja so razstavljala, prodajala. Pridobili so izkušnjo osebnega komuniciranja, pripravljanja in tako naprej. Mi kot mentorji smo pa dobili neko povratno informacijo, da smo se lažje odločili, koga prijaviti na nacionalno tekmovanje.

Ti poučuješ tako v gimnazijskem programu kot v programu ekonomski tehnik. Kaj bi v zvezi s tem programom predlagal: ga vključiti v redno ali pa izredno delo v šoli, kot ste ga imeli letos?

Žan Potočnik: Poučujem tako teoretične kot strokovnoteoretične predmete poslovanja na smeri ekonomski tehnik. V bistvu se mi zdi ta program Zavoda za spodbujanje podjetnosti mladih – Moje podjetje – krasen predmet. Mi sodelujemo tudi s Centralo učnih podjetij Slovenije. Z vsem dolžnim spoštovanjem do njihove ekipe, ki se trudi, ampak tam gre za neko fiktivno poslovanje in dijake zelo težko motiviramo.

Prednost programa Moje podjetje so tudi manjše skupine v razredu. Pri prej omenjenem programu, ki je fiktiven, so dijaki razdeljeni v skupine po 15 in delam s celo skupino. Pri petnajstih razdeliti funkcije v podjetju (direktorja, računovodjo in tako naprej) je zelo težko – hitro se kdo skrije in ne dela nič. V programu Moje podjetje pa sestavlja eno skupino 5–6 dijakov in mislim, da je to optimalno. Naloge se lepo razdelijo, dijaki so bolj angažirani. To lahko trdim iz lastne izkušnje, zato bi absolutno priporočil, da se morda na začetku, ko so dijaki v drugem letniku, ko spoznavajo poslovni svet, uporablja program Centrale učnih podjetij, v tretjem letniku pa se to nadgradi in se vključi program Moje podjetje.

Dijaki imajo v tretjem letniku tudi v predmetniku trženje, zato te izdelke tržijo preko programa Moje podjetje. Ker prodaja poteka, dobijo neko izkušnjo, udeležijo se sejma. To se mi zdi najbolj poštena, logična in smiselna usmeritev za naprej. Danes dijaki potrebujejo več motivacije, več različnih sprožilcev in ta program jih stalno spodbuja, da naredijo korak naprej. Zato se mi zdi program zanimiv, zelo uporaben in bi ga bilo smiselno umestiti v kurikul.

Z uvrstitvijo na evropsko tekmovanje so v enem letu doživeli praktično vse (od začetka do konca), kar ta program lahko ponudi.

V programu Moje podjetje sestavlja eno skupino 5–6 dijakov in mislim, da je to optimalno. Naloge se lepo razdelijo, dijaki so bolj angažirani.

Kako vidiš celotno organizacijo Junior Achievement World Wide, katere del je tudi JA Slovenija, v Sloveniji registrirana kot Zavod za spodbujanje podjetnosti mladih?

Žan Potočnik: Zdi se mi, da je biti del svetovne mreže res prednost. V današnjem svetu so poznanstva, mreže zelo pomembne. Junior Achievement Europe je tudi svetovno gledano res dobra mreža, kjer so povezani strokovnjaki, alumni, šole, ki želijo ustvarjati, želijo mlade spodbujati. Dogodek je vrhunski. Že samo udeležba in ves spremljevalni program kažeta na visoko raven. Moram reči, da sem ponosen, da smo sploh lahko tukaj. Veselim se nadaljnjega sodelovanja. Naša šola bo zagotovo še ostala v tem programu.

Na sistemski ravni pa vidim prednost tega programa v že uveljavljeni mreži. Tukaj trenutno vidim tudi povezavo: v šoli imamo potrebo pri zagotavljanju praktičnega usposabljanja predvsem v zamejstvu ali iz zamejstva in v programu Erasmus. Naša koordinatorica v zadnjem času večkrat pravi, da so tuji partnerji neodzivni. Junior Achievement mreža bi lahko bila šolam v pomoč pri iskanju ustreznih partnerjev, ker je v njej veliko stroke, so ljudje iz posla in točno vedo, kaj bi lahko nekateri bodoči zaposleni v podjetjih delali. Prav tako ta mreža omogoča lažje iskanje potencialnih partnerjev v programu Erasmus.

Teja Breznik, ti si bila mentorica kot učiteljica slovenščine v tako imenovanem medpredmetnem povezovanju. Kako si doživela letošnjo izkušnjo in kako gledaš na celotno zadevo z vidika Rige?

Teja Breznik, mentorica slovenščine: Meni je bilo neverjetno. Tudi sama kot slovenistka sem se med tem šolskim letom pri programu Moje podjetje ogromno naučila – torej ni samo slovenščina, ampak tudi ekonomija. Zdi se mi zelo uporabno, praktično. Ne vem, kaj bi še želela. Vsa gradiva smo dobili. Podpora ZZSPM (Maja, Magdalena, Anastasija) je bila ogromna. Dobili smo res ogromno podpore. Tudi če kot učitelj nisi ekonomist, si se znašel z vsem, kar si dobil. Tudi druge vrste podpora ZZSPM je bila ogromna; karkoli smo potrebovali, vedno so nam bili na voljo.

Čeprav je bilo to za nas, nove mentorje, nekaj čisto novega in smo se vse učili sproti, smo se počutil varne, ker smo vedeli, da če se zatakne, bomo imeli oporo. Če so imeli dijaki večje težave, smo jim nudili pomoč in tudi oni so v prostem času pogosto delali na programu in tako težave uspešno reševali.

Kaj je dijake pravzaprav pritegnilo, da se spopadajo s tem programom, saj je zahteven tako za učitelje kot za dijake?

Teja Breznik: Kot je rekel Žan: mi smo izvajali ta program pri ITS (medpredmetni povezovalni sklop), ki je namenjen gimnazijcem. Mislim, da je bilo zato tako zanimanje za program, ker je bila vsebina ekonomija, ki je nekaj novega, pa hkrati zelo koristnega. To jih je po mojem najbolj pritegnilo, ker gimnazijcem manjka praktično znanje in tisto, čemur se reče finančna pismenost.

Večjih težav pri izvedbi programa ni bilo. Zelo zadovoljni so bili tudi z ITS, zelo so sodelovali. Imeli smo 34 dijakov in vse skupine so bile zelo aktivne. Res je, da sta se pri kakšni skupini našla en ali dva dijaka, ki mogoče nista bila zainteresirana, ampak to sta dva od 34. Vse druge skupine so bile zelo, zelo, zelo zavzete, zagrete do konca, od septembra do junija. Bile so tudi razočarane, če se niso uvrstile naprej ali na regijsko tekmovanje, ker so res poprijele za delo. Njim je pomembno, da se naučijo, da znajo, da praktično lahko pridobijo tudi evropski certifikat, ki ga ponuja vaša organizacija.

Tudi na informativnih dnevih, ko smo predstavljali naš program, so bili starši zelo navdušeni in so izkazali podporo ter komentirali, da tega pa na drugih gimnazijah, kjer so bili, ni.

Gimnazijcem manjka praktično znanje in tisto, čemur se reče finančna pismenost.

Z vama je bil v tem medpredmetnem povezovanju še en mentor, ki ga danes ni tukaj. On je učitelj angleškega jezika?

Teja Breznik: Tako je.

Kako ste vi trije delovali? Kakšna je bila ta izkušnja glede na to, da vsak pokrivate svoje področje?

Teja Breznik: Trudili smo se, da ne bi bilo izrazito vidno, kdaj je v ospredju slovenščina, kdaj angleščina, kdaj ekonomija. V bistvu so dijaki na koncu rekli: »Pa saj mi sploh nismo imeli slovenščine, pa saj nismo imeli angleščine.« Ko smo se pogovarjali o tem, kdaj je bila slovenščina, kdaj angleščina, sem rekla, da smo res delali predstavitev na odru – »pitch« v slovenščini, potem pa še v angleščini. In smo v bistvu ugotovili, da smo dosegali cilje vseh treh vsebin.

Tudi poročila ste delali v slovenščini in v angleščini? V tem kontekstu je kombinacija vseh treh vsebin idealna?

Žan Potočnik: Če bi dal predlog za sistemsko ureditev ali kot namig za ravnatelje gimnazij, kjer se izvaja ta interdisciplinarni tematski sklop, bi bilo smiselno te tri vsebine združiti in preko tega programa dosegati cilje finančnega opismenjevanja.

Vaša šola bi bila lahko primer dobre prakse?

Žan Potočnik: Lahko. Na svojem primeru lahko povem: jaz nisem gimnazijec, sem ekonomski tehnik, pa sem potem naredil še splošno maturo in naprej študiral. Največji greh, če se smem tako izraziti, je, da po izobraževanju pridejo dijaki z gimnazije, ki imajo obsežno splošno znanje, ne vedo pa nekaterih osnovnih življenjskih stvari, kot na primer, kaj je davčni sistem, kako deluje država, kakšne davčne stopnje imamo v Sloveniji.

Država smo mi, in če ne vemo, kako te zadeve delujejo, ne moremo dovolj koristno uporabiti pridobljenega znanja. Z vsebinami programa Moje podjetje pa se spodbujata tudi neka politična participacija in aktivno državljanstvo, če hočemo. Tako da program ni usmerjen samo v podjetništvo, ampak odpira in spodbuja vedenje in poznavanje tudi drugih področij vsakdanjega življenja. Zato bi bilo za gimnazijce lahko to obvezno. Gre za širjenje znanja, razgledanosti in pridobivanje kompetenc, ki jih danes manjka.

Nekateri so celo očitali, da je to amerikanizacija in ideologija kapitalizma in tako naprej. Ampak mislim, da danes, v tem svetu, kjer vse poteka globalno in preko mobilnih naprav, moraš vedeti osnove ekonomije, zlasti pasti bančništva, saj je treba v tem svetu konkretno živeti. Take programe vidim kot neko dodano vrednost ter širjenje obzorja in ne kot ideologijo. Mladi se moramo že danes pogovarjati o pokojnini oziroma zagotavljanju varne starosti in v zvezi s tem moramo znati po svojih močeh ukrepati že zdaj.

Dodana vrednost programa Moje podjetje pa je tudi v tem, da se dopolnjuje in prepleta z drugimi ožje zasnovanimi programi, kot ga ima na primer časnik Finance: tekmovanje o finančni pismenosti. Mi smo naredili šolsko tekmovanje iz tega programa in moram reči, da so dijaki, ki so sodelovali že v programu Moje podjetje, brez kakršnekoli predpriprave imeli zelo dobre rešitve. Programa bi lahko tukaj sinergično povezali, saj gre v tem segmentu za iste vsebine (od zavarovalništva, bančništva, gospodarskih družb do varčevanja), ki se prepletajo z vsebinami podjetništva.

Danes, ko vse poteka globalno in preko mobilnih naprav, moraš vedeti osnove ekonomije, zlasti pasti bančništva, saj je treba v tem svetu konkretno živeti.

(D261: 53-55)