Evropski parlament in razprava o Sloveniji: Iluzija demokracije

Foto: evropski parlament
POSLUŠAJ ČLANEK

Ta teden smo lahko od blizu spremljali razpravo o Sloveniji v Evropskem parlamentu, najvišji demokratični instituciji Evropske unije. A ta demokracija je bolj iluzija kot pa resnična vladavina ljudstva, večina »razpravljavcev« pa bi od realnosti težko bila bolj oddaljena.

V Slovenijo je resda oktobra prišla delegacija od ljudstva izvoljenih poslancev, ki je iskala dejstva o stanju vladavine prava, stanja medijev in korupcije v Sloveniji. A končni rezultat je povsem drugačen od izjav ob zaključku misije. Gre za plod strokovnih sodelavcev in asistentov, ki o Sloveniji vedo bore malo, kakšni na misiji sploh niso bili, poročilo pa uporabljajo kot orodje političnega boja.

Iskanje resnice in odpravljanje resničnih problemov, s katerimi se sooča Slovenija, je pri vsem skupaj povsem nepomembno. Ob videnem v primeru Slovenije se lahko upravičeno vprašamo, kako verodostojna so podobna poročila v primeru drugih držav in na drugih področjih.

V igri je ena sama politika, kdo je naš in kdo je vaš. Nisem presenečen, politiko spremljam že dovolj dolgo, da razumem, kako deluje. Pa vendar bi pričakoval vsaj nekaj osnovne integritete, poznavanja tematike, o kateri se razpravlja, ali pa vsaj sploh razprave. Evropski poslanci v sredo v prazni dvorani o stanju v Sloveniji v resnici niso razpravljali. Drug za drugim so predstavili eno do dvominutne govorne nastope. Pri tem »razprava« o Sloveniji sicer ni bila izjema, razprave v Evropskem parlamentu običajno potekajo tako.

Nihče ni nikogar repliciral, nihče ni nikomur odgovarjal na občasno izrečene brutalne neresnice, govorili so povsem drug mimo drugega. Sami vnaprej skrbno pripravljeni govorni nastopi, kot bi gledali osnovnošolce pred tablo. Pri čemer imajo osnovnošolci za razvoj misli več kot dve minuti časa, njihovi sošolci pa na koncu možnost postaviti kakšno vprašanje. Tudi udeležba v dvorani je bila primerljiva z malo večjim šolskim razredom, ki je tako poslušal enominutne floskule.

Dogajanje v Evropskem parlamentu je tako izpadlo kot neke vrste parodija demokracije, kjer sicer predstavniki, izvoljeni neposredno od ljudstva sicer na videz razpravljajo, dokumente in zakone, ki potem veljajo v vsej Uniji pa pripravljajo bataljoni uslužbencev, ki jih ni izvolil nihče, živijo pa v svojem mehurčku, stran od ljudi in realnega življenja, v katerem se ta pravila potem izvajajo.

Mehurček družini nenaklonjenega načina življenja


Sama oddaljenost od realnosti, glomaznost aparata in obilica nesmislov, začenši s povsem nepotrebno vsakomesečno selitvijo iz Bruslja v Strasbourg, odbija povprečnega Evropejca, nadvse pa privlači posameznike, ki so jim blizu netradicionalni načini življenja, naročanje otrok po spletu in podobno. Že sam način dela je z družinskim življenjem težko združljiv. In prav ti ljudje potem pripravljajo gradivo, usmerjajo poslance in določajo, kaj naj bi danes bile »Evropske vrednote«.
Evropa je dober projekt, ki je naši celini prinesel mir, razvoj, napredek. A je skrenil s poti

Tako se počasi, a sistematično, v evropsko družbo uvajajo spremembe, ki so dosegle, da smo postali družba, ki se ne zna postaviti za svojo kulturo, ne razume lastne identitete, lastne zgodovine, ne zna zaščititi življenja in svojih zunanjih meja, ni zmožna zagotoviti niti lastnega potomstva in se namesto tega ukvarja s tem, kako družbo prekrojiti po meri peščice posameznikov, ki bi jih še nedolgo tega poslali na psihiatrično zdravljenje.

Zavoj v slepo ulico


Evropa je dober projekt, ki je naši celini prinesel mir, razvoj, napredek. A je skrenil s poti. Zato se danes več pogovarjamo o Brexitih kot o širitvi, več o LGBT prijaznem okolju kot demografski zimi, več o zeleni energiji kot o energetski neodvisnosti.

Brexit se ni zgodil samo zaradi populistične propagande na Otoku, ampak tudi zaradi institucionalne in demokratične krize Evrope, ki se danes glasneje pogovarja o razhodu s še kakšno članico, ki ni po godu progresivnemu aparatu kot pa, da bi v Unijo sprejeli še kakšno novo članico, kjer v družbi še prevladujejo konservativnejši nazori.

A združeno Evropo v resnici potrebujemo. Tisto enotno Evropo, utemeljeno na vrednotah ustanovnih očetov, ki so črpali iz krščanske, judovske in grške tradicije, ki je kontinentu zagotovila zadnjih 76 let miru. Tisto, s skupno valuto, odprtimi notranjimi mejami, prostim trgom, možnostmi izmenjav, potovanj in praks. Solidarno Evropo, ki priskoči na pomoč članicam, ki se znajdejo v takšnih ali drugačnih težavah. Evropo z manjšo vlogo evrokratov, ki ne bodo posegali na področja, ki jih lokalno lahko rešimo sami, in ne bodo vsiljevali agend, ki so v nasprotju z željami in potrebami prebivalstva.
Čas je, da Evropo vzamemo nazaj, ne samo preko volitev, ampak tudi s formacijo sposobnih in pokončnih kadrov, ki bodo od znotraj spreminjali sistem aparata, kjer je njegova največja moč in hkrati največja šibkost.

Vzemimo si Evropo nazaj


Čas je, da Evropo vzamemo nazaj, ne samo preko volitev, ampak tudi s formacijo sposobnih in pokončnih kadrov, ki bodo od znotraj spreminjali sistem aparata, kjer je njegova največja moč in hkrati največja šibkost. Če Evropske unije ne želimo odpraviti, kar bi bila velika škoda, jo moramo preobraziti od znotraj. Ni dovolj zmagati volitev, prave ljudi je potrebno pripeljati tudi v samo strukturo. Še pred tem pa jih ustrezno vzgojiti, pripraviti.

Potrebujemo vzgojo mladih v pokončne, ponosne Evropejce, ki razumejo, da je družina temeljna celica družbe, zanjo pa je potrebna gradnja odnosov. Posameznike, ki razumejo, da vzeti življenje ne pomeni civilizacijskega napredka, pa naj bo to življenje rojeno ali nerojeno, mlado ali staro, zdravo ali bolno. Posameznike, ki razumejo, da smo kot posamezniki, ne glede na osebne okoliščine enakopravni, nismo pa enaki, ko niso pa enake vse skupnosti in zveze, v katerih živimo, in jih zato nima smisla enačiti. Posameznike, ki bodo razumeli svojo kulturo in zgodovino in se ne bodo igrali boga, ne pri ustvarjanju, ne pri uničevanju življenja, držav in skupnosti.

Evropa, posebej še njene institucije, je v krizi. A pravi Evropejec ne obupa. Kot ni obupal v preteklih, še tako hudih krizah in katastrofah. Prav na ruševinah ene izmed slednjih je nastala Evropska unija. Bo potrebna nova, da se znova zberemo, ali nam bo tokrat uspelo tudi brez nje trenutno iluzijo demokracije zamenjati s pravo demokracijo?
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

ansambel, Stopar, narodno-zabavna, glasba
Vsak ne more biti muzikant
19. 5. 2024 ob 9:00
Čušin, šotor
Binkošti – Andrew Wyeth
19. 5. 2024 ob 6:00