Dr. Jože Plut: Nisi svoboden, če stojiš na kosteh pobitih

Intervju: dr. Jože Plut, duhovnik in nekdanji vojaški vikar

Tokratni gost oddaje Odmev tedna je bil dr. Jože Plut, duhovnik in nekdanji vojaški vikar. Spregovoril je o novodobnih levičarskih agendah, denimo o zakonodaji, ki dovoljuje umetno oploditev za samske ženske; kot pravi Plut, gre pri tem za redukcijo človeka na raven predmeta in tehnike. Beseda je tekla tudi o politični situaciji v državi, o (ne)pokopu žrtev komunistične revolucije, zaostrovanju mednarodnih konfliktov, pa tudi o demografskih izzivih in zanemarjanju slovenskih kmečkih družin, ki so nas skozi zgodovino držale pokonci. »V prihodnosti ne bo nič drugače,« opozarja Plut.

Gospod Jože Plut, kako komentirate vse bolj agresivno promocijo LGBT-ideologije v šolskem in javnem prostoru ter dejstvo, da kritika tovrstnih vsebin pogosto naleti na obtožbe o sovražnem govoru?

To je dolga zgodba, ki jo pri nas in v celotni zahodni družbi ves čas doživljamo. V osnovi je šlo sicer pri gibanjih LGBT, torej pri ljudeh, ki imajo posebno spolno usmerjenost, za neko pozitivno zgodbo. Treba jim je bilo priznati neke pravice in jih tudi uzakoniti. Če rečemo pravno, gre za pozitivno diskriminacijo. Občutek pa imam, da gre danes za popolnoma drugo zgodbo; za zgodbo, ko želi manjšina vsiljevati določen stil življenja, določeno usmerjenost, tudi določeno spolno prakso vsem ostalim. Seveda večina pripadnikov teh skupin ni reproduktivnih. Tu vidim njihov glavni vzgib: želijo širiti možnost, kako bi preko tega nabora pridobivali nove člane in podpornike.  

Ob tem seveda nimam nič proti temu, če so nekateri ljudje drugače spolno usmerjeni. Spoštujemo jih, pravico imajo živeti, ampak vsiljevanje večini in s tem začeti pri osnovnošolskih otrocih ali v vrtcih – to pa je zgodba, ki nima nobenega pametnega, naravnega, demokratičnega ali kakršnegakoli drugega temelja. Vemo, da je treba otroke vzgajati v ljudi – to je dolžnost staršev in seveda šole. Šola je v bistvu pomoč staršem ali pa podaljšek pri tem, da otroke vzgojimo v samostojne, enkratne ljudi, tudi v skladu z naravnim spolom, ki ga imajo. 

V preteklih dneh smo videli parade ponosa. Ali so te še izraz boja za pravice ali so bolj politično orodje za ideološki pritisk na večinsko družbo? 

Mislim, da to drugo. Tudi ko se pogovarjam z ljudmi, ki so istospolno usmerjeni, se večina od njih ne identificira s temi paradami; zavedajo se svoje usmerjenosti, a temu nasprotujejo. Sam na te parade ponosa ne gledam v smislu, da gre za boj ali za uveljavljanje pravic skupin ljudi, ki so tako usmerjeni (mislim, da sodobna družba nima nobenih težav s tem), ampak za uveljavljanje vse večje možnosti v družbi, kako bi imeli ne samo privilegije, kakršne ima večina prebivalstva, ampak še večje, še boljše, še bolj priznane. Teh parad ne bi imenoval parade ponosa, ampak bolj – pa naj mi nihče ne zameri – parade prevzetnosti. Mislim, da nisem edini, ki tako misli, si pa morda mnogi tega ne upajo povedati. 

Teh parad ne bi imenoval parade ponosa, ampak bolj parade prevzetnosti.

Kako pa gledate na nedavno zakonodajo, ki je bila sprejeta v državnem zboru in dovoljuje umetno oploditev samskim ženskam? Ali gre za napredek pravic ali za spodkopavanje naravnega razumevanja družine? 

In seveda, če bo šlo to skozi, bo to financirala država, torej vsi davkoplačevalci. Tu gre najprej za redukcijo pogleda na človeka. Vsi vemo, kako je v naravi, kakšna je, spolno gledano, osnovna funkcija moškega in ženske. Zdaj pa so moški iz tega naravnega procesa podarjanja novega življenja v bistvu izključeni; iz njih se dela čisti objekt, ki bo na razpolago takrat in toliko, kolikor bo. V ozadju pa seveda izginja tudi vloga očetovstva. Ne nazadnje že poznamo žalostne zgodbe (morda ne toliko pri nas, ampak bolj v zahodnih evropskih državah), ki se pojavljajo na račun teh donatorskih očetov in otrok, ki potem ne vedo, kdo je oče.

Skratka, gre za čisto izključevanje normalnosti. Kot državljan, kot moški in kot kristjan take zgodbe ne morem podpreti. Za vsem tem gre predvsem za izničenje človeka; tudi ženske reduciramo na raven predmeta oziroma tehnike. 

Prihajate iz župnije, ki se lahko pohvali z zelo veliko družinami, tudi z zelo veliko večštevilčnimi družinami, kar je izjemno pohvalno. Kako pa gledate na vladno skrb za tradicionalno družino? Pa tudi za kmete, delavce, zdravnike, za tiste, ki tvorijo hrbtenico naroda … Nekako se zdi, da so pri aktualni vladi in pri predsednici države vse bolj spregledani. 

Pri vseh vladah, odkar imamo samostojno državo, pogrešam urad (ali kakorkoli bi se že to imenovalo), ki bi bil podprt z zakoni in s financami. Da bi se demografsko vprašanje Slovencev in slovenske države trajno reševalo. Vsi govorimo o demografski krizi. Vsi vemo, da nas je čedalje manj. Ko človek posluša razne agende, se vse bolj podpirajo vse oblike družin, samo tradicionalne družine, v kateri se poraja življenje in ki predstavlja prihodnost države, ne.

Morda bo kdo rekel: Zdaj pa župnik to zagovarja. Seveda župnik to zagovarja, saj mora, ker ima rad ljudi, slovenski narod in slovensko državo. Ampak država bi morala delati isto. Kdo pa bo, če rečem čisto funkcionalno, plačeval davke, da bomo dobivali pokojnino, če ni otrok? Naša država bo morala nekaj narediti, da bo podpirala številčne družine in tudi tiste, ki bodo ohranjale slovensko podeželje, slovenskega kmeta. V zgodovini je slovenski narod ohranjal kmet, ne meščanstvo. Tudi otroci s kmetov, ki so prišli v mesto in se pomeščanili, so se praviloma ponemčili, zelo liberalizirali ali pojugoslovanizirali. Slovenski narod so v zgodovini držale pokonci kmečke družine, seveda tudi ob podpori Cerkve in konkretnih duhovnikov. V prihodnosti ne bo nič drugače. 

Slovenski narod so v zgodovini držale pokonci kmečke družine, seveda tudi ob podpori Cerkve in konkretnih duhovnikov.

Ali je na tem področju sploh mogoče pričakovati spremembe, če ob tem spomniva, da ministrstvo za delo, družino socialne zadeve vodi član stranke Levica? Potem imamo ministrstvo za solidarno prihodnost, ki naj bi tudi pomagalo pri demografski krizi in ga prav tako vodi član Levica. Tudi dolgotrajno oskrbo si prilagajajo, kot jim je povšeči … 

Podobno je tudi pri stanovanjski politiki. Odpirajo se stanovanjske »soseske«, ki jih je začela graditi prejšnja vlada. Sedanje vladajoče stranke so napovedovale enormno število hiš, ki da jih bodo zgradile za mlade družine. To pomeni, da se te stranke v bistvu zavedajo problematike mlade družine, ki ustvarja nova življenja, naredijo pa ne dovolj. Veliko bolj skrbijo za svojo agendo kot pa za tisto, za kar bi kot vladajoči morali skrbeti – za prihodnost države, v kateri bo prostor za vse.

V tem kontekstu me ne motita ne levica ne desnica. Kot državljan sem vesel, da živim v demokratični državi. Imam tudi izkušnjo prejšnje države, ko se je samo govorilo, delalo pa ne. Govorilo se je, da smo demokratični in svobodni ter da imamo versko svobodo. Hkrati pa si bil na primer zaprt, če si bil vojak in si šel k maši. Danes imaš občutek, da nekatere stranke to miselno prakso nadaljujejo. Na zunaj govorijo, kaj vse bodo naredili, na koncu pa ne naredijo ničesar. Ker jim zmanjkuje časa, se osredotočajo na nekatere druge agende, ki sva jih že omenila.

Človek pa bi si želel, da bi zdaj, ko imajo tako veliko večino, naredili odločilne korake za to, da bi odprli agendo prihodnosti slovenskega naroda in slovenske države, v kateri bodo podpirali družine, ki bodo dajale življenje in nove državljane vodile v ta svet; ki bodo ohranjale slovensko kulturo, slovenski jezik, slovensko tradicijo; in ki bodo omogočale, da bodo vsi, ki bodo prihajali k nam, sprejeli iz naše kulture najboljše in morda celo oplemenitili svojo kariero. Tako smo Slovenci v zgodovini vedno živeli. Veliko priimkov v Sloveniji, ki so danes slovenski, v originalu ni takšnih. To pomeni, da so ljudje k nam prihajali, slovenski narod jih je sprejel, oni so dodajali svojo zgodbo in zdaj so del našega narodnega telesa. Zdi se mi, da gre za izgubljeno priložnost, da ta vlada na tem področju ni naredila ničesar, kar bi odprlo perspektivo prihodnosti slovenskega naroda, jezika in kulture.

Veliko priimkov v Sloveniji, ki so danes slovenski, v originalu ni takšnih. To pomeni, da so ljudje k nam prihajali, slovenski narod jih je sprejel, oni so dodajali svojo zgodbo in zdaj so del našega narodnega telesa.

V preteklem tednu smo videli nekatera povezovanja političnih strank. Povezujejo se Demokrati in Konkretno, pa Levica in Vesna. Kaj pričakujete od slovenske politike v prihodnjih tednih? Vidimo, da so odnosi med političnimi strankami precej napeti, tako na eni kot na drugi strani. 

Vedno, ko se približujejo volitve, postajajo odnosi med strankami malo napeti, saj se je treba zopet profilirati in nagovarjati svoje volilno telo. Po drugi strani pa je razumljivo tudi povezovanje; tudi to, da se nekatere stranke z levega pola povezujejo, čeprav so se morda na začetku, na primer Vesna, deklarirale kot sredinska levica. Hkrati pa to kaže, da so se nekatere stranke izpele. Da se Levica združuje z Vesno, pomeni konec – ni nas več; smo sicer na oblasti, a nimamo česa ponuditi, zato se gremo samo skrajne stvari; če pa hočemo na naslednjih volitvah preživeti, se moramo z nekom povezati. Tako to deluje tudi pri mnogih drugih.  

Želel bi si, da bi bili slovenski državljani res suvereni in samostojni in da bi znali stvari precejati take, kot so. Da bi v »rešetu« res ostalo »ta boljše«, ostalo pa bi odpadlo. Da bi torej videli, kaj je prav. Velikokrat gre – kar je seveda politični princip delovanja – za zavajanje ljudi. Zadaj so seveda še strici in tete, ki vplivajo po načelu moči, ki so si jih nabrali v zgodovini in v sodobnem času, in želijo seveda ohraniti vse to, kar imajo. In kako bodo vse to ohranili drugače kot z nastavljanjem in podpiranjem ljudi? Če te ljudi imenujemo novi obrazi ali pa novo novi obraze, je čisto vseeno.  

 Naš volilni sistem je, kakršen je. Vendarle pa bi za kakšnih osem let vpeljal neposredni večinski sistem. Toliko, da bi se morda stvari malo izčistile; da bi se tisti strici in tete iz ozadja, ki dejansko vplivajo na politiko in družbo ter s tem ohranjajo svoje privilegije, v bistvu pokazali do take mere, da bi državljanke in državljani razumeli, kaj je treba narediti in kako pomembne so volitve.

Včasih mi kdo reče: »Ah, ne grem na volitve, vsi so isti ali pa vedno izberejo nekoga, ki ni moj.« Seveda, če ne greš volit, izberejo »netvojega«. Nimamo aktivnih državljanov in na tem področju je treba vložiti velik napor. Zdi se mi, da bi morale vse stranke, desne in leve, podpirati aktivno državljanstvo, državljanstvo ljudi, ki bodo stvari gledali, jih premišljevali, se odločali … In to v času katerekoli aktualne vlade, predvsem pa na volitvah. Očitno pa tega ne želijo. Igra, ki se odvija zadaj, pa je neizmerno velika, saj gre za vprašanje moči. 

Vse stranke, desne in leve, bi morale podpirati aktivno državljanstvo, državljanstvo ljudi, ki bodo stvari gledali, jih premišljevali, se odločali …

Gospod Plut, zanima me vaš pogled na besedo genocid, ki se pogosto uporablja v povezavi z Gazo. Uporabila jo je tudi predsednica države. Ko govorimo o največjem genocidu v slovenski zgodovini, povojnih pobojih leta 1945, pa je govora samo o zločinu.

To je v človeški naravi. To naravo znajo nekateri mojstrsko uporabljati tudi na političnem področju. V človeški naravi je težko priznati svojo krivdo, odgovornost, soodgovornost. Kako izničiš negativna dejanja svoje opcije? Tako, da jih spregledaš in poudarjaš druge. Pri nas se veliko govori o genocidu v Srebrenici, veliko govorimo o Gazi, ne vidimo pa drugih krajev po svetu. Ne vidimo na primer podsaharske Afrike, kjer dobesedno masakrirajo kristjane. Gre za genocid določenega naroda določene verske pripadnosti. Podobno je še marsikje po svetu. Skratka, pozornost želijo preusmeriti drugam. 

Dejansko je tako, kot ste omenili. Med drugo svetovno vojno in po njej je šlo pri nas za revolucijo. To je dejstvo. Še vedno imamo spomenike revoluciji, še vedno so kipi revolucionarjev. Še vedno imamo narodne heroje, torej »svetnike« iz tistega časa, ki so se odlikovali ne po herojskih dejanjih ljubezni do bližnjega ali boja za resnico, ampak po čem drugem. Dejstvo je, da je bilo po vojni pobitih ogromno število slovenskih prebivalcev. Če štejemo tudi medvojne žrtve, jih je z imenom in priimkom že okoli 100.000. Če pa govorimo samo po vojni: šlo je za poboj političnih in vojaških nasprotnikov iz druge svetovne vojne, pa ne samo slovenskih – na slovenskih tleh gre številka pobitih proti 200.000.

Živeti s tem pomeni, da dejansko nimamo svobodne države. Mnogi tisti, ki spregledajo ta genocid in so zmagali v drugi svetovni vojni, so med vojno in po njej opevali ravno svobodo. A ti dejansko nisi svoboden, če stojiš na kosteh pobitih.Tem ljudem bi privoščil, da bi naredili korak v osebno svobodo in osebno suverenost, priznali to zgodbo in naredili vse, da bomo te ljudi izkopali in dostojno pokopali. Če smo letos, ob 80-letnici, to zamočili, naredimo to vsaj za 90-letnico.

Pred leti sem gledal posnetek ameriškega veterana, ki so ga pripeljali v Normandijo na Omaha Beach, kjer so Nemci iz bunkerjev kosili zavezniške vojake. Na tej plaži se je dobil in se objel z nemškim vojakom, ki je iz bunkerja streljal zaveznike. Nemec je govoril v polomljeni angleščini, Američan pa je pozdravil nemško. Zanimivo, kako se je ta ameriški vojak pisal – Blatnik. Bil je slovenske krvi. Slovenci v tujini so torej sposobni narediti take korake sprave. V domovini smo dostojno pokopali naciste, fašiste, ruske vojake, ki imajo spomenike na Žalah in drugje, svojih pa ne moremo. Dokler ne bomo tega naredili, dejansko ne bomo svobodni; ne bomo prosti zla. To je edina možnost in perspektiva. Njihovo veličino bom priznal v vsej polnosti, ko bodo to podprli in naredili vse za to, da bomo ljudi pokopali in da bomo Slovenci zadihali z obema pljučnima kriloma. 

Ob pogledu na mednarodni parket vidimo zaostrovanje konflikta na Bližnjem vzhodu. Kako gledate kot nekdanji vojaški vikar na to zaostrovanje razmer? Slišali smo celo nemškega kanclerja Friedricha Merza, ki je dejal, da Izrael opravlja umazano delo za vse nas, tudi za Evropo.

Človek si želi mir na svetu, to je dejstvo. Živeli smo v miru in bili hvaležni – pa je počilo v Ukrajini in imamo vojno pred nosom, 700 kilometrov stran. Rad bi poudaril, da se Cerkev zaveda, da bo nevarnost vojne obstajala, dokler bo obstajalo človeštvo. Težko je biti razsodnik. Vemo, da se Izraelci čutijo ogrožene in da jih neupravičeno napadajo. In da se je obrnila logika proti narodu, ki je preživel holokavst. Pa ne pravim, da so popolni, daleč od tega. Vemo tudi, da se ima narod pravico braniti, pa tudi, kdo jih vseskozi napada in jim grozi. In seveda: grožnja, da bi imeli takšni, kot je Iran, atomsko bombo, je zelo huda; v tem kontekstu se je treba malo vživeti v Izraelce.  

Tudi ko včasih kritiziramo Rusijo in Putina, če sem malo ironičen – kaj pa bi bilo, če Rusija razpade? Ne zagovarjam agresije, daleč od tega. Rusi so napadli suvereno Ukrajino, ki so jo priznali leta 1991 v mejah, ki so jih potem okupirali. Ampak če Rusija razpada – kakšen »šmorn« se lahko tam zgodi ... To so civilizacije, ki funkcionirajo drugače kakor mi. Pa tudi mi nismo popolni.  

Res bo treba delati za mir. Ne obsojati, ne videti samo zločinov enih, ampak obojih. Ker gledamo od daleč, imamo možnost kritičnega razmisleka. Mir je naš privilegij, hkrati pa odgovornost, da gledamo objektivno, da vidimo celotno sliko: ne samo trpljenje v Gazi, ampak tudi Izraela; ne samo izraelski napad, ampak tudi nevarnost atomske bombe. Če so bili Iranci tik pred tem, da bi v nekaj tednih to naredili in potem spustili rakete (in vemo, da obstaja realna nevarnost, da nekateri posamezniki to »požegnajo«), smo odgovorni. Predvsem pa smo kot kristjani dolžni moliti za mir in videti – ponavljam – trpljenje in dogajanje na vseh straneh. Ne samo v Gazi in Izraelu, Izraelu in Iranu, Ukrajini in Rusiji, ampak tudi v Nigeriji in Sudanu in še kje drugje po svetu. Tako postajamo nosilci upanja. Če odpovedujemo in tulimo v rog, smo pristranski. Na tem področju moramo narediti korak naprej.

Ker gledamo od daleč, imamo možnost kritičnega razmisleka. Mir je naš privilegij, hkrati pa odgovornost, da gledamo objektivno, da vidimo celotno sliko.

(D206: 36-39)