Aljuš Pertinač: Potrebujemo vlado, ki bo delala za Slovenijo

Intervju: Aljuš Pertinač, politični komentator 

Gost oddaje Odmev tedna je bil politični komentator Aljuš Pertinač, ki je spregovoril o politični situaciji in stopnjujoči se predvolilni kampanji. Volilnih rezultatov ne upa napovedati, prepričan pa je, da bo aktualni režim storil vse, da ostane na oblasti. »Tudi če Anže Logar osebno ne bo za to, da bi se formirala 'antijanševska' vlada, bo izjemen pritisk na njegove poslance, da se kaj takega zgodi,« je med drugim povedal Pertinač, ki je v intervjuju spregovoril tudi o aferi Fotopub in vzporednicah z ZDA. 

Sedanji in nekdanji poslanci Nove Slovenije, Vrtovec, Žakelj, Tonin in Horvat, so bili ovadeni. Okrajno sodišče v Ljubljani je vložilo obtožni predlog zoper njih, ker so bili člani parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, tako imenovani Knovs. Domnevno naj bi zlorabili položaj v okviru nadzora Knovsa, ker jih je menda zanimalo, ali preiskujejo koga od njih v zadevi Dars. Zakaj se je to zgodilo ravno pred volitvami?  

Tu sta dve možni teoriji. Ena je ta, ki jo zagovarja tudi dežurni razlagalec postopkov aktualnega režima proti vsem tistim, ki se z režimom v celoti ne strinjajo, profesor dr. Šepec. On pravi, da bodo na sodišču dokazali nedolžnost. Mi, pravni laiki, smo do zdaj očitno živeli v utvari, da velja pri nas ravno obratno: da ti morajo krivdo dokazati na sodišču in da za vsakogar velja domneva nedolžnosti. Kajti pri vseh postopkih v tem mandatu, ki so se dotikali glavnih predstavnikov aktualnega režima, predsednika vlade in drugih, smo zmeraj poslušali, da je vsak nedolžen, dokler se mu krivda ne dokaže. Očitno to velja samo za aktualno oblast, za vse druge pa velja obratna domneva: vsi so krivi, dokler ne dokažejo nedolžnosti.  

Vsak, ki je član katerekoli veje oblasti, bi se moral vsak dan zavedati, da mora z zgledom in vsem ostalim dokazovati svojo neodvisnost. Pri nas je ravno obratno. Skrajno neprijetno je, da se na predvečer uradne volilne kampanje, ko smo že de facto v predvolilnem času, zgodi kaj takšnega – posebej zaradi zadeve, za katero tukaj gre. Poslanci tega niso počeli času, ko ne bi opravljali funkcije za državo. Niso vdrli v neko tajno sobo in pogledali tajnih arhivov. Tu je dilema samo, ali so kot člani parlamentarne komisije za nadzor nad tajnimi službami, torej v okviru svojega posla, naredili še nekaj, kar ne sodi v ta posel. Problem, ki ga imamo v Sloveniji, je, da ne razumemo, da ljudje, ki delujejo v interesu in v imenu Republike Slovenije, pač delujejo v interesu in v imenu Republike Slovenije, ne za svoj zasebni interes.  

To bo gotovo vplivalo na predvolilni čas in bo predstavljalo nek zunanji poseg v kampanjo. Že danes namreč vemo, da epiloga do 22. marca gotovo ne bo, kar pomeni, da ne bomo vedeli, ali so oni, kot pravi dr. Šepec, dokazali svojo nedolžnost na sodišču ali ne. In to je zavržno. Sodna veja oblasti bi morala vedeti, da ni v vakuumu in da ne more na tak način posegati v politično vejo oblasti oziroma v predvolilno kampanjo.  

Ampak spomnimo se, da smo že imeli primer, ko je bil glavni kandidat za zmago na volitvah v času predvolilne kampanje v zaporu. Kasneje je bil izpuščen na prostost in ustavno sodišče je za nazaj ugotovilo, da je bil protipravno zaprt, nedolžen. Oziroma mu krivda – takrat je to še veljalo, zdaj ne velja več – ni bila dokazana na sodišču. Zdaj imamo očitno nove standarde.  

Ne vem, ali smo naše partnerje v Evropi obvestili o tem, da imamo zdaj v Sloveniji nove pravne standarde za poslance opozicije, kjer morajo oni dokazovati svojo nedolžnost. Višek hinavščine pa je predvsem ta, da predsednik vlade, ki se cel mandat na vse kriplje izogiba temu, da bi dokazal svojo nedolžnost – pa je imel za to tisoč in eno priložnost v raznoraznih postopkih, ki tečejo proti njemu – zdaj komentira, češ kaj se ima tuja politika vmešavati v slovensko pravosodje. 

Kot da ne bi imeli Vere Jourove, podpredsednice Evropske komisije, ki je šla na slovensko ustavno sodišče.  

In kot da ne bi vedeli, kako zadeve pri nas delujejo. Če si del režima, del oblasti ali prave politične barve, se postopki vlečejo v nedogled ali pa se sploh nikoli ne začnejo. Če pa nisi, kot v primeru teh štirih poslancev NSi, pa pravosodje deluje rokohitrsko, skoraj čarovniško, z ne vem kakšno hitrostjo.  

Skoraj stoodstotno sem prepričan, da bodo štirje poslanci NSi dokazali svojo nedolžnost oziroma da jim krivda ne bo dokazana. Ampak to ne bo popravilo škode, ki jim je bila storjena. Zdaj bi moral biti fokus na prepričevanju volivk in volivcev, namesto tega pa se bodo morali braniti očitkov, ki so po eni strani za lase privlečeni, po drugi strani pa tako nedefinirani, da se proti njim ne moreš uspešno braniti.  

Reagirala je tudi Evropska ljudska stranka. Manfred Weber in Lena Düpont sta rekla, naj Evropska komisija podrobno spremlja sodne postopke v Sloveniji, saj naj bi vzbujali resne dvome o spoštovanju vladavine prava in neodvisnosti sodstva. Kaj bo ta apel povzročil?  

Logično je, da se mora predsednik Evropske ljudske stranke odzvati na tak način in s tem zaščititi svoje člane, ki kandidirajo na nacionalnih volitvah. Vemo, da so nacionalne volitve pomembne tudi za evropsko raven politike, saj dajo nacionalno vlado, ki potem sodeluje tako z Evropskim parlamentom kot tudi z Evropsko komisijo. Bojim pa se, da pri nas ta poziv ne bo nič povzročil, saj smo se, če ne prej, pa v zadnjih štirih letih, že navadili, da noben poziv, niti glas razuma, niti poziv kake instance – domače ali tuje – nima nobenega učinka na aktualno oblast v Sloveniji, tako politično kot sodno.  

Žal mi je, da moram to reči, ampak kar se sodne oblasti tiče, imam podobno stališče. Enostavno počne, kar želi. Prišli smo v situacijo, da se tudi ustavno sodišče obnaša tako, kot da je spoštovanje ustave pri nas po novem opcijsko, neka opomba pod črto. Sodnice pišejo ločena mnenja, kjer se referira na neke članke na nekem spletnem portalu.  

Skratka, nič, kar se je dogajalo v Sloveniji v zadnjih štirih letih in je povezano z aktualno oblastjo, nas ne prepričuje, da vlada pravni red, da smo vsi enaki pred zakonom in da so pravila enaka za vse. Ravno obratno. In tisti, ki zdaj očitajo internacionalizacijo teh težav, bi se morali spomniti, da so še nedolgo nazaj sami počeli isto na način, ki pa je res bil sporen. Ko so se na primer slovenski ustavni sodniki z evropskimi komisarkami dogovarjali o tem, kako bo tekel proces pri nas. 

Prišli smo v situacijo, da se tudi ustavno sodišče obnaša tako, kot da je spoštovanje ustave pri nas po novem opcijsko. 

In je tudi dejansko tekel.  

Neka javna politična izjava Manfreda Webra nikakor ne more vplivati na postopke v Sloveniji na način, kot je vplivalo to dogovarjanje, ki sem ga ravnokar omenil. To je še ena v vrsti dvoličnosti, kjer tisti, ki so nominalno največji zagovorniki enakosti pred zakonom, človekovih pravic, svobode govora in tako naprej, v resnici ravnajo popolnoma obratno. To se mi zdi zavržno in zelo čez mejo dobrega okusa.  

No, oglasil pa se je tudi Robert Golob in to obsodil, pri čemer je sam čistil janšiste na policiji, RTV Sloveniji … 

Seveda, predsednik vlade je dober v tem, da druge obtožuje predvsem tega, kar sam ves čas počne. Verjamem, da se rad gleda v ogledalo, ampak očitno mora zamenjati ogledalo. Slika, ki jo vidi, je namreč bistveno drugačna od dejanske podobe, ki jo kaže.  

Verjamem, da se predsednik vlade rad gleda v ogledalo, ampak očitno ga mora zamenjati. Slika, ki jo vidi, je namreč bistveno drugačna od dejanske podobe, ki jo kaže. 

Zato je še toliko bolj pomembno pred volitvami, da težimo k temu, da dobimo stabilno desno vlado. Natanko to so govorili politiki Evropske ljudske stranke, ko so bili tu.  

Rekel bi tako: potrebovali bi stabilno vlado. Mislim, da zasuk v desno ne bi bil nacionalna katastrofa. Strinjam se sicer z ocenami tistih, ki pravijo, da bo za nas, ki smo leve politične province, morebitna nova vlada Janeza Janše velik napor. Ampak jaz se tega napora ne bojim. Kajti ta napor, ki ga imamo zdaj, ko imamo vlado, ki naj bi bila nam, ki smo leve politične usmeritve, politično bližje, je bistveno hujši od vsakršnega napora, ki bi ga lahko povzročila morebitna četrta Janševa vlada.  

Zakaj? Pri Janezu Janši se ne gre slepiti: njemu se je težko obnašati vsaj približno tako, kot se zdaj obnašata Robert Golob in njegova soproga. Ker so tako ali tako vsi na preži, ko on vlada. Celo ko je v opoziciji, so vsi na preži, ga zavirajo in nadzirajo. Tako da to sploh ni možno, tudi če bi imel tak interes. Pa ga nima. Kot drugo pa: to, kar imamo zdaj in kar se počne v našem imenu, se pravi tudi v mojem imenu – sem pač nekdo, ki je po političnem prepričanju levičar – je še dvakrat bolj zavržno. Ker to ni levica. To ni to, kar bi jaz rad.  

Mene torej nič ne moti, če bo desna vlada, si pa zelo želim, da bi bila vlada, kakršnakoli že, stabilna. Stabilna v tem smislu, da ne bo samo preživela ali preživljala prostega časa na oblasti, kar počne aktualna vlada, ki se ima fajn in jo figo briga, kaj se z državo in državljani v resnici dogaja in kakšne posledice ima to njihovo preživljanje prostega časa. Upam, da bomo imeli stabilno vlado, ki bo hotela narediti nekaj za Slovenijo. Trdno sem prepričan, da je, če bo prišlo do spremembe oblasti, veliko večja možnost za tako vlado, kot če se bo aktualna koalicija nadaljevala v kakršnikoli obliki. Ta je v teh štirih letih že dokazala, da ji stabilnost in interes države nista ravno na vrhu lestvice prioritet.  

Zelo si želim, da bi bila vlada stabilna. Da ne bo samo preživljala prostega časa na oblasti, kar počne aktualna vlada, ki se ima fajn in jo figo briga, kaj se z državo in državljani v resnici dogaja. 

Kakšna bo ta vlada? Anže Logar in njegovi Demokrati so ta teden po anketah – ki jim lahko verjamemo ali ne – izpadli kot nek prihodnji jeziček na tehtnici. Kam se bo nagnil Anže Logar? Kakšna bo vlada?  

To je vprašanje za milijon evrov, bi lahko rekli. 

Ko to sprašujemo Anžeta Logarja, ne pove.  

Ko je še kazal ambicijo, da bi bil zmagovalec volitev, je govoril, da če bi on sestavljal vlado, bi si želel tako, ki ne bi bila monolitna, torej samo iz enega političnega pola. To se mi ne zdi slabo. V Sloveniji smo že videli, da je bolje, če imamo vlade, ki niso čisto monolitne. To, kar imamo zdaj, je najboljši primer tega – večje monolitnosti od tega ne bi mogli imeti. To je znak, da take vlade niso v redu. Po anketah ne kaže, da bi bili Logarjevi Demokrati v igri za volilno zmago. Kaže pa, da bi lahko bili tisto, kar ste vi rekli – jeziček na tehtnici. To se mi zdi še najboljši slovenski izraz. Angleški izraz je »king maker«, tj. tisti, ki postavi prihodnjo oblast.  

Ne vidim v glavo Anžeta Logarja, kako se bo odločil po volitvah. Se pa bojim, da bo odločitev, ali bi Logar omogočil neko desno vlado, ki bi jo predvidoma vodil Janez Janša, ali pa neko drugo vlado, slej ko prej spet pomenila, da je edini motiv »antijanša«. To smo imeli že kar nekaj mandatov zapored in smo videli, da ne deluje. Slovenija od tega, da Janša ni na oblasti, nima nič. Kaj ima od tega, če Janša je na oblasti, pa lahko presojamo.  

Tudi če Anže Logar osebno ne bo za to, da bi se oblikovala »antijanševska« vlada, bo izjemen pritisk na njegove poslance, da se kaj takega zgodi. Posebej če bo rezultat tesen. Spomnimo se, kaj se je dogajalo po volitvah leta 1996 s poslanskimi prestopi. Kam se bo Logar nagnil, ne vem. Rezultatov ta hip še ne bi upal napovedati, vendarle je do volitev še dober mesec. Bi si pa upal napovedati, da bo aktualni režim storil vse, da ostane na oblasti. In če bo volilni rezultati tak, da bo dobil možnost, da bi se dalo s poslanskimi prestopi (enim, dvema, tremi) zagotoviti kontinuiteto oblasti, se bojim, da bo Logar imel težko nalogo – posebej zato, ker gre za novo stranko – da bi zagotovil disciplino poslancev ali da bi poslanci, ki bi bili izvoljeni na listi njegove stranke, spoštovali odločitve vodstva stranke.  

Konec tedna bodo predstavili kandidatno listo v Gibanju Svoboda. Spet bo kandidirala predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. To pomeni, da se ji je uspelo preriniti na kandidatno listo. Ali bo izvoljena? 

Kot sem razumel, je prosila na vse pretege, da bi prišla gor. V pogrošnih revijah je razlagala, da še ne ve in da je zaskrbljena za svojo politično prihodnost. Zdaj so se je očitno usmilili in jo bodo dali na listo. Mogoče zato, ker nimajo kandidatk. Mogoče se nesramno sliši, ampak vendarle so spolne kvote kar težava za slovenske politične stranke, saj težko dobijo ženske kandidatke. Prepričan sem, da če Klakočar Zupančičeva ne bi prišla pri Svobodi skozi, bi bila lahko kandidatka v Levici ali pri Socialnih demokratih. Samo da bi bila na listi. To so ti pokončni ljudje z visoko integriteto in moralno držo, če sem malo ciničen.  

Ali bo izvoljena ali ne, ne vem. Upam, da ne bo več predsednica državnega zbora. To pa zato, ker je standarde izjemno spustila. Ker se je obnašala popolnoma drugače, kot je bila do zdaj ustaljena praksa. Trdno sem prepričan, da se je vsak njen predhodnik bolj trudil biti prvi med enakimi in ohranjati integriteto državnega zbora.  

Kar počne, je res razvrednotenje te funkcije. V bistvu s predsednikom vlade tekmujeta, kdo bo funkcijo bolj razvrednotil. Tu moram skoraj napol pohvaliti predsednico republike, ki je sicer daleč od idealne, a vsaj v tej tekmi ne tekmuje ali pa ne tekmuje ves čas. Medtem ko imam pri predsednici državnega zbora in predsedniku vlade občutek, da tekmujeta, kdo bo naredil večjo farso iz funkcije, ki jo opravlja. 

Pri predsednici državnega zbora in predsedniku vlade imam občutek, da tekmujeta, kdo bo naredil večjo farso iz funkcije, ki jo opravlja. 

Oddaje Tarča ni bilo. Vodstvo pravi, da je prišlo do bolniškega izpada. Ne vemo točno, za kaj gre, ampak menda – tako pravijo na Tarči – so želeli delati oddajo o predsednikovi soprogi, torej o Tini Gaber Golob in njenem domnevnem vmešavanju v kadrovsko politiko. 

Dve temi naj bi bili: kadrovanje na Darsu in kadrovanje na ministrstvu, pristojnem za kmetijstvo, kjer se je omenjala soproga predsednika vlade. Dve razlagi imamo – komu verjeti? Jaz se nagibam k temu, da verjamemo ustvarjalcu oddaje. Zakaj? Zato, ker vodstvo RTV pravi, da oddaje ni bilo zaradi neke nepričakovane odsotnosti. Namiguje se na bolniško odsotnost. Ampak tisti, ki bi morali biti bolni, zanikajo, da bi bili bolni. Verjamem, da vedo, ali so bolni ali niso. O njihovi sposobnosti presojanja lastnega zdravstvenega stanja ne bi dvomil. Imam pa kopico razlogov, da dvomim o tem, da vodstvo RTV Slovenija resnicoljubno sporoča, zakaj je preprečilo oddajo. RTV Slovenija je po »osvoboditvi« v takem stanju, da se bojim, da niti pritiskati ni treba. Tini Gaber, Robertu Golobu ali komurkoli drugemu ni treba dvigniti telefona in poklicati RTV Slovenija, ker oni že sami vedo, kaj jim je storiti.  

Dokazov nimam, ampak sem prepričan, da je vodstvo TV Slovenija to oddajo preprečilo, ker so ocenili, da bi jih lahko: prvič, postavljala v slabo luč vis-a-vis aktualne oblasti, in drugič, očitno imela vpliv na volilni rezultat. Mislim, da je oboje skregano z vsako zdravo logiko. Najprej zato, ker oblast tako ali tako ve, da so oni tam po njihovi volji, vlada jih je tja nastavila – v kakšno slabo luč bi se lahko spravili s tem, če bi opravljali svoj novinarski posel vsaj po minimalnih standardih? Slepiti se, da lahko ena oddaja TV Slovenija več kot en mesec pred volitvami bistveno vpliva na volilni rezultat, je pa sploh zgrešeno.  

Da kampanja že teče, kaže tudi slavnostna govornica na Prešernovi proslavi Zdenka Badovinac. Svoj govor je politično zasukala. Strašila je pred izgubo svobode govora, propagando za vojno … Rekla je, da je treba tistim, ki hočejo vzeti glas civilni družbi in sodobni umetnosti, reči stop. Ona je seveda pripadnica levice. Praktično na vsakem koraku, na vsaki prireditvi navijajo za levico, tudi na državni prireditvi, ki jo plačujemo vsi. 

Saj so plačani za to. Ne samo posredno, tudi neposredno. Če pogledamo tokove denarja v tem mandatu, predvsem z ministrstva za kulturo, je vse jasno. Fascinantno pa je, da gospa Badovinac v bistvu opisuje aktualen mandat, svari pa pred tem, da bi se to šele lahko zgodilo. Moram jo razočarati: svarila so odveč, saj se to, pred čimer svari, že dogaja. Svoboda govora je pri nas že izgubljena. Če govoriš tisto, kar misliš, da je prav, tvegaš, da boš šel na sodišče, da ti bodo poslali na vrata policijo in tako naprej. Ja, svobode govora ni več. Enako vojna propaganda: ni se treba bati, da bo do tega šele prišlo. To že imamo. Saj imamo celo orožarski državni holding.  

Če gospa torej misli, da so to njene moraste sanje, naj se čim prej zbudi, ker to že živimo. Spet gre za hipokrizijo: strašimo, da bo Janša naredil to, kar mi že vsak dan počnemo in za kar smo plačani. Vsi ti politični agitatorji, plačanci, ki na vrat na nos ugotavljajo, kako bo konec sveta in demokracije in bo padla večna tema na Slovenijo, če volilni rezultat ne bo njim pogodu, v resnici samo sporočajo, da bi te apanaže, ki jih zdaj neupravičeno dobivajo, radi obdržali še naprej.  

Fascinantno je, da gospa Badovinac v bistvu opisuje aktualen mandat, svari pa pred tem, da bi se to šele lahko zgodilo. Toda to, pred čimer svari, se že dogaja. 

Trenutno je v svetu največja afera Jeffrey Epstein, ki sega tudi na področje Slovenije. Pri nas pa imamo neko paralelno, zelo podobno afero Dušana Smodeja – Fotopub. Smodej je menda v Benetkah, na Instagramu je objavil tudi posnetke iz Švice. Zakaj ga obtožnica ne doseže?  

To spominja na tisti hollywoodski film z Leonardom DiCapriem v glavni vlogi, posnet po resničnih dogodkih, Ujemi me, če me moreš. To je zdaj očitno neka slovenska varianta. Gospod Smodej sporoča: »Ujemite me, če me morete, zdaj sem tu, zdaj sem tam.« Očitno slovensko pravosodje, ki je doseglo štiri poslance NSi, ki so v okviru komisije za nadzor nad tajnimi službami opravljali svoj posel, gospoda Smodeja nikakor ne more doseči, venomer se mu izmika. Afera Fotopub je indikativna.  

To je Epstein v Sloveniji. 

Ja, dejansko, prirejeno na naše razmere, kot vsaka druga stvar. To je spet dokaz te dvoličnosti. Največji zagovorniki spolne nedotakljivosti eno zagovarjajo, drugo pa počnejo. Največji strah antistranke Levica ta hip je, da bi v javnost prišli podatki ali da bi roka pravice dosegla gospoda Smodeja in bi on na sodišču povedal, da so tudi najvišji predstavniki stranke Levica redno obiskovali to njegovo ustanovo za serijsko kršenje spolne nedotakljivosti in izživljanja nad ljudmi.  

Stoodstotno sem prepričan, da do volitev in tudi po njih slovensko pravosodje ne bo našlo gospoda Smodeja in da se jim bo še zmeraj uspešno izmikal. Najbolj pa me boli – to sem danes že večkrat omenil – da to spet počnejo vsaj delno tudi v mojem imenu. Ker so za ime stranke uzurpirali ime Levica. V Sloveniji imamo problem, da lahko marsikdo kar zasede nek pojem, si ga prilasti in potem posredno tudi v tvojem imenu počne stvari, ki so zavržne in tudi kaznive. 

Največji strah Levice je, da bi v javnost prišli podatki, da so tudi najvišji predstavniki stranke Levica redno obiskovali Smodejevo ustanovo za serijsko kršenje spolne nedotakljivosti in izživljanja nad ljudmi.  

Pomembno je poudariti tudi to, da je tožilstvo, ki ni del pravosodja, ampak del vlade, za Mateja Tonina zahtevalo odvzem njegove poslanske imunitete takoj, medtem ko za Smodeja ne izda mednarodne tiralice.  

Če bi izdali mednarodno tiralico, potem bi tuji pravosodni organi verjetno odreagirali, ga prijeli in nam ga izročili. In potem bi imeli mi zadrego. Kot sem že rekel: gospod Smodej je očitno veliko manjša nevarnost za pravno varnost, pravni red in za spoštovanje zakonov kot pa evropski poslanec, bivši predsednik stranke NSi Matej Tonin. 

Analitska služba Gospodarske zbornice Slovenije je ocenila, da dvig minimalne plače ogroža 66.000 delovnih mest v 16.000 podjetjih. Vlada je očitno proti gospodarstvu. Ne vem, ali to počne namenoma ali pa resnično sprejema ukrepe, ne da bi sploh vedela, kaj sprejema. 

Veliko bolje, kot bi znal jaz, tudi zato, ker ima veliko daljše osebne izkušnje s tem, tudi podjetje z več zaposlenimi, je povedal na družbenem omrežju mariborski podjetnik Marko Verdev. Osebno ga zelo cenim, ker je iskren do sebe in do drugih. Zdi se mi, da je to v tem času redkost. Njega bi res težko obtožili, da je nek zakrknjen kapitalist, da je proti delavskim pravicam, da izkorišča ljudi. Zelo lepo je razložil, v čem je problem. 

Seveda sem jaz kot socialni demokrat po političnem prepričanju takoj za to, da je minimalna plača 1.000 evrov. Ampak ne na način, da bo 66.000 ljudi potencialno ostalo brez službe. In da bomo kmalu, če ne bomo imeli minimalne plače, vsi na 1.500 evrov. To je v Sloveniji problem. Če bi imeli takšne plače, kot jih imajo v Avstriji, bi bilo absolutno zaželeno, da je minimalna plača 1.000 evrov ali še več. Ampak problem je, da jih nimamo. Problem je, da ne delamo na tem, da bi dvignili dodano vrednost na zaposlenega. Problem je, da ne delamo nič na tem, da bi dvignili produktivnost. Problem je, da mi s to dvignjeno Meščevo minimalno plačo (za katero je Golob naknadno izvedel, da se je dvignila), dobimo manj, kot dobijo na Hrvaškem. In to je naša težava.  

V osamosvojitev smo šli kot daleč najbolj razvita in propulzivna republika bivše Jugoslavije, po tridesetih letih pa bomo imeli slabši standard kot na sosednjem Hrvaškem. Zdravnikov iz Hrvaške sploh ne dobimo več v Slovenijo, ker imajo tam višje plače. Kmalu že zdravnikov iz Srbije ne bomo več dobili v Slovenijo, ker se jim ne bo splačalo. Naši zdravniki hodijo čez vikend operirat v Bosno, v Banjaluko, ker imajo tam boljše pogoje. To je težava. To, da imamo na oblasti koalicijo, ki samo zato, ker so volitve in bi se rada prikupila, reče: Minimalna plača bo 1.000 evrov. Zakaj pa ne 1.500 evrov? Zakaj pa ne 995 evrov? Zakaj pa ne 1.200 evrov? To je primitiven populizem najslabše vrste. A kot sem rekel: to nam vlada. Ali hočemo, da nam bo to vladalo tudi po 22. marcu – tu pa imamo mi škarje in platno v rokah.  

Kot socialni demokrat po političnem prepričanju sem takoj za to, da je minimalna plača 1.000 evrov. Ampak ne na način, da bo 66.000 ljudi potencialno ostalo brez službe. 

(D239: 30-34)