Dejstva o Luthru in reformaciji, ki jih verjetno ne poznate

Pred natanko 500 leti je nemški profesor teologije Martin Luther na vratih cerkve v Wittenbergu objavil 95 tez o potrebnih spremembah v katoliški Cerkvi, ki so v roku nekaj let prerasle v obsežno vseevropsko reformatorsko gibanje, ki je imelo daljnosežne posledice za celotno celino.

Glede na to, da o teh dogodkih veliko slišimo že v šoli in večjih medijih, smo poskušali poiskati nekaj manj znanih dogodkov tega časa ter predstaviti sodoben pogled na ločitev katolicizma in protestanizma.

Kot vemo, danes z dela prostim dnem obeležujemo začetek reformacije in protestantizma, ki ima za Slovence še poseben pomen zaradi razvoja jezikoslovja in prvih zametkov narodne zavesti. Seveda pa se reformacija ni začela ravno z objavo Luthrovih tez.

Kje iskati vzroke za reformacijo?

Luther ni bil ne prvi, ne zadnji avtor, ki bi pozval k določenim spremembam v katoliški Cerkvi. Tekom srednjega veka je namreč ta zabredla v takšne in drugačne težave, ki so bile pogosto posledica zapletenih političnih odnosov med evropskimi državami in/ali papeško državo.

V tistih stoletjih v Evropi seveda ni vladal vsesplošni mir kot danes in tudi papeška država ni imela splošno priznanega statusa ter se je tako borila za svoj položaj in vpliv. To neprestano prepletanje cerkvene in posvetne oblasti je seveda terjalo svoj davek v obliki političnih igric in spletk, ki so včasih privedle do zelo "posvetnih" papežev, torej takih, ki se niso ravno držali biblijskih ali stanovskih zapovedi.

Na začetku 14. stoletja je denimo spor med papežem in francosko krono prišel tako daleč, da se je celotni sveti sedež preselil v francoski Avignon. Tekom naslednjega stoletja sta tako nekaj časa vladala po dva papeža (kratko celo trije), ki so jih države po Evropi priznavale različno.

Kot da to ni bilo dovolj, je bila znotraj cerkvene hierarhije (kot tudi danes) cela paleta pogledov na ustroj in vedenje Cerkve v javnem življenju ter gospodarjenje z imetjem. Obstajali so denimo tako tisti, ki so zagovarjali premožno in vplivno Cerkev, kot tisti, ki so pozivali k uboštvu; tisti, ki so zagovarjali celibat duhovništva, in tisti, ki ne; nato različne filozofsko-teološke ideje itd.

Vsa ta nestrinjanja so imela že v stoletjih pred Luthrom za posledico nastanek različnih herezij, ljudskih verskih običajev ter tudi zamer do uradne Cerkve.

Kako pridemo do protestantizma?

Dejstvo je, da Luther ob objavi svojih tez in prejšnjih dokumentov (strokovnjaki pravijo, da jih najbrž niti ni nabil na vrata, temveč jih je poslal nadškofu iz Mainza) zelo verjetno ni imel namena začeti nove krščanske skupnosti oz. kot to nekateri strnejo v stavek: "Ko je objavil teze, še ni bil luteran." Hkrati pa bi tudi težko rekli, da je imel namen le opozoriti na nekatere nepravilnosti.

Kar je Luthra razlikovalo od dotedanjih kritikov Cerkve, je bil njegov že izdelan akademski ugled ter tedaj že dobra dostopnost tiskovin. Za osnovanje nove veje krščanstva so bila ključna ravno naslednja leta in (ne)odziv Cerkve. Ta je kritiko (ki se je na začetku nanašala predvsem na prodajo odpustkov) namreč vzela kot neposreden napad na njeno avtoriteto in ni bila pripravljena na resen dialog.

Hkrati pa je pomembno tudi dejstvo, da je v letih 1519 in 1520 tudi Luther delno spremenil fokus svoje kritike ter se spustil v povsem teološke vode - predvsem s svojo razpravo O svobodi in odrešitvi krščanskega človeka, v kateri je nedvoumno zapisal, da je za zveličanje pomembna le sama človekova vera ter ne tudi dobra dela. S tem pa je bila že nedvoumno tlakovana postopna pot v novo vero.

Kako danes gledati na razdelitev zahodnega krščanstva?

Danes se seveda mnogi sprašujejo, ali bi se reformaciji in nepovratni razdelitvi zahodnega krščanstva lahko izognili oz. jo z modrim ravnanjem preprečili.

Večina zgodovinarjev se strinja, da bi se glede na tedanjo iznajdbo tiska in plejado idej o potrebnih reformah Cerkve vsaj neka oblika množičnega upora in organizirane nove interpretacije krščanstva v 16. stoletju razvila v vsakem primeru, z Luthrom in somišljeniki ali brez.

Vprašanje pa je, ali bi se z dosti bolj prilagodljivo Cerkvijo te razlike dalo zgladiti - nekateri, med njimi tudi profesor Michael Root z Ameriške katoliške univerze, ki ga v včerajšnjem članku navajajo tudi pri CNA, pravijo, da, drugi spet, da ne.

Dejstvo namreč je, da so se med katoličani in protestanti kmalu pojavile tudi globlje teološke razlike (kot smo denimo omenili zgoraj), ki bi jih bilo veliko težje premostiti kot pa npr. spremeniti nekatere cerkvene prakse.