Ddr. Jaklič: Slovenska vlada postopa kot Joe Biden, naše ustavno sodišče pa vrednote obrača na glavo

V četrtek je Ustavno sodišče objavilo sklep o zadržanju vladnega odloka, ki je v državni upravi nameraval uvesti pravilo PC - torej dostopa na delovno mesto le prebolelim in cepljenim proti novemu koronavirusu.

Pri tem večina ustavnih sodnikov ni čakala na ločena mnenja tistih, ki se z odločitvijo niso strinjali (sprejeta je bila 7:2). Dvojni doktor Klemen Jaklič je tako svoje odklonilno ločeno mnenje objavil danes.

V njem je zapisal, da gre, v nasprotju s tem kar se je skušalo prikazati v javnosti, za poznan in skrbno odmerjen ukrep v boju z epidemijo ter pri tem vzporednico potegnil z Združenimi državami Amerike, kjer je predsednik Joe Biden prav tako z izvršilnim odlokom za uslužbence zvezne državne uprave dotedanji predpisani pogoj PCT spremenil v PC.

Ustavni sodnik Jaklič v svojem ločenem mnenju še utemeljuje, da "v tem primeru razlogovanje večine ni v skladu z ustaljeno ustavnosodno doktrino, temveč z vzgibi izven prava, ki merijo učinke odločitve v politični areni."

Ddr. Jaklič na začetku svojega odklonilnega ločenega mnenja potegne vzporednico med ravnanjem Vlade RS in predsednikom ZDA. "Gre torej za ukrep, ki je po vsebini enak presojani slovenski ureditvi," je zapisal in dodal, da prav tako gre za enako postopnost oz. sorazmernost uveljavitve takega ukrepa – najprej PCT, nato pa zaradi ne dovoljšnega umirjanja epidemije in posledične nujnosti doseči večjo precepljenost prebivalstva, še zožanje pogoja na zgolj PC.

V nadaljevanju ddr. Jaklič izpostavlja, da je ustavnosodna doktrina zadržanja v ustavnosodni praksi ustavljena in povsem jasna: pri vprašanju (ne)zadržanja Ustavno sodišče tehta zgolj škodljive posledice, ki bi jih povzročilo izvrševanje hipotetično protiustavnega predpisa (nevarnost morebitne izgube službe v državni upravi, poseg v telesno integriteto zaradi predpisanega cepljenja) na eni strani s škodljivimi posledicami, ki bi nastale, če bi Ustavno sodišče zadržalo hipotetično ustavno skladen predpis na drugi strani (izguba življenj in zdravja ljudi, ki bi se ob epidemiji zaradi zadržanja ukrepa nadaljevali).

A opozarja, da pri tem tehtanju Ustavno sodišče izrecno ne sme upoštevati vidikov (kasnejše) končne presoje o tem, ali je predpis ustavnoskladen ali ne. "Oba sklopa škodljivih posledic torej tehta le ob hipotetičnih predpostavkah ustavnosti in neustavnosti predpisa." Zato po njegovem prepričanju "večina svoje odločitve v prid zadržanja ne more doktrinarno konsistentno utemeljiti."

V kontekstu tega ddr. Jaklič meni, da sta izguba življenja in zdravja večjega števila ljudi zaradi slabše stopnje precepljenosti sredi epidemije nesporno hujši škodljivi posledici, kot pa so škodljive posledice na drugi strani tehtnice. "O tem tehta enako kot slovenska Vlada ne le ameriška zdravstvena stroka skupaj s političnim vodstvom ZDA, ampak zdravstvena stroka celotnega razvitega sveta," dodaja.

"V okoliščinah, ko v primeru dejanskih ali pa celo potencialnih epidemij, ki sejejo smrt, zadostne kolektivne imunosti v neki družbi ni mogoče doseči prostovoljno, je namreč v razvitem svetu dopustno obvezno cepljenje," nadaljuje ter citira osrednji portal, namenjen vprašanjem cepljenja v Sloveniji: "Vsak ima namreč pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi ter hkrati dolžnost, da varuje zdravje sebe in drugih pred temi boleznimi." 

Obvezno cepljenje proti devetim boleznim v Sloveniji obstaja kljub zavedanju domače in mednarodne stroke, da v izjemno redkih primerih s seboj prinese tudi stranske učinke, ki so lahko za koga tudi življenjsko nevarni.

"Celo torej, ko je na drugi strani tehtnice življenjska nevarnost (in ne le nevarnost izgube službe konkretno v državni upravi), taka škodljiva posledica brez vnaprejšnje zdravstvene potrditve ne odtehta bistveno hujše škodljive posledice, ki grozi v primeru, če cepljenje ne bi bilo obvezno – izguba življenja in zdravja bistveno večjega števila ljudi iz naslova izbruha ali neukrotitve epidemije," nadalje utemeljuje in izpostavlja odločitev ustavnega sodišča iz leta 2004, da korist, ki jo prinaša cepljenje za zdravje posameznika in širše skupnosti, presega morebitno škodo, ki morda nastane pri posamezniku zaradi neželenih učinkov cepiv.



In, kot pravi Jaklič, če je teža te vrednote tako velika, kako ne bi mogla biti težja od bistveno manjše nevarnosti morebitne izgube službe v državni upravi, ki se v naši zadevi pojavlja na drugi strani tehtnice?

Še posebej, ker tudi če bi ustavno sodišče na koncu presodilo, da je bil odlok protiustaven, bi vsak, ki bi zaradi njega potencialno izgubil službo, to pridobil nazaj, vključno z izpadlimi plačami in prispevki.

Večina slovenskega ustavnega sodišča težo do sedaj ustavljenih vrednot obrača na glavo

Glede na vse to je sodnik Jaklič prepričan, da z odločitvijo za zadržanje vladnega odloka večina slovenskega ustavnega sodišča "svet poučuje o nekem novem pristopu, ki ga zdravstvena in ustavnopravna stroka razvitega sveta do sedaj ni poznala in ki težo do sedaj ustaljenih vrednot obrača na glavo." Pri čemer pa tega obrata po njegovo ne obrazloži, "in ga tudi ni mogoče obrazložiti."

"Ker zadržanje ukrepa po ustaljeni doktrini o začasnih zadržanjih ni mogoče, ukrep pa je vseeno zadržala, se je večina odločila vse zgoraj navedene protiargumente preprosto prezreti," ugotavlja Jaklič.

Po njegovem mnenju se posledice takšnega "argumentativno nekorektnega pristopa" kažejo v do sedaj izraženi strokovni kritiki, pri čemer navaja aktualnega vrhovnega sodnika in bivšega ustavnega sodnika, ki je konkretno odločitev označil za "argumentativno tako očitno zmotno, da je "žaljiva za zdrav razum"". Še en ustavni sodnik in bivši sodnik na ESČP se je o njej izrazil kot o "vsebinsko prazni", prvi predsednik Ustavnega sodišča pa, da gre za "sosledje sorazmerno resnih napak, pomanjkljivosti, zgrešenih odločb … zlasti z razumevanjem vloge US v zdravstveni krizi ..."

Tudi ddr. Jaklič na koncu zaključuje s spoznanjem, da, "večina v tej zadevi ni sledila ustaljeni doktrini, ki se v ustavnosodni presoji uporablja v primerih začasnega zadržanja," ter si še dovolil oceno, da "v tem primeru razlogovanje večine ni v skladu z ustaljeno ustavnosodno doktrino, temveč z vzgibi izven prava, ki merijo učinke odločitve v politični areni."