Čakali bomo vse do zadnjega štetja, ampak predsedniku republike je vendarle treba zaploskati

Predsednik Republike je že večkrat ambiciozno posegel v notranjo politiko, vendar večjega uspeha ni bilo. Mogoče je zaradi tega v zadnjih mesecih praktično povsem utihnil, pa čeprav bi bila njegova beseda ravno v zadnjem obdobju najbolj potrebna. Na dnevni bazi namreč mediji razkrivajo nečednosti, ki so del organiziranega kriminala v politiki in gospodarstvu.

Aplavz pred koncem

Je pa predsednik Borut Pahor ravno te eno starejšo pobudo pripeljal skorajda do konca. Res je nehvaležno ploskati, če zbor še ni začel niti zadnje kitice. Pa vendar. Predsednikova razprava o spremembi volilnega sistema je proti koncu leta dosegla točko, ko so politiki oznanili, da imajo dovolj glasov za spremembo volilnega sistema. Okoli 60. Vesti sicer politični analitiki zaradi desetletnih kolobocij na to temo ne bodo verjeli vse do zadnjega štetja glasov v parlamentu. Hkrati pa vsi vemo, da tako daleč kot doslej, politiki še niso prispeli. Naj ponovimo, da bodo naslednje volitve brez reforme, ki jo zahteva ustavno sodišče, nezakonite.

Težava strankarskih voditeljev je, da v novem sistemu na vpliv, kdo bo sedel v parlamentu, ne bodo imeli več strankarski šefi.

Skepsa

Skepsa ostaja zaradi politične kalkulacije, ki jo ima pred glasovanjem vsak poslanec. Strankarska disciplina namreč ne šteje veliko, posebej ne za levičarje, saj ne gre za ideološko temo. Če bi namreč rekli, da so se domobranci zavzemali za ukinitev volilnih okrajev in uvedbo preferenčnega glasu, bi ne bilo nobenega dvoma: celotna levica, pa še kdo z desne sredine vmes, vsi bi glasovali nasprotno od tega, kar so zagovarjali domobranci. Sliši se absurdno. A absurdno v resnici to tudi je.

Edini, ki glasno nasprotuje dogovorjenim spremembam, je Janez Janša. Enakega mnenja kot on so tudi drugi strankarski prvaki, le da si glasno tega ne upajo izreči. Pa tudi srečo imajo, da so njihove stranke tako majhne, da so potem strankarski liderji bolj prepoznavni in izvoljivi.

Težava strankarskih voditeljev je, da v novem sistemu na vpliv, kdo bo sedel v parlamentu, ne bodo imeli več strankarski šefi. Le-ti namreč danes lahko odločilno vplivajo, koga od svojih kolegov bodo postavili v izvoljiv in koga v neizvoljiv okraj. Volivci jim bodo lahko tu na hitro pomešali štrene. Strankarski šefi bodo tako bolj odvisni od priljubljenih ljudskih tribunov, ki bodo zlahka prišli v parlament in tam glasovali nepredvidljivo. V skladu s svobodo vesti, narekovano z zakonodajo.

Kimavčkom bo odklenkalo

Če si veliko tiho in je tvoje parlamentarno delo predvsem dvigovanje roke takrat, ko ti to ukaže šef stranke, boš na naslednjih volitvah zelo težko ponovno izvoljen. Parlament po novem bi zagotovo imel v svoji sredi manj kimavčkov kot doslej. Danes je kimavčkov kar veliko. Mogoče celo večina.

Če si veliko tiho in je tvoje parlamentarno delo predvsem dvigovanje roke takrat, ko ti to ukaže šef stranke, boš na naslednjih volitvah zelo težko ponovno izvoljen.

Zgodi se celo, da se poslanec v celotnem mandatu niti enkrat ne oglasi na mikrofon. Niti enkrat. To je tako, kot če bi pevec v zboru samo odpiral usta. Vidi se sicer lepo, a učinka ni velikega. Samo bistvo parlamenta je govorjenje, debatiranje in prepričevanje. Dialog in primerjava idej je v nasprotju s kimanjem. Govorjenje (koren besede parlament izhaja ravno iz te besede) je obratno od tihote.

Če kdo misli, da je poslanska skupina ekipa, ki dela po navodilih šefa, je pomešal parlament in nogometni stadion.  Parlamentarno razpravo z nogometno tekmo. Nogometaši delujejo enotno kot ekipa, saj je žoga samo ena. V parlamentu pa žoge ni.

Ne le aplavz, tudi ovacije

Če sklenemo. Predsednik si za svoje delo zasluži aplavz že pred koncem, saj je pesem zelo pomembna. Če bo pesem odpel uspešno do konca, pa si bo za to skladbo zaslužil tudi stoječe ovacije.