Bo meja prestopljena?

To nedeljo bomo volivci na referendumu vprašani, ali smo za to, da se uveljavi zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Že ime zakona priča, za kako občutljivo vprašanje gre. Vladna koalicija ga ni imenovala zakon o pomoči pri samomoru, kar dejansko je, ker se to morda za koga sliši pregrobo. Zdravništvo praktično v celoti zavrača vlogo pomočnika pri usmrtitvah, a to seveda vladajočih ne odvrne. Kot jih ne odvrnejo opozorila o pričakovanih zlorabah. 

Glede na svežo javnomnenjsko raziskavo agencije Mediana naj bi šla potrditev poleti sprejetega zakona gladko »skozi«. Izmerili so, da je tistih volivcev, ki ga podpirajo, približno dvakrat več od tistih, ki so proti. Volilna udeležba naj bi bila približno tolikšna, kot je bila na posvetovalnem referendumu o tej temi junija lani – okoli 40-odstotna. 34 odstotkov vprašanih volivcev je odgovorilo, da bi se ga zagotovo udeležili, 16 odstotkov pa, da verjetno. Izid lanskega posvetovalnega referenduma (tedaj na mizi še ni bil izdelan zakon) je bil precej bolj tesen: 55 odstotkov za in 45 odstotkov proti. Zdaj bi, vsaj po meritvi Mediane, tudi 30 odstotkov podpornikov stranke SDS in celo 40 odstotkov podpornikov NSi zakon podprlo. A ne glede na zapisano stvar še ni rešena, nič ni mogoče trditi zagotovo.  

Vprašanje je, ali je vladni strani uspelo s prepričevanjem volivcev, da je v zakon vgradila dovolj varovalk, da zlorabe ne bodo mogoče. Glede na številna opozorila tega določbe nikakor ne zagotavljajo. Še več, po oceni mnogih strokovnjakov, od zdravnikov do pravnikov, ureditev kar kliče po zlorabah. Vnebovpijoče je že, da bi koalicija rada uzakonila laž, manipulacijo. Tako je določeno, da zdravnik v potrdilu o smrti in poročilu o vzroku smrti ne bo smel vpisati resnice – da gre za asistirani samomor – pač pa se bo kot neposredni vzrok smrti štela huda neozdravljiva bolezen ali druga trajna okvara zdravja, »katerih zdravljenje je izčrpano in ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje stanja«. Že z vidika morebitnega motiva za napeljevanje k asistiranemu samomoru zaradi zavarovalniških goljufij je takšna zapoved laganja nesprejemljiva. Zavarovalnice zavarovalne vsote pri življenjskem zavarovanju ne izplačajo, če je smrt posledica samomora. A če resnični vzrok smrti ne bo zapisan, bo pot dedičev do denarja odprta. Pričakovati od zdravnikov, da sodelujejo pri samomoru hudo bolnih ne glede na svojo Hipokratovo zavezo, staro 2.500 let, ki to ostro zavrača, poleg tega pa naj bi celo lagali o vzroku smrti, je neetično. Pa vendar, če bo zakon uveljavljen, se bodo našli tudi zdravniki (čeprav redki), ki ne bodo uporabili argumenta ugovora vesti. Pripravili bodo smrtonosno učinkovino in jo dali na voljo pacientu.  

Prestopljena bi bila ne le etična meja z vidika zdravništva in meja vrednosti življenja nasploh, pač pa bi kot družba krepko prestopili tudi kazenskopravno mejo. Po sedanjem kazenskem zakoniku je »napeljevanje k samomoru in pomoč pri samomoru« hudo kaznivo dejanje. Kaznuje se z zaporom do pet oziroma deset let, če je usmerjeno proti osebi, katere sposobnost razumeti pomen svojega dejanja ali ga imeti v oblasti je bila bistveno zmanjšana. Po zakonu, ki določa pomoč pri samomoru, pa bi psihiater na podlagi zgolj enega pregleda ocenil, ali je bolnik sposoben odločati o sebi. Nekaj, za kar je zdaj zagrožena visoka zaporna kazen, se skuša predstaviti kot pozitivno dejanje, akt pomoči, usmiljenja do trpečega. Pri tem se pojma »neznosno trpljenje« kot pogoja za pomoč pri samomoru sploh ne da opredeliti. Zakon je že v osnovi zavajajoč, govori o pravici do pomoči. Če bi šlo res za pravico, bi bil nekdo dolžan to izpolniti. Pa ni. Nihče od zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja tega ni dolžan izpolniti. Ima možnost ugovora vesti in noben zakon ga ne more prisiliti.  

Smo pred tveganjem industrije smrti, v katero so nekatere »bolj napredne« države že vstopile. Poglejmo Kanado, o čemer pišemo v tej številki Domovine. V zgolj devetih letih od uveljavitve takšnega zakona pri njih se je število asistiranih samomorov povečalo za 16-krat. Zdaj je že pet odstotkov vseh smrti iz tega naslova (lani 16.000 umrlih). Če ta razmerja prenesemo na Slovenijo, bi šlo za več kot tisoč asistiranih samomorov na leto. Pri odločanju na referendumu je smiselno imeti pred očmi te številke. 

V zgolj devetih letih od uveljavitve takšnega zakona v Kanadi se je število asistiranih samomorov povečalo za 16-krat. 

(D227,3)