Utrujeni od eksperimentiranja z državo

Pregrevanje političnega ozračja pred parlamentarnimi volitvami čez dober teden dni se stopnjuje. Podobno tudi bitka za interpretacijo iztekajočega se mandata premierja Roberta Goloba. Njegova retorika se v zadnjih dneh vrti okoli že znanega strašenja pred spremembami in risanja vzporednega vesolja, v katerem nam zavida vsa Evropa – nazadnje je to bravuro uporabil ob sila nespretnem reševanju slovenskih državljank in državljanov z Bližnjega vzhoda. Alternativno se Golob poslužuje tudi diskurza, s katerim skuša naivni del volilne baze prepričati, da za dokončanje reform potrebuje dva mandata.

V predvolilnih soočenjih tako na videz celo pritrjuje nekaterim opozicijskim ocenam o pretesnem davčnem primežu, zlasti ko gre za stroške dela. A volk dlako menja, nravi nikoli. Že ničkolikokrat se je izkazala njegova oportunistična drža, v kateri je bil sposoben v enem trenutku trditi eno, nekaj dni pozneje povsem nasprotno, nato pa upati, da ima večina volivcev vendarle slab spomin.

Če bi na tem mestu skušali opomniti na vse takšne primere, bi zmanjkalo prostora. Zato spomnimo le na enega novejših. Golob je brezbrižno pojedel besedo, da bo odstopil, če bo Komisija za preprečevanje korupcije ugotovila kršitev integritete. Po novem se bo, kot je napovedal te dni, umaknil, če bo to isto ugotovilo še sodišče. Kdor temu verjame, je vsaj zelo naiven.

Golob si takšno obljubo lahko privošči vsaj iz dveh razlogov: ker sodišče tega skoraj zagotovo ne bo ugotovilo pred volitvami 22. marca in ker se bo, če mu ne bo dano biti na najvišjem položaju, najbrž tako ali tako prisiljen posloviti. Za zdaj vse kaže v tej smeri, tudi del poznavalcev političnega zakulisja ocenjuje, da se je s tem napol že sprijaznil tudi Golob. Od kod sicer namigi o zlatem padalu oziroma njegovi skorajšnji vrnitvi na čelo energetskega trgovca Gen-I.

Ustvarjalci javnega mnenja iz javnomnenjskih agencij si lahko še tako prizadevajo frizirati njegovo javno podobo. Tudi oni pa bodo morali, če želijo ohraniti del povsem zapravljene verodostojnosti, vsaj v dneh pred volitvami prikazati realnejšo sliko podpore političnim strankam, kot so jo kazali doslej. In po nekaterih virih bi se to v prihodnjih dneh dejansko lahko zgodilo. Interne strankarske ankete namreč kažejo bistveno večji razkorak med prvo SDS in drugim Gibanjem Svoboda, pa tudi višji odstotek desnosredinskega trojčka NSi+SLS+Fokus ter deloma Demokratov.

O nekoliko manj izkrivljeni kampanji od dosedanjih sicer pričajo tudi dosedanja soočenja, predvsem na komercialnih televizijah, kjer pretendenti za parlamentarne stolčke, kot je videti, vendarle soočajo tudi vsebinske poglede na prihodnost države. Posamezne ideološke izpade, s katerimi skušajo predstavniki aktualnih oblasti na led speljati opozicijske liderje, pa ti brez težav »poklopijo«.

Zadnji takšen, celo zabaven primer je bilo mogoče zaslediti v ponedeljkovem soočenju na komercialni televiziji, ko je Golob predsedniku SDS Janezu Janši dejal, naj v luči nasilja na Bližnjem vzhodu tisti, ki ima prijatelje v Beli hiši, zavrti telefon. Janša mu je odvrnil, da upa, da sta si Golob in Trump, ko sta se srečala, izmenjala številki. In dodal: »Jaz gospoda Trumpa nisem nikoli srečal.«

Proiranski odziv slovenske diplomacije na eskalacijo nasilja je v mednarodni skupnosti privzdignil marsikatero obrv.

Sicer pa je dokaj proiranski odziv slovenske diplomacije na eskalacijo nasilja v mednarodni skupnosti privzdignil marsikatero obrv. Slovenija je namreč še vedno članica zavezništva Nato, česar pa v diplomatski retoriki ne izkazuje vselej. Verjetno tudi zato, ker je ta retorika bolj kot svetovnemu miru namenjena notranjepolitičnim potrebam. A takšna aktivistična drža zaradi tega za položaj Slovenije v mednarodnem pogledu ni nič manj škodljiva.

Kot aktivizem je smiselno jemati tudi politiko lepih besed, ki za drugi mandat napoveduje tisto, kar bi lahko postorila v prvem. Je pa res, da vladajoči tabor pri tem deluje bistveno bolj razdrobljeno od opozicije, tudi dobršen del volilnega telesa pa dojema, da je čas za vodenje države kot laboratorija za politične eksperimente mimo.

Država bolj kot to namreč potrebuje stabilne institucije, predvidljivo zakonodajo in vlado, ki razume, da se gospodarska rast ne ustvarja v vladnih kabinetih, pač pa v podjetjih, delavnicah in na kmetijah. Toliko manj si impulzivne poteze in venezuelistične izpade lahko privošči v času zaostrenih geopolitičnih razmer, ko bi morala delovati samozavestno in odločno.

Volitve 22. marca bodo zato verjetno manj referendum o posameznih politikih in bolj o politični kulturi, ki jo želimo. Slovenija potrebuje mirnejšo politiko, več profesionalizma in manj revolucionarnega zagona. Če bo iz teh volitev prišlo sporočilo, da si državljani želijo stabilnosti, gospodarskega realizma in politične treznosti, potem bo to dobra novica – ne glede na to, kdo bo na koncu sestavljal vlado.

Volitve 22. marca bodo verjetno manj referendum o posameznih politikih in bolj o politični kulturi, ki jo želimo.

(D242,3)