Barbara Rotovnik, šolana v Belgiji: Neverjetno se mi zdi, da povprečni Slovenec ne razume, kako bistvenega pomena je, da imaš pri šolah možnost izbire

Tadeja Zabret
POSLUŠAJ ČLANEK
Barbara Rotovnik je diplomatka Evropske službe za zunanje delovanje, ki trenutno živi in dela v Črni Gori. Korošica po rodu je leta 1995 začela s študijem filozofije v Ljubljani. Študij je bil zadnjo razočaranje. Poznalo se mu je, da se je filozofija šele vrnila na univerzo– prej se je namreč poučeval marksizem.

Zato je študij nadaljevala v Belgiji. In če niste vedeli, Belgija je država, kjer je šolstvo pretežno zasebno in hkrati financirano od države. Ob tem gre za eno najbolj egalitarnih držav na svetu. 

Barbara Rotovnik, kakšne so vaše izkušnje s šolskimi sistemi na tujem?

Leta 1997 sem prejela štipendijo za zasebno akademijo v Lihtenštajnu, povezano s Cerkvijo, zato sem se v 3. letniku iz Filozofske fakultete izpisala in odšla v Lihtenštajn. Tam sem dokončala dodiplomski študij (BA, saj so že imeli mednarodni sistem).

Po zaključku dodiplomskega študija se domov nisem želela vrniti. Imela sem možnost štipendiran študij nadaljevati na več univerzah v Kanadi in ZDA, a Evrope nisem želela zapustiti. Prijatelj mi je nato povedal za Katoliško Univerzo Leuven v Belgiji, kjer imajo vse programe v angleščini in praktično ni šolnin. Odločila sem se za Belgijo in tako spoznala njihov šolski sistem.

Z Zoisovo štipendijo sem si takrat pokrila nastanitev in hrano, za druge stroške sem morala dodatno zaslužiti. Šolnina je takrat zame, ker nisem bila iz EU, znašala skupaj 300 mark, se pravi dosegljiva. Tako sem si lahko privoščila šolanje na top univerzi v Belgiji.

Katoliška univerza Leuven (KUL) je zasebna univerza v lasti Katoliške cerkve, ki je subvencionirana s strani države. Ko sem v  Leuvnu končala magistrski študij filozofije, sem eno leto študirala po povsem drugem metodološkem pedagoškem pristopu na Vrije Universiteit Brussel (VUB). To je liberalna, tudi zasebna univerza, prav tako financirana s strani države. Tam sem študirala Evropske študije, po tem pa sem se zaposlila v Evropski komisiji.

Kakšne so bile vaše življenjske izkušnje iz tega časa?

Barbara Rotovnik s svojim možem, Belgijcem


Zame je bilo tedaj odkritje, da je izobraževanje v Belgiji tudi tujcu, ki ne prihaja iz EU, finančno dostopno. Med študijem v Belgiji sem morala tudi delati. Ker nisem bila iz EU, sem lahko kot študentka v Belgiji le čistila ali pazila otroke, hkrati pa sem delala v pisarni za neko nemško firmo, zato sem se redno vozila v Bonn.

Ko sem čistila, sem imela krasno delodajalko, univerzitetno profesorico, ki je imela sina s posebnimi potrebami. Hodil je v osnovno šolo s posebno metodiko, kjer so se otroci v glavnem učili zunaj, v naravi. Bilo je očitno, da bo šel njen sin v poklicno šolo in ta posebna osnovna šola ga je za to pripravljala. Na programu so imeli izjemno veliko ročnih spretnosti. Šlo je za zasebno osnovno šolo po posebni metodi, za katero niso nič plačevali.

V Belgiji se mi je prav tako zdelo zanimivo, da gredo otroci v šolo pri dveh letih in pol. To se imenuje pre-school (predšolsko izobraževanje), ki do 6. leta ni obvezno, ampak je popolnoma brezplačno. Te ustanove so ponovno organizirane s strani raznih družbenih organizacij - bodisi Cerkve, raznih drugih organizacij, občin … Belgijcem je to popolnoma irelevantno, ker je vse to subvencionirano.
Ko moža vprašam, ali je neka šola zasebna ali državna, tega sploh ne ve. Njim to ni pomembno. Belgijci so izjemno egalitarni. In pozna se jim, da ima vsakdo dostop do kvalitetne šole.

Kako v Belgiji deluje sistem osnovnega šolstva?

Osnovne šole do 12. leta so organizirane na tri načine. Belgijci imajo tri jezikovna območja; nizozemsko/flamsko, francosko/valonsko in nemško. In vsaka ima svoj šolski sistem. Šole nato organizira ali jezikovna skupnost ali občina ali provinca. To bi bile za nas državne šole.

Potem so konfesionalne šole; zelo veliko katoliških, predvsem jezuitskih, imamo pa tudi muslimanske, ki so prav tako subvencionirane s strani države. V Bruslju poleg Velike mošeje je na primer zelo velika in zelo dobro obiskana muslimanska osnovna šola, prav tako popolnoma subvencionirana.

Potem je pa še tretja skupina šol, ki jim Belgijci rečejo metodološke šole. To so šole, ki imajo drugačne metodološke in pedagoške pristope. Torej montessori, walfdorske, druge vrste šol – recimo ta, kjer je otroka imela profesorica, pri kateri sem čistila. Teh je kar veliko in so prav tako subvencionirane. Belgijci poznajo tudi šolanje na domu, za katerega se odloča vse več staršev.

Edine šole v Bruslju, ki niso sofinancirane, so mednarodne šole za otroke EU funkcionarjev, ki jih plača delodajalec, pa nekatere angleške in ameriške šole, npr. iz sistema šol za otroke diplomatov. Te šole niso subvencionirane, ker niso del belgijskega šolskega sistema. Vse belgijske šole so subvencionirane in imajo določen minimum šolnine, ki jo starši lahko plačajo na leto – okoli 200 evrov. Seveda pa starši v vseh teh šolah plačajo dodatne šolske aktivnosti. Belgijci svoje šole razumejo kot poceni in dostopne.

Posebno izkušnjo z izobraževanjem ima tudi vaš mož, ki je Belgijec …

Moj mož je hodil v eno najboljših jezuitskih srednjih šol, St.-Jan Berghmans College. To obiskujejo tudi otroci kraljeve družine. Ampak tam se je šolal tudi njegov sosed iz vasi, čigar oče je pokrival strehe in bil torej običajen delavec. Starši imajo pravico izbire in ta raznolikost in možnost vpisa otroka v šolo, za katero starši mislijo, da je za njihovega otroka primerna, je Belgijcem izjemno pomembna. In pa to, da dobre in kvalitetne šole niso samo za bogate otroke in družine.

Ko moža vprašam ali je neka šola zasebna ali državna, tega sploh ne ve. Njim to ni pomembno. Belgijci so izjemno egalitarni. In pozna se jim, da ima vsakdo dostop do kvalitetne šole. Šole tudi načeloma sprejmejo vsakega. Ni teritorialno določeno, da moraš v svoji občini v neko šolo. Ne, otroka lahko vpišeš v katerokoli šolo, problem samo nastane, če je vpisanih otrok preveč.

Tudi na univerzi v glavnem ni omejitev pri vpisu, sta pa prvi in drugi letnik rigorozno selektivna. A vsakdo ima pravico, da otroka vpiše v katerokoli šolo oz. fakulteto, na kateri želi študirati. To je Belgijcem samoumevno. Pri zahtevnejših šolah in programih pa selekcija nato naredi svoje.

Kaj vam je v belgijskem sistemu vzgoje-izobraževanja še posebej všeč?

Izjemno dobro se mi zdi, da je »preschool« brezplačen, saj je predšolska vzgoja vse bolj izpostavljena kot zelo pomemben faktor, ki vpliva na kasnejšo uspešnost otrok. Če se otroci zaradi ekonomskih in socialnih situacij prepozno vključujejo v predšolsko vzgojo, jih to  diskriminira.
Na belgijskem primeru vidimo, da zasebna pobuda spodbuja kvaliteto in pestrost ponudbe, kar je zelo dobro za otroke, ki so tudi različni.

Kakšne so zahteve države do vseh teh različnih šol?

Država določa standarde in ima inšpekcije, šele ob izpolnjevanju teh predpisanih standardov šoli pripade subvencija oz. financiranje iz proračuna. Ampak ko Belgijci opisujejo šole po določeni metodi, rečejo, da gre za šole, ki sledijo svojemu kurikulumu, ne državnemu. O razliki med konfesionalno in državno šolo bodo rekli, da je državna šola sekularna, konfesionalna pa pripada določeni konfesiji.

Jaz sem v Leuvnu vedela, da sem na katoliški univerzi, ker se je šolsko leto začelo z mašo, ki ni bila obvezna in jaz recimo nikoli nisem šla. V nekaterih predavalnicah smo imeli križe. In menda morajo profesorji podpisati, da ne bodo učili ničesar, kar je v neposrednem nasprotju z naukom Cerkve. Ampak Belgijci so pragmatični in se takih stvari nič kaj posebej ne držijo. Pa tudi sicer Leuven slovi kot liberalna univerza.

Ko sem bila pa na VUB – tam pa profesorji podpišejo, da z ničemer ne bodo ovirali svobodne misli in metoda poučevanja je dialoška, spodbuja se aktivizem študentov in liberalna misel. Obogatila me je raznolikost teh dveh univerz, ena klasična in konzervativna, druga anarhična in liberalna. VUB je nastala tudi zaradi tega, da se ima možnost izbire, kot protiutež katoliškim univerzam.

Obstaja kakšna primerjava kakovosti teh šol?

Obstaja znotrajbelgijska, kjer so flamske, nizozemsko govoreče, precej boljše od valonskih – francosko govorečih. Slednje se tudi zelo počasi odpirajo mednarodno, medtem ko so nizozemsko govoreče že dolgo na voljo tudi v angleščini. Zakaj je tako, ne vem.

Potem pa obstaja PISA, kjer Belgija zelo dobro kotira, v Evropi so na 3. mestu, skupno so enajsti. Njihovi univerzi, Leuven in Ghent, sta med prvimi 100 na svetu, Leuven konkretno na 35. mestu.

Kako vi od zunaj gledate na to zakonodajo, ki se sedaj sprejema v Sloveniji?

Jaz to razumem kot del naše tranzicije in ideološke obremenjenosti. Zanimivo pa mi je, da povprečni Slovenec ne razume, kako bistvenega pomena je, da šole med seboj tudi tekmujejo ter da imaš možnost izbire – metodološki, pedagoški pluralizem. Neverjetno se mi zdi, da ljudje tega ne razumejo in da se jim zdi, da zasebne šole vodijo k elitizmu. Na belgijskem primeru vidimo, da temu ni tako in da privatna pobuda spodbuja kvaliteto in pestrost ponudbe, kar je zelo dobro za otroke, ki so tudi različni.

Ne razumem, zakaj bi država morala biti lastnik šol. Naj bo lastnik šol nekdo drug, ki za isti denar ponudi kvaliteto, morda boljšo. Ali pa zelo podobno, ampak na drug način. Pestrost in konkurenca sta bistvenega pomena.

Belgijci rečejo, da njihov sistem iztrebi slabe šole, zato ker ljudje v slabe šole ne vpisujejo svojih otrok. Očitno se naše državne šole bojijo konkurence, zato, ker se jim sedaj pač ni treba na ta način obnašati.

Ne bi se pa nikakor strinjala – in to tudi v Belgiji ne obstaja – da bi šole vpis otrok pogojevale s čimerkoli, npr. koliko so starši otrok, ki se želijo vpisati na neko katoliško zasebno šolo, angažirani v Cerkvi. Ali s katerimikoli drugimi arbitrarnimi kriteriji. Tega pa, če je šola sofinancirana s strani države, ne bi smeli dovoliti in se vpis lahko omejuje samo, če presega kvoto in takrat po jasnih in transparentnih kriterijih.

Belgijci imajo enako urejeno tudi zdravstvo. Pri njih so na primer tudi največje bolnišnice v lasti Cerkve. Mirno si lahko izbereš tudi zasebnega zdravnika, pregled ti kjerkoli pokrije  zdravstveno zavarovanje. In to v glavnem deluje super. Pri nas se bo moralo še marsikaj spremeniti v glavah, da pridemo  do pravilnega razumevanja privatnega in pa odnosa med javnim in privatnim. Javno je javno financirano, ni treba, da je izvajalec in lastnik država. Velja za šolstvo, zdravstvo, socialno skrbstvo ... Slej kot prej bomo tudi mi razumeli.

[do_widget id=podcast-playlist-3]
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Francija Macron
Zmaga desnice v Belgiji in v Franciji
  • 14. 06. 2024
Zahtevajo spoštovanje človekovih pravic vseh državljanov, ne le zgolj nekaterih
  • 14. 10. 2024
likanje, ženska, skrb
Vrnitev v šestdeseta?
  • 14. 10. 2024