Aljuš Pertinač: Bolj kot paradni konj je bil Marjan Šarec priložnostno kljuse (1. del)

Aljuš Pertinač, 43-letni magister politologije, se je v širši javnosti uveljavil kot prodorni voditelj oddaje Faktor na TV3. A njegovo izkustvo sega v dolgoletno politično delovanje znotraj Socialnih demokratov, opravljanje uradniških funkcij v različnih službah znotraj državne uprave ter funkcije državnega sekretarja na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport.

Človek multidisciplinarnih izkušenj je pravi sogovornik o trenutni slovenski politični in medijski realnosti. 

Aljuš, v Sloveniji imamo zelo malo prehodov iz politike ali javne uprave v novinarstvo. Obratno pa je prehodov veliko. Zakaj ste prestopili vi?

Hm, v bistvu sem prestopil dvakrat. Imam torej še en poskus. 😊 Najprej sem prestopil iz javnega uslužbenca oziroma državnega uradnika med samostojne podjetnike. Za to sta bila dva poglavitna razloga. Po več kot 15 letih kariere v javni upravi sem si želel spremembe. In drugič, kljub temu, da je bila stranka Socialnih demokratov (SD) takrat v koaliciji in sem imel na področju izobraževanja obilo znanja ter izkušenj, sem bil iz meni nerazumljivih razlogov na ministrstvu pod ministricami SMC povsem na stranskem tiru. Ker nisem tip človeka, ki bi hodil v službo na uro gledat in vleči plačo, sem preprosto odšel.

Drugič pa sem res prestopil iz politike v novinarstvo predvsem na način, da sem izstopil iz stranke, katere član sem bil 20 let in da sem postal voditelj televizijske oddaje Faktor na TV3. Sam se sicer nimam za novinarja, ker tega nisem študiral, niti si nisem nikoli želel postati novinar. To je pač delo, ki ga trenutno opravljam. Upal bi si reči, da sem za to bolj usposobljen, kot pa bi bil za današnji tip politike. 😊

Jaz pa si upam reči, da delo televizijskega voditelja in političnega komentatorja opravljate bolje kot večina diplomiranih novinarjev. Ko sogovornikom v studiu postavljate vprašanja, ne vsiljujete svojega mnenja in ne sugerirate odgovora, kar se dnevno dogaja na državni RTVS. Ste si prebrali novinarski kodeks?

Hvala lepa. Joj, se bojim, da novinarskega kodeksa nisem bral. Koncept oddaje Faktor je že od vsega začetka tak, da želimo od komentatorjev dobiti njihovo iskreno in čim bolj odkrito mnenje. Tega se poskušam držati, kolikor se le da. Menim, da smo sčasoma vzpostavili neko zaupanje tako s sodelujočimi v oddaji, kot s publiko. To se mi zdi najbolj pomembno.

Kaj je poslanstvo novinarja? Kaj je naloga novinarja?

Novinarji s(m)o sedma sila oziroma četrta veja oblasti. Poslanstvo novinarja je, da obvešča, čim bolj objektivno in nepristransko. Osnovna naloga pa je, da pridobi informacije, ki zanimajo njegovo publiko.

Ali slovenski novinarji sledijo svojemu poslanstvu?

Vprašanje, kako ga dojemajo. 😊 Kot pri vsakem drugem poklicu, tudi v novinarstvu obstajajo dobri in slabi ljudje. Kar zadeva novinarje, ki se ukvarjajo z notranjo politiko, jih velika večina kot svoje poslanstvo jemlje boj zoper Janeza Janšo in politično desnico. To je slabo. Boj za resnico bi bil veliko boljši.

Je pa novinarjem težko. Mediji so v veliki poslovni krizi, še posebej sedaj, po epidemiji. Novinarji imajo povečini nestalne oblike zaposlitve in slabe plače. Seveda obstajajo tudi izjeme. Ampak tisto, kar me je najbolj negativno presenetilo, odkar delam v medijih, je popolna odsotnost cehovske solidarnosti. V nobenem drugem poklicu ni takšnega pomanjkanja solidarnosti, kot ravno v novinarstvu.

Je zato nastala oddaja Faktor? Ste bili pri njej od vsega začetka?

Oddaja je nastala, ker je bilo v slovenskem medijskem prostoru pomanjkanje tovrstne oddaje in zaradi ocene, da obstaja številčna televizijska publika, ki je obstoječe informativne oziroma pogovorne oddaje ne dosežejo. Oboje se je izkazalo za točno. Pri oddaji sem najprej sodeloval kot komentator, sedaj pa že tri sezone kot voditelj.

Kako na vaše delo gleda vaša družina? Ali s svojo drago debatirata o politiki ali o oddajah Faktor?

Družina me pri mojem delu podpira. Za otroka je moj delovni urnik kar primeren, ker delam zvečer (oddaja poteka v živo), tako da ju zjutraj odpravim v šolo in sem doma, ko prideta iz šole. Doma se sicer o politiki ne pogovarjamo veliko, o oddaji pravzaprav še manj. Se mi zdi, da domači čutijo, da je to pač moja služba, ki jo nerad nosim domov. Verjetno se tudi gasilci doma ne pogovarjajo veliko o požarih. 😊

Kaj bi pa naredili, če bi dobili ponudbo, ki je ne morete odbiti, da vstopite v politiko?

Se bojim, da gre bolj za retorično vprašanje. 😊 Ne verjamem, da bi tako ponudbo dobil. Če pa bi jo, bi temeljito premislil. Nimam težav delovati oziroma delati v javnem interesu. To sem počel večino kariere, na neki način to delam tudi sedaj. Iz izkušenj pa vem, da je čas na politični funkciji zmeraj omejen. To je mogoče moja prednost. Če veš, da že jutri lahko nisi več na položaju, je lažje delati.

Se vam zdi, da so vas pri SD dali na stranski tir? Kakšen je vaš odnos do SD, imate še stike z njenimi akterji? So v stranki jezni na vas?

To je kompleksno vprašanje. Na stranskem tiru sem bil pogojno rečeno tako rekoč celo svojo strankarsko kariero. Strankarsko funkcijo sem imel zgolj dvakrat. Čisto na začetku, ko sem bil dve leti predsednik podmladka in čisto na koncu, ko sem vodil strokovni svet za razvoj in kohezijo. No, ta zadnja je bila funkcija zgolj na papirju.

Če so v stranki jezni name, ne vem, verjetno odvisno od tega, kaj rečem oziroma napišem. 😊 Praktično z vsemi v stranki imam pozitivne odnose, razen redkih izjem. Ampak s temi jih nisem imel že prej. Rednih stikov nimam, razen s tistimi, s katerimi zasebno prijateljujem. Teh ni veliko. Na splošno bi dejal, da so si poglavitni akterji v stranki kar oddahnili, ko sem izstopil. Tako smo danes vsi zadovoljni. Meni ni žal, oni mi pa ne zamerijo. 😊

Bivši predsednik Kučan ni ravno alfa in omega teh centrov, niti ni neki formalni vodja. Je bolj uradni govorec oziroma vidni reprezentant, če hočete.

Zelo blizu ste bili vrhu vlade, sodelovali celo s premierjem. Ga pomagali pripeljati v vladno stavbo. Takrat je premier Borut Pahor, danes predsednik države, prvi javno omenil strice iz ozadja. Vemo, kako naj bi globoka država delovala, a ne vemo, kako konkretno vleče poteze. Kaj ste vi videli? Kako Kučan širi svoje ideje v politiko?

Boruta Pahorja res poznam že zelo dolgo. Njegov način komunikacije in stil vodenja stranke je bil zelo oseben, neposreden, nikoli vzvišen. V stranki smo bili tako ali tako vsi na ti. Kot predsednik Mladega foruma sem bil tudi formalno član kolegija predsednika stranke. Ker je bila stranka takrat v vladi, je to pomenilo dostop do vseh ključnih informacij o delovanju države.

Gotovo obstajajo centri moči iz ozadja, ki so na tranzicijski levici močnejši in vplivnejši kot na desnici. Bivši predsednik Kučan ni ravno alfa in omega teh centrov, niti ni neki formalni vodja. Je bolj uradni govorec oziroma vidni reprezentant, če hočete. Osnovna značilnost teh centrov moči je, da nikoli niso stavili največ ali celo vseh kart na vse dosedanje predsednike SD. Bomo videli, če bo s Tanjo Fajon drugače. No, najprej mora biti še izvoljena.

Konkretno pa Kučan širi svoje ideje v politiko na tri načine. Z neposrednim stikom z izvoljenimi politiki oziroma funkcionarji, kar počne sicer redko, zmeraj pa novica o tem, če ne celo podrobnosti teh pogovorov, pridejo v javnost, verjetno kar z njegove strani. S tem, da te obiščejo njegovi emisarji oziroma kurirji, ponavadi gre za nekoga, ki ti je blizu in ki ti pove, da si zafrknil, včasih bi rekli "skrenuo s tekovina revolucije" 😊. In nenazadnje, preko skrbno odmerjenih in nadzorovanih nastopov v medijih, ki imajo zmeraj velik odmev in pomenijo nekakšno uradno partijsko linijo tranzicijske levice.

Kdo pa je alfa in omega globoke države? Kdo je boter?

Botra v pravem pomenu besede pravzaprav ni. Vprašanje je tudi, če obstaja kakšno kolektivno vodstvo. Bolj gre za skupino ljudi, ki so bili ob razpadu bivše skupne države na višku svojih moči in na visokih položajih na državni ali republiški ravni. Ne glede na to, kar si kdorkoli misli o rajnki SFRJ, vendarle je šlo za 20 milijonsko državo, zato je bil selekcijski proces precej bolj zahteven, kot je danes pri nas. Vsi ti ljudje so praktično čez noč izgubili formalen vpliv in položaj v družbi. Iluzorno je bilo pričakovati, da se bodo kar upokojili. Ker so se po osamosvojitvi institucije in se še, izjemno počasi razvijajo, je formalna oblast šibka, tako na državni, kot na lokalni ravni in potem se ljudje pač zatečejo drugam, tja, kjer lahko kaj dosežejo.

Kako so akterji globoke države vplivali na svojega nekdanjega paradnega konja, preden je pobegnil?

Ne bi se strinjal, da je bil Šarec ravno paradni konj ali če hočete lipicanec. Bolj priložnostno kljuse, v katerega so položili upe, ko so jim boljši žrebci in tudi kakšna kobila bodisi zbezljali, bodisi klonili pod prehudimi bremeni.

Ne smemo pozabiti, da je imel Šarec, preden se je podal v nacionalno politiko, najprej na predsedniške, nato pa še na parlamentarne volitve, zgolj eno skupno fotografijo s Kučanom. Ampak ta ena fotografija je bila dovolj, da so dominantni mediji oziroma medijski kartel v službi prejšnjega režima ter apologeti oziroma javnomnenjski voditelji tranzicijske levice vedeli, da gre za »našega človeka«. Sicer pa so s Šarcem gotovo komunicirali na vse že zgoraj opisane načine. Drugače po moje niti ne znajo. Sicer pa, če je delovalo 30 let, zakaj ne bi še naprej?