Vir foto: noviglas.eu

V prvem delu smo se z nekdanjim politikom Socialnih demokratov, zdaj TV voditeljem Aljušem Pertinačem pogovarjali o njegovi karierni poti, o politiki, novinarstvu, Kučanu in Šarcu. 

V drugem delu našega pogovora pa se osredotočamo na aktualna razmerja med levico in desnico, o prihodnosti enih in drugih ter tem, kako jih vidijo volivci. 

Po eni strani vsi politiki jamrajo, da nimajo kadrov, po drugi strani pa se je po vsej družbi razpasla negativna selekcija. Zakaj je tako?

Nasploh je v slovenski politiki preveč jamranja. Ampak očitno ljudem to paše. Praviloma takšne politike nagrajujejo na volitvah. Cerar, Šarec, ena sama jamrarija. Tudi Janez Janša se, čeprav bolj upravičeno, rad postavlja v vlogo žrtve. Kadrovski primanjkljaj je pa dejanski problem. Prvič je bazen kadrov majhen, ker smo pač maloštevilen narod in ker nimamo načrtnega sistema vzgajanja kadrov za najodgovornejše funkcije v državi. Drugič je motivacija najboljših in najsposobnejših za javne funkcije nizka, ker so mandati kratki, nepredvidljivi, praktično vsak, ki to želi, si lahko vate čevlje obriše in plače so enostavno prenizke. Predsednik vlade zasluži toliko kot voditelj kakšne informativne oddaje. In zato prihaja do paradoksalne situacije, ko se v politiko v glavnem rekrutirajo tisti, ki so brez službe. Kar poglejte, koga smo izvolili v parlament, pa vam bo vse jasno. To se potem širi od zgoraj navzdol v vse družbene podsisteme.

Zato sem uvodoma omenil, da sam nisem primeren za tak tip politike. Osebno sem se praktično ves čas študija in svojega političnega oziroma strankarskega udejstvovanja izobraževal, uril in če hočete nabiral izkušnje, da bi nekoč zasedal kakšen pomemben položaj oziroma politično funkcijo. Danes pa se v politiko ljudi rekrutira praktično s ceste, ki že jutri lahko postanejo celo predsednik vlade in potem tudi klavrno končajo. Malo po svoji krivdi, veliko pa tudi po krivdi ljudi, ki se jih tako hitro, kot jih ustoličijo, tudi naveličajo in že hlastajo za novim novim obrazom. Dolgoročno je to za državo, stopnjo politične kulture in razumevanje ustroja politike pri nas zelo slabo.

Iz politike in javnega življenja se je v zadnjih letih umaknila cela plejada ljudi. Posebej z levice. Če omenimo samo bivša ministra Lahovnika in Lukšiča. Kaj je temu vzrok?

Kdor je bil za neformalne centre moči, domače ali tuje, leve ali desne, premočan, preveč nevaren, ga pač v politiki ni več. Drugi so izzive, predvsem ekonomske, pač našli drugje. Veliko jih je odšlo ali pa nas je odšlo zato, ker ne pristajamo zgolj na antijanša oziroma janšauberales koncept politike. Po drugi strani je v delu medijev, politike in centrov moči vse, kar ni v prid oziroma obrambo tranzicijske levice in vseh njenih deviacij, od Jankovića, do če hočete Šarca, označeno za nesprejemljivo, torej desno. Vzrok je preprost. Kapitalski in politični interesi.

Slovenska levica ostaja svetovnonazorsko enotna. Programsko in svetovnonazorsko imajo praktično enaka stališča, le Levica je malo bolj radikalna.

Slovenska levica ostaja svetovnonazorsko enotna. Programsko in svetovnonazorsko imajo praktično enaka stališča, le Levica je malo bolj radikalna. Nimamo niti ene stranke, ki bi imela programske vsebine, za katere bi rekli, da so bolj sredinske.

Ki bi bila to, kar so na zahodu socialdemokrati za razliko od socialistov?

Ker v Sloveniji takšna stranka že tradicionalno, zgodovinsko gledano, ni imela domovinske pravice. Najprej zato, ker je bil delavski razred zaradi pozne in omejene industrializacije maloštevilen, kasneje pa zato, ker smo imeli enopartijski sistem družbenega samoupravljanja, ki je bil izrazito antistrankarski in antipolitičen. V njem so se dobro znašli praktično vsi, če pogledamo, kje in v katerih vse strankah so danes nekateri bivši najhujši komunisti.

Taka stranka tudi ni v interesu centrov moči, ker ne bi pristajala zgolj na antijanša politiko, ki je nujna za ohranjanje statusa quo. Na eni strani Janša z vso prtljago, dobro in slabo in na drugi strani vrh nekdanje partije in bivši ZSMS, ki se manifestira skozi številne politične metastaze začenši z LDS in nato Zares, Pozitivno Slovenijo, SAB, SMC, LMŠ, Levico, itd.

Osebno sem trdno prepričan, da v Sloveniji obstaja potencial za politično stranko, ki bi imela do Janše in njegovih politik strog, vendar pošten odnos in bi bila bolj prijazna do dela kot do kapitala, ki na Slovenskem itak še nima prave domovinske pravice, ter bi posledično na volitvah dobivala okrog 20 odstotkov glasov. Ampak brez medijske, finančne in javnomnenjske podpore do nje pač ne more priti.

Najbližje temu, da jo naredita, sta bila najprej Pahor in nato Lukšič. Obema je spodletelo. Pahor se je umaknil na funkcijo predsednika republike, ki mu je pisana na kožo in kamor si je vedno želel, Lukšiča pa so praktično nagnali iz politike. Njegovi, da ne bo pomote.

Kako vidite prihodnost? Se bo pojavila neideološka levo-sredinska stranka? Mogoče s Pahorjem, ko konča mandat? Ali s kakim Lahovnikom ali Omerzo?

Da bi se predsednik republike vrnil v strankarsko politiko po koncu mandata, verjetno ne gre pričakovati. Nove stranke se lahko zmeraj pojavijo. Verjetno se bo tudi pred naslednjimi volitvami vsaj ena. Kolega, ki ju omenjate, poznam, ampak ne verjamem, da bi bila rada liderja stranke. Verjetno jima je predobro tam, kjer sta. Osebno pa v neideoloških strankah ne vidim neke prednosti. Tovrstne stranke težko vodijo neko konsistentno politiko in se preveč obračajo po vetru.

Kaj pa desni pol strank? Lahko govorimo, da je NSi najbolj na sredini, SDS malo manj, Domovinska liga na desni (pogojno tudi SNS)? Je desna sredina svetovno nazorsko bolj profilirana kot levica?

Slovenska politična desnica ima osnovni problem, da je slovensko volilno telo, če gledamo v odstotkih, vsaj v razmerju 60:40 levosredinsko oziroma levo opredeljeno. Predsedniške volitve to vsakič znova potrjujejo. Hkrati jo »tepe«, da se ideološko navezuje na protipartizansko stran v drugi svetovni vojni, ki v Sloveniji nikoli ne bo imela večinske podpore.

Po drugi strani pa ima SDS najbolj stabilno volilno telo in je edina prava, resno organizirana stranka pri nas. NSi niha med tradicionalno podporo na podeželju med verujočimi in željo, da bi bila urbana, moderna desnosredinska stranka. Vse stranke pri nas pa imajo težave z voditelji. Politika je postala povsem personalizirana. Plastičen dokaz so avstrijske volitve, kjer ne nastopa več tradicionalna ljudska stranka ampak lista kanclerja Kurza in tudi zadnje srbske volitve, kjer se je ime liste glasilo Aleksandar Vučić in prihodnost srbskih otrok, čeprav Vučić kot predsednik Srbije sploh ni bil kandidat. Domovinska liga po moje politične prihodnosti v Sloveniji nima. SNS pa je tipična protestniška stranka, ki predvsem služi političnemu in ekonomskemu preživetju svojega večnega liderja.

Svetovnonazorsko slovenska desnica po mojem mnenju niha med nemškim tipom krščanskih demokratov in novodobnim desnim populizmom kakšnega Salvinija ali pa če hočete Trumpa. Levica po drugi strani živi v ideološkem vakuumu, nesposobna slediti modernim političnim trendom, se pa ohranja pri življenju predvsem zahvaljujoč medijski podpori, precejšnji akumulaciji kapitala in antijanša ter propartizanskemu sentimentu.

Ne bom tajil, da sem osebno gojil visoka pričakovanja do tretjega mandata Janše na mestu predsednika vlade, s sem zaenkrat precej razočaran.

Kako pa vidite desnosredinske stranke in njene politike danes v primerjavi z desetletjem nazaj?

Desnosredinske stranke izjemno težko sestavijo vlado prej opisane generalne opredelitve volilnega telesa. Zato morajo praktično vsakič kohabitirati s kakšno levo sredinsko ali sredinsko stranko. Ker poskušajo v kratkem času, ko so na oblasti, čim bolj izvajati svoj ozek strankarski ali če hočete ideološki program, je to nenehen vir konfliktov znotraj koalicije in z družbenimi skupinami oziroma družbenimi podsistemi.

Če bi slovenska desnica razumela, da v Sloveniji ni večinske podpore za nek radikalno konservativni ali po drugi strani neoliberalni tip politike, bi lažje ohranjala oblast, ker je bolj konsistentna in vsaj kar zadeva SDS, mnogo bolje organizirane od tranzicijske levice.

Ne bom tajil, da sem osebno gojil visoka pričakovanja do tretjega mandata Janše na mestu predsednika vlade. Predvsem z vidika, da ne bo nadaljeval in podpihoval ideološke vojne. Togledno sem zaenkrat precej razočaran. Vlada in njen predsednik sta po mojem mnenju doslej naredila odločno premalo za premoščanje ideološkega razkoraka oziroma delitve duhov. Po drugi strani je pa tudi res, da se proti Janši vsakič mobilizira praktično vse, kar leze in gre, tako da ima nenehno občutek, da se bori za golo preživetje.

Se vam zdi, da »desni« Slovenci preveč stereotipno razmišljamo o »levih« Slovencih in obratno? Kateri so taki stereotipi?

Stereotipi so del našega vsakdanjika in človeška stalnica. Po navadi veljajo generalno, za družbene skupine, na posamični ravni, posebej ko gre za tiste, ki jih osebno poznamo, pa zbledijo. Stereotipizacija v slovenski politiki je problem, ker onemogoča dialog. Ko sem začenjal aktualno kariero sem pogosto, včasih pa še sedaj, poslušal očitke oziroma vprašanja, kako lahko v oddaji sodelujem z ljudmi, ki imajo v določenih stvareh diametralno nasprotna stališča od mene. Ampak ravno preko svoje službe sem te ljudi bolje spoznal in sedaj veliko bolje razumem njihova stališča, tudi, če se z njimi ne strinjam. Verjamem, da velja tudi obratno.

Dosledno zavračanje dialoga z Janšo s strani tranzicijske levice je škodljivo. Enako škodljivo pa je Janševo vztrajanje na preganjanju ideoloških sovražnikov izpred 75 let. Verjamem, da je oddaja Faktor neposreden dokaz, da lahko v Sloveniji ne samo sobivamo, ampak se konstruktivno pogovarjamo, čeprav imamo nasprotne poglede o določenih stvareh. Na razbijanje stereotipa, da je dialog z drugo stranjo političnega prostora nemogoč in celo škodljiv, sem tako sam najbolj ponosen.

Ali danes gledate na politiko drugače kot pred 10 leti? Vaša stališča mnogi označujejo za »desna«. Čeprav se hkrati najdejo kritiki, ki vas zmerjajo, da ste »ostali komunist«…

Moja osnovna stališča se niso spremenila. Politično gledano se imam še vedno za socialnega demokrata. Nisem komunist, nikoli nisem bil. Nisem pa tudi konservativec, kaj šele neoliberalec. Z leti pa človek res odrašča in v nekaterih posamičnih stališčih sem gotovo manj ekstremen, kot sem bil.

To predalčkanje levo desno ali kakor koli že, je pač slovenski nacionalni šport. Moje delo pa mi nalaga, da sem kritičen do enih in drugih ter obratno, da oboje pohvalim, kadar si to zaslužijo. Ljudje potem to zamenjujejo z mojimi osebnimi stališči in jih potem, če jim le-ta niso všeč, poskusijo razvrednotiti tako, da me v naprej diskvalificirajo s to ali ono ideološko oznako. Tega sem že navajen, tako da me bolj zabava, kot moti.

Preberite še prvi del pogovora z Aljušem Pertinačem: Bolj kot paradni konj je bil Marjan Šarec priložnostno kljuse
Doniraj

40 KOMENTARJI

  1. “Verjamem, da je oddaja Faktor neposreden dokaz, da lahko v Sloveniji ne samo sobivamo, ampak se konstruktivno pogovarjamo, čeprav imamo nasprotne poglede o določenih stvareh. ”

    Res je, Faktor je, vsaj zame, najpomembnejši fenomen za vzpostavljanje racionalnega političnega dialoga. Gre za lučko na koncu osemdeset let dolgega predora.

    Naš politični prostor že od pamtiveka zastruplja in (demokracijo) onemogoča povsem iracionalno, črno in globoko sovraštvo do vseh političnih nasprotnikov. To je sad komunistične revolucije oziroma našega enobeja, ki na žalost še danes, po skoraj osemdesetih letih še vedno deluje kot da smo v vojni in da moramo drug drugega ubijati. To, da v parlamentu ni mogla biti sprejeta resolucija o treh nasilnih ideologijah, pove vse o nas danes. Takšno stanje duha nam je vsem v sramoto in v velikansko škodo. Danes vsa politika kakor da sloni na sovraštvu do enega samega človeka in ko nekdo to sovraštvo z razumom prezre, odkloni se vsuje še po njem – takšen je dandanes “dialog”. Tako v sebi sprta nacija seveda težko živi in obstane, zato so napovedi lahko le pesimistične. Poglejmo si gesla bednih “politkolesarjev” – sramota in žalostno za civiliziran narod, da med nas kličejo smrt! Kot da stotine morišč, tisoči smrti iz preteklosti niso nič.

    Zato, Faktor, Aljuš in Bojan, le pogumno naprej, da čimprej pridemo iz zatohle totalitarne temine do svetle migotajoče lučke človeku prijaznejše demokracije tam na koncu tega zadušljivega in strašljivega tunela, v katerem nas primitivci držijo ujete že desetletja…
    Ali pa bo prej konec sveta?

    • Pertinač govori o stereotipih, Pa vendar ne gre za stereotip ko Makarovićka in njeni malikovalci z Jankovićevo podporo (lahko njemu, ko mu država odpiše težke milijone, med tem ko se on “sladka” z farmacevtko), maha z rdečo zvezdo, ko bi Pirjevec ponovil brezsodne povojne poboje, ko ti očitajo diktaturo in fašizem, ter pozivajo k tvojemu uboju, ti pa v krizi pomagaš vsej družbi s strokovno in finančno pomočjo.
      G. Pertinač oprostite, še enkrat premislite, kljub svojemu deklarativnemu nazoru, so to stereotipi ?!

  2. Tako je potrebno. Civilizirani ljudje se med seboj pogovarjajo, nevzgojeni pa lajajo in drekajo.
    V politiki ( ukrepih za javno dobro) nima nihče v vsem prav in tudi nihče se v vsem ne moti. Največkrat šele zgodovina pove kaj je bilo prav ali narobe.

  3. Še boljši intervju kot prvi, g. Pertinač. Tako prodorno analizo slovenskega političnega prostora redko srečamo, tako na desni kot na levi. Kako prav imate, dokazujejo rezultati vseh zadnjih volitev. Najbolj res pa je, da morajo ljudje, ki ne želijo pripadati polu antijanša ali janšauberales, žal zapustiti slovensko politiko.

  4. “Kar poglejte, koga smo izvolili v parlament.”
    Velika napaka. V parlament nismo nikogar izvolili, saj smo menda zadnji evropski narod (poleg Belorusije), ki nima volilne pravice. Da jo bomo dobili, bo treba počakati na dvokrožni večinski volilni sistem. Takrat bomo poslance dejansko volili. Ta volilni sistem smo že izglasovali na referendumu, pa so nam ga pred nosom ukradli. Uganite, kdo.

  5. Gospoda Pertinača lahko pohvalim, da jasno pove, da je ideološko bližje Levici, kot Desnici.

    Vidim ga, kot poštenega Social demokrata, ki je sposoben sodelovati z vsemi strankami. Kot novinar, je sigurno mnogo boljši, kot je 95% novinarjev na RTV, ki kličejo na TV predvsem LEVOUSMERJENE sogovornike. Pertinač pa je sposoben pogovora z vsemi. To mu štejem v veliki PLUS.

    Pri trditvi, da gre Janša preveč v IDEOLOŠKE vojne, pa mu ne morem pritrditi.

    Janševi IDEOLOŠKI nasprotniki vedno začnejo v JJ streljati z “vsemi topovi”.
    Recimo še pred (ko je “kapitan” Šarec “ladjo zapustil) sestavo nove vlade, je Levica začela pogrom nad JJ. Celo “kao razumniki” so se vmešali in pisarili IDEOLOŠKA PISMA.

    Razumeti moramo, da nimajo pravice samo LEVIČARJI zganjati kravala in plasirati LAŽI, drugim pa ne pustijo niti toliko svobode da jim odgovori.

    V Letošnjem CORONA-času, je JJ samo odgovarjal na grobe napade. Ker ga pomaga napadati tudi RTV (kar ni njeno poslanstvo) mu ostanejo samo tviti. Bog vsakomur dovoli obrambo. Včasih je veljalo, da nosi krivdo ta, ki je prvi napadel.
    Mislim, da Pertinač ve, da je prva napadla Levica in njeni NE-razumniki.

    Glede partizanstva pa je tako, da so se pod partizanstvo – SKRILI Revolucionarji. In sedaj ZZB propagira samo Revolucijo ter Revolucionarje.

    Primorci so bili 99% partizani. Tudi moji sorodniki. Vendar večina Primorskih partizanov se je borila za SVOBODO izpod Fašizma in ne za KOMUNIZEM. Sedaj pa se “igrajo partizane” le tisti, ki imajo privilegije Revolucije, celo tožilci in soddniki.
    Nekatere občine, so lansko leto pri razpisih za dotacje društvom dale pogoj, da če dajo v program “Obujanje vrednot NOB”, bodo dobili več sredstev. Zaradi tega radi uprizarjajo “Partizanski miting”.
    Društva, ki spodbujajo kulturo naših predniko0v, v PESMI, BESEDI in PLESU, s STOLETNO tradicijo, pa ne dobijo nič, ali samo drobtinico, da še mentorja ne pokrijejo in morajo plačevati iz svojega žepa. Tako se delijo DENARNA sredstva iz “vreče KULTURE”.
    To se pravi, da kulturo prednikov naj bi brisali in obdržali samo kulturo (krvave) Revolucije. Našo TISOČLETNO kulturo, pa naj bi kar zavrgli. To pa je ja zavrženo.

    In to ni prav, da je plačana samo LEVA IDEOLOGIJA. Če bi JJ to kaj popravil, ni ideološko, ampak pošteno, da se OHRANJA tudi kultura naših pradedov.

    Velike kulturnike smo imeli pred 2.s. vojno, pa so zaradi komunistične ideologije IZBRISANI, njihove knjige so bile uničene (primer Velikonja in veliko drugih) in prepovedane. Ti kulturniki, za katere marsikdo ne ve, so pokopani v TUJINI, drugi pa so še vedno v breznih.
    Vsakemu dati GROB, ni ideologija, ampak OSNOVNA ČLOVEKOVA PRAVICA.

    Upam, da spoštovani Pertinač ne zagovarja, da se nadaljuje samo IDEOLOGIJA REVOLUCIJE, vsi ostali, ki mislijo drugače, pa naj bi bili tiho – oziroma še tvitati ne bi smeli.

    V Sloveniji je približno 50-50 usmerjeno levo-desno. To bi se moralo odražali tudi na programih naše NACIONALKE. Toda največji greh je ta, da je RTV izrazito IDELOŠKA, ki lažno prikazuje delo sedanje Desno-sredinske vlade, medtem, ko je Šarca in duge Levičarje le hvalila.

    Veliko boljša od RTV-Nacionalke, pa je oddaja Faktor, ki jo vodi gospod Pertinač, ki povabi komentatorje iz Leve in Desne. Zato tudi to oddajo rada gledam.

    • Bom dodal. Moji so bili v partizanih, eden se celo ni vrnil. Ampak po koncu vojne so se vsi distancirali od komunizma. Nujno bi bilo za ločiti partizanski boj od komunistične revolucije in se strinjam da bi morala desnica dati partizanskemu boju svojo veljavo in se ostro distancirati od komunistične revolucije. Moji partizanski sorodniki so bili v resnici desničarji glede na to kako so živeli po vojni.

      • Ciril, JJ, kot tudi drugi na tako imenovanem desnem polu so se jasno opredelili do partizanskega boja. V eni od oddaj, je JJ citiral tudi Pertinač in sicer, da je bil boj proti okupatorju častno dejanje, distanciral se je pa do istočasne komunistične revolucije. Tudi nadškof Šuštar se je opravičil za dejanja nekaterih klerikov v tek kritičnem času.
        Res pa je, da konservativna stran ne zna v vsakem trenutku sproti jasno in glasno predstaviti oziroma skomunicirati svojih stališč. Potrebno je ponavljati, ponavljati in ponavljati.

  6. Res je motivacijski ciklus
    Iz 90-tih popolnoma zamrl! Večletna leva opcija pušča škodljive posledice, ki tudi privat sektor čedalje bolj kalupira v spone političnih tendenc pol pretekle zgodovine, ki se niti ne zavedajo, da so ob eventuelni zamenjavi oblasti in kakim pooblastilnim zakonom nacionalizacije lahko ostanejo brez vsega, ker prokomi revolucionarne horde, ne upoštevajo vladavino prava!?

  7. Poleg tega, da je odličen analitik, je g. Pertinač tudi duhovit in iskriv, zato ga je veselje poslušati. Glede preganjanja ideoloških sovražnikov pa samo tole. Sloovenija še ni obsodila totalitarnega sistema in njegovih rabot. Še vedno zanikamo, da je pre 75 leti bilo kaj narobe. Poveličujemo NOB, revolucijo pa zamolčimo. To je problem in ne JJ.

    • Ljudje vedo to, kar govori in kaže RTV.
      Zato pa se levica z vsemi “topovo” bori, da pobdrži v svoji lasti Nacionalko, ki jo moramo vsi plačevati.
      Dokler ne bo Nacionalke, za vse Slovence. Leve in Desne, bodo vedno zmagovali Meseci, Šarci celo Violeta in ne nazadnje Nemec, ki je za Slovenijo nevaren – če blati VOJSKO in laže o incidentu na meji.
      Taki ljudje, ki so proti SLOVENSKIM VOJAKOM, so podobni tistim Nemcem, ki so nas okupirali v 2.s.vojni.
      Goriški Nemec pa obožuje okupacijo iz Juge.

  8. Z vsem spoštovanjem, gospod Pertinač, ne razumem v čem vidite Janševo preganjanje ” sovražnikov” izpred 75 let ob aktualnih potezah sedanje vlade? Dejstva o tako imenovani slavni NOB so jasna in nihče, ki je pri pameti ne more zanikati uničujoče ga početja revolucije in posledično režima, ki je grobo kršil človekove pravice. Po osamosvojitvi novonastale leve stranke niso upravičile z dejanji svojega imena. SD je delovala kot ideološka kontinuiteta in k pravi socialdemokraciji ni prispevala veliko. Trenutno gredo stvari samo še navzdol, saj Tanja Fajon nagovarja navidezno ” ranljive skupine”, ki jim, roko na srce, pri nas nič ne manjka! Migranti so lepo oskrbovanih, parade ponosa so moda, ob tem pa večina državljanov dela, gara, mnogi komajda za preživetje. Kdo bo danes resnično zaščitil delavce, ne v maniri socialističnih sindikatov, ki so le gobezdala in pijavke!? Ob desnih vladah imamo upanje, da sledimo razvitim demokracijam, ki vedo kaj je red in politična kultura. Kaj lahko k temu prispevajo anarhisti, če imajo štalo tako v lastni hiši kot pod lobanjo!? Nekatere poznam. Groza! Pa take simpatije do njih v medijih, “naš diktator” pa že veš čas tarča na strelišču, pa ne znajo niti ubesediti kaj dela narobe!
    Vaš prispevek v Faktorju je hvalevreden. Ponosna sem, da niste ne “naš” ne “njihov” ampak “svoj”! Taki ste upanje za naš jutri, ob predpostavki, da vas bo resnica osvobajala na vsakem koraku!

  9. Ne nameravam Pertinaču zmanjševati kredibilnosti, vendar se ne sme pozabiti, da je levičar, vzgojen v nedrjih SD, ki nima nikakršne zveze s klasično socialno demokracijo.

    Najsi se še tako trudi, da bi se otresel ideoloških okovov svoje nekdanje stranke, ostaja levičar, kar tudi sam ponosno priznava.

    Skozi to prizmo je treba razumevati tudi mnoge njegove komentarje.

  10. Pohvale, da Domovina res odpira neko širino, tudi s tem intervjujem z g. Pertinačem, ki ga spremljajo številni na slovenski sredini in desnici, čeprav je v bistvu levičar, ampak očitno za Slovenijo tako nenavaden levičar, da ga spremljajo bolj ne-levi haha 🙂

  11. Če bi NSi ponudila neko liberalno a hkrati dovolj socialno platformo, se odmaknila od SDS in spedenala predvsem finančno področje bi se na dolgi rok lahko marsikaj spremnilo. Mogoče v vodstvu nekomu to ne paše, oziroma se boji izgubiti neformalni vpliv. Klerikalizem, vseskozno obujanje spominov na sicer res izvensodne poboje ter predvsem preteklost ljudi ne bo povezal. Eni so žal tako zelo levo in desno indoktrinirani, da žal ne morejo sprejeti resnice da sta za državljano vojno potrebna dva, in pri tem eden zmaga in po svoje napiše zgodovino, ljudje pa končajo po jamah. Ni lepo, se pa zgodi. Nek dovršen program pa bi jih. In človek kot je bil nekoč Krek in strokovnjak tipa Bajuk bi jih. Bajuka bi dal kot lep primer človeka ,ki je pokočno trpel pod poleni tranzicijskih levakov, po poreklu pa je bil najslabša možna kombinacija, človek ,ki je z kompetncami vzbujal slabo vest . Podoben človek je bil, sicer zgolj kot politik Pučnik. Nikoli nista jokla kako trpita, ker jih nekdo ne mara, kot to počne Janša, nista ustnavljal svojih časopisov, revij in televizij financiranih z denarjem iz tujine. Ljudje se zato s takim človekom, kateri se bori in ne jamra poistovetijo. Bedake je vedno treba samo ignorati, ne pa se odzvati na njihove provokacije. Bajuka so tudi znotraj desnice nekateri, ki so bali njegovega uspeha nato bolj kot drugi žagali sami. Tudi Janši žal ni bil po godu. Strokovnost, pomlajenost in predvsem dober program je prihodnost desnice. NSi bi morala ponuditi intelektualno izjemno dobro nabrušenga kanditata, mogoče kakega še vedno dovolj mladega strokovnjaka z izkušnjami iz tujine z veliko mero socialne intiligence in vizijo, ki bi resnično pariral butljem tipa Mesec in Kordiš ter neomarksistom. Sam menim da je večina izseljencev politično precej konzervativnih a ekonomsko liberalnih, mogoče imajo tudi skormno ozadje iz katoliških družin in so napredovali predvsem zaradi strokovnosti. V tujini žal ni stricev, ki ti priskrbijo stolček. Tak človek bi bil kontrapost hipokritu Mahniču, ki bi se šel nekega vojačka, medtem ko v polni bojni opremi ne prehodi 100m. Tonin je premehak, in medel, jaz osebno v njem ne vidim ministra za obrambo. Vrtovec je kot teolog povsem nekompetenten za zelo pomembno področje infrastrukture. Drugačna, strokovna desnica bi mogoče prepričala tudi kakega levega volilca, ki trenutno v NSi vidijo zgolj Janšev satelit. Janša je žal je prebarvan komunist, avtokrat, ki si okoli sebe želi kimavce predvsem pa v napačnem tonu naslavlja ljudi. Točno takega liderja t.i desnice, i to sploh ni naša tranzicijska levica potrebuje, človeka ,ki je z eno nogo v arestu z drugo v parlamentu, ki ima nekaj masla na glavi in je sociopat. Domovina kot portal je kulturno svetlobna leta pred njegovim trobilo Nova 24, Reporterjem in Demokracijo. Levica takih frontmenov, ne zaradi old boysov in negtivne selekcije ne more ponuditi, zato pa fehtarijo Čeferina. Z ljudmi je treba znat na mehko. Včasih se mi dozdeva kot da je Janšo nekdo nastavil, da se v naši deželi nebi nič spremenilo. Da ostanemo razdeljeni glede za danšnji čas nepomembnih tematik in se krade na vseh vogalih. Glede revolucije 1945 imam svoje mnenje ,ki pa niti ni pomembno. Zanima me le kdo bo, lev ali desen ustavil to izsljevanje mladega, prevsem izobraženega kadra iz Slovenije, pripeljal še kakšno uspešno multinacionalko,ki bo mladim ponudila uspešne kariere pobral davke vsem in jih posledično znižal, manj obdavčil srednji sloj, pregnal socilani turizem in se lotil stanovanjske problematike mladih. Ker treuntno nam državo ugrabljajo upokojenci, socalici, ljudje zaposleni prek vez na javnih zavodih ter razni dvorni dobavitelji ter podjetniki z smuljivimi polsovnimi praksami. Nehajmo se že enkrat pogovarjat od tem 1945,1991. Mene zanima 2030. Čez par let bomo imeli še nižjo rodnost, še več neizobraženih priseljencev in še več upokojncev, če bo šlo tako naprej. Nujno moramo državo pomladiti. Mogoče se celo vrne, kaj naših izseljencev, ki bodo pri nas spet videli priložnost ter potencial za napredek. vidimo lahko primer Irske. In nagovoriti mlade, čeprav je to kratkoročno slaba odločitev. Brez mladih, ne bo ne vaših penzij, ne zdravstvega sistema, ne spomenikov, proslav in države.

    • Vrzimo puške v koruzo in se vdajmo v usodo, kajti za nas na desnici ni nihče dovolj dober, boljših pa nimamo.

      Ne preostane nam nič drugega, da se vdamo v usodo.

      Desničarstvo in konzervativizem bomo gojili le še v spominih gojili kot preživeto etnično posebnost in priznali bomo vodilno vlogo anarho liberalni in anarho levičarski ideologiji, pa naj nas stane, kolikor hoče, saj bo to na poti brez vrnitve zadnji strošek pred utopitvijo v balkansko arabskem afriškem bazenu.

      Vse, kar je za nas še kaj pametnega, se je začelo leta 1945 in se bo očitno tja tudi vrnilo.

    • Tudi jaz imam pogosto občutek, da levici in desnici najbolj odgovarja, da je Janša nezamenljiv na svojem položaju, ker to zagotavlja status quo v razmerju med levico in desnico. Dokler je tako, se levici ni treba bati za celokupno zmago na volitvah, pa če postavijo največjega bedaka, kot je Šarec, za PV. V SDS pa tudi mora vsakdo, ki je preveč sposoben prej ali slej, pospraviti kovčke.

      • In zakaj bi bilo treba zamenjati Janšo, ki sam nabere za desnico četrtino vseh glasov volivcev?

        Komu je v napoto?

        Še Mao Tse Tung je dejal, da se ne kolje kokoši, ki nesejo zlata jajca, le slovenski rdečkarji in njihovi priskledniki bi poklali najboljše kure.

        Kdo, ki je bil preveč sposoben, je mora pobrati šila in kopita iz SDS?

        Problem slovenske desnice je, da ima samo enega Janšo in da nima več takih političnih težko kategornikov.

        Drug problem dela slovenske desnice pa je, da za lasten neuspeh išče vzrok v Janši, ki je uspešno opravil svojo nalogo in da vidi lastno rešitev tem, da jim ga bo eliminirala levica, kot da bi potem glasovi Janše in SDS šli k preostalim nedonošenim strankam
        desnice.

        Naj bo jasno, da se levica zaveda, da jim je SDS z Janšo edini resni politični konkurent na desnici, zato na oba tudi letijo strele. SLS se bo težko vrnila v parlament, Nova Slovenija pa bi bila v takem razmerju moči lahek plen levice, do katere pa tudi sicer ne skriva simpatij.

        In spet bi bilo kot je nekoč že bilo!

    • David, v Sloveniji je dovolj Liberalcev in Levičarje.

      Nobene potrene ni, da bi se drenala na Levi tudi NSI. Vsem mora biti jasno, da NSI volimo le KONSERVATIVNI – Desni volilci.
      Levica jo kar naprej peha v Levo, vendar Levica vedno voli l e SD, Levico in Desus. Levica ne bi nikoli dala glasu za NSI, zato naj jo pustijo tam, kjer je – pri konservativnih volilcih.

  12. Boj med levico in desnico je v Sloveniji speecifičen.
    Levica namreč korenini iz časov komunistične partije, ki jej obvladovala,vse pored slovenske družbe. Tako si je pridobila privilegije in zato v političnem boju gre pred vsem za ohranitev privilegijev, ti pa so otopljivi in prinašajo velike koristi, ki se jim levičarji nočejo odpovedati. Za ohranitev priviilegijev so pripravljani uporabiti tudi silo in celo kakšen atentat ni izključen.
    Ideologija je le dekoracija, razredni boj izmišlotina.
    Dejansko gre pri boju med levico in desnico za to, kdo bo kontroliral denarne tokove v državi, kdo se bo čim bolj okoristil državnega denarja, pa naj bo ta iz proračuna, ali pa iz poslovanja državnih podjetij in iz lastništva države.
    Demonstracije, pritiski, alarmantni pogromi vladnij in kolaicijskih funkcionarjev so namenjeni padcu vlade, ki lahko prepreči škodo, ki nastja vsem tistim, ki uživajo privilegije.
    Levici je uspelo v dolgih letih vladanja pridobiti podpornike, ki jo zvesto podpirajo, če ravno imajo od te podpore zelo malo, ali skoraj nič.
    Poglejmo si samo “pecikledemonstracije”. Veloika večina demsntrantov demonstrira, pa od trega nima sokraj nič. No, rekreacijo in nič več, med tem, ko pa imajo organizatorji demonstracij mnogo več, privilegije, ki jim omogočajo lagodno življenje na račun države. Med demonstrani in pred vsem organizatorji ni niti enega podjetnika, obrtnika, ki služi denar na trgu. Demonstranti so izključno vezani na proračun, ki ha sejasjo. Eni bolj, drugi manj.
    Kje je tu politika? Namreč, politika je delo za skupno dobro.

  13. Spoznanje in zgodovinska resnica: Mnogi slovenski domoljubi so šli v partizane za osvoboditev, komunisti pa so jih med vojno in po njej prisilili v revolucionarno pobijajanje zavednih krščanskih Slovencev in drugih narodonosti za katere so smatrali, da ne bodo ali niso naklonjeni revoluciji

  14. Politika “ugrabljene države”, ki pragmatično izhaja iz svetovnonazorskega, ideološkega, religioznega, statusnega … izključevanja po načelu “ali” (mi) – “ali” (oni), nas je zaznamovala s tragično izkušnjo nepopravljivih posledic komunistične revolucije in državljanske vojne ter nas spremlja tudi dandanes, ko nas enako perverzno, zločinsko, rutinsko in stereotipno deli ter vzpostavlja oz. proti-postavlja totalitarni fronti za “janšiste” ter “proti-janšiste” – in ob vsem tem neomejeno vlada.
    Dokler se ne bomo sposobni osvoboditi od vklenjenosti v medijsko in ideološko vdresirani stereotip konfliktnega in sovražnega razmerja med “našimi” in “njihovimi”, med “naprednimi” in “nazadnjaškimi”, med “naravnimi” in “proti-naravnimi”, … med “fašisti/janšisti” in “proti-fašisti/proti-janšisti”, bomo kot družba in posamezniki razvojno in demokratično cepetali na mestu in se “grizli v lasten rep”.
    Naročniki, scenaristi, režiserji in medijski razpihovalci tega samouničujočega oz. avtodestruktivnega spopada “v kozarcu vode”, te donkihotske bitke “za oslovo senco” in te malenkostne “kozlovske sodbe pod Triglavom” pa bodo uživali v senci in ugodju nedotakljivosti podzemlja “ugrabljene države”.
    Do medsebojnega (s)poznavanja, spoštovanja, zaupanja med posamezniki in med predstavniki različnih družbenih interesnih skupin nikakor ni mogoče priti po poti topoumnega uresničevanja načela “ali” – “ali”, ki vodi le v subjektivno primerjanje, subjektivno presojanje, subjektivno podcenjevanje in celo sovraštvo izločanje, vključno kdaj tudi z njegovim popolnim izničenjem oz. likvidacijo.
    Predpogoj demokratičnega, gospodarskega, družbenega napredka je torej spoštovanje, uresničevanje in izvrševanje nasprotnega načela spoštljivega in odgovornega povezovanja vseh različnosti v sodobni pluralni in demokratični družbi po vključevalnemu načelu in pragmatični metodi “in”.
    Pri predstavljanju, populariziranju in praktičnemu uveljavljanju tega ključnega vključevalnega, demokratičnega in pluralističnega načela strpnosti in spoštljivosti do vseh človeških bitij ter do vseh relevantnih družbenih interesnih skupin imajo prav množični mediji in odločevalci v njih (od lastnikov, poslovnih menedžerjev, do urednikov, novinarjev in začasnih zunanjih sodelavcev) posebno prebojno vlogo, saj so lahko hkrati učinkovit promotor in neposredni uresničevalec dobrih strpnih, demokratičnih in vključevalnih praks odsevanja družbenih resničnosti in resnic.
    Nekdanji minister dr. Žiga Turk je pred nedavnim postavil za domala pravljično neuresničljivi zgled novinarsko svobodnega, nepristranskega, strokovno kompetentnega in medijsko atraktivnega poročanja – vremenske napovedi. Ob njih se nihče ne vprašuje, katera stranka, kateri politični prvak, katero globalno ali lokalno podjetje ali celotna gospodarska branža je interesno “zadaj”. Noben medij si tudi ne bi zavestno privoščil strokovne pristranskosti kratkoročnih vremenskih napovedi v korist kogar koli, saj bi ob napačni ali celo ob vrsti napačnih napovedi, različnih od drugih konkurenčnih medijev, kmalu izgubil gledalce, bralce, poslušalce in – naročnike oglasov.
    Ali je utopija, vredna Cervantesovega Don Kihota, če bi si (za)želeli, da bi se naši mediji in medijski avtorji tudi v informativnih programih približali profesionalni novinarski korektnosti in etiki vremenskih napovedi, njihovi trdni in verodostojni zasnovanosti na znanstveno ugotovljenih dejstvih in iz njih izpeljanih utemeljenih in verjetnih prognozah poklicnih in poklicanih meteorologov?
    Vsakdo si lahko sam odgovori, kako daleč so naši notranje- in zunanje-politični, gospodarski, kulturni idr. uredniki ter novinarji stran od nepristranskih, strokovno verodostojnih in profesionalno korektnih vremenskih napovedi.

  15. Tudi klerikalna stran ni imela čisto čistih rok. Predvsem zato, ker se problema socialne zapostavljenosti ni lotevala tam, kjer se te probleme loteva. In ni znala prepoznati, kot kritiko zakaj se komunizem sploh pojavlja. Trditi tudi da se je komunizem pojavil kot neka bolezen iznenada je podcenjujoce do ljudi. Hočeš nočeš je treba priznati da so sindikati ob koncu 19. stoletja naredili veliko za delavca, medtem ko je Cerkev spala na lovorikah in držala legaliteto. Osnovni vzrok je da se je pojavil tam, kjer je sistem zatajil. In kjer je Cerkev, zagovarja legalizem, da se nebi spremenilo obstoječe stanje. Kot je rekel Bajuk lahko molimo in tozimo Marija pomagaj, samo če sami ne bomo nič naredili še ne bo zgodilo nič. Velik Slovenec, ki se je v preteklosti tega zavedal je bil Krek. Lahko smo mu hvaležni, da se ni izselilo se več Slovencev kot se je. Z trdnostjo in vztrajnostjo predvsem pa z dodelanim gospodarskim programom lahko Slovence spet dobimo na svojo stran. Z parolami,poudarjanjem Cerkve, skrivanjem njene hipokrizije in trdo klerikalna noto ter kopanjem po jamah in preteklostjo nam ne bo uspelo. Ponudimo prihodnost.

    • David, slabo poznaš Zgodovino.
      Tudi Duhovniki so pomagali pri SOCIALNEM GIBANJU. In to mnogo bolj pošteno, kot naši Revolucionarji.
      Vendar dela Klerikov ne poznaš, ker so bile vse njihove zasluge in dela, po “svobodi” od leta 1945 dalje brisane in tudi Duhovniki, ki so ljudem pomagali.

      Koliko poznaš delo Janeza E. Kreka, Josipa Abrama, Virgila Ščeka, …?
      Pomagali so, da so se pojavila zavarovanja, posojilnice in hranilnice, kamor so delavci lahko nosili svoje prihranke in s tem skrbeli za njihovo bodočnost.
      Delovali so v parlamentu in tu pripomogli k sprejemanju določene zakonodaje.

      Seveda Tito je delovanje duhovnikov in Karitasa prepovedal, o prejšnjih delih pa ni bilo dovoljeno pisati. In potem “Davidi ostanejo brez tega vedenja”.

      Tido se je “boril za delovca”, tako, da je sam živel kot KRALJ – v dvorcih Karađorđevič.

  16. Zakaj zamenjati Janšo, Slovenec Kremenit? Čeprav ima SDS in JJ legitimno pravico, da na položaju vztraja dokler bo zmogel, sam to ocenjujem kot nedržavotvorno in škodljivo za desnico, saj četrtina glasov in velika zmaga o kateri pišejo na Novi tv, ni vredna nič, če Janša ne more sestaviti vlade, kar je dejstvo po vsaki ” zmagi” na volitvah. In če ne bi levica postavila bedaka, kot je Šarec za PV, tudi danes ne bi bilo desne vlade, ker je jasno, kaj je bila prva opcija za Desus in SMC. Kdo vse je odšel- Ivo Hvalica , Žiga Turk, Miha Brejc, Vera Ban, … in upam da ni na stranskem tiru tudi Romana Tomc, ker je bila veliko preveč sposobna, da bi jo v Bruselj poslali slučajno.

    • Ti torej misliš, da bi bilo s sedmimi procenti mogoče sestaviti vlado, če ne bi bilo Janše in da sleparska ter plenilska levica komaj čaka, da se pokloni takemu desnemu kandidatu za premierja?

      Sicer pa tebi nisem kos, ker se podpisujem le z enim nickom.

      • Ne, menim, da obstajajo ljudje, tudi v okviru SDS, ki bi na volitvah stranko, posledično pa celo desnico in državo, popeljali do boljšega rezultata. Se pa sicer spodobi, da ljudi, ki jih ne poznate, vikate, a verjetno tudi temu niste kos.

  17. Slehernik, s spodnjim besedilo ste zadeli bistvo problema slovenske družbe.
    Naš politični prostor že od pamtiveka zastruplja in (demokracijo) onemogoča povsem iracionalno, črno in globoko sovraštvo do vseh političnih nasprotnikov. To je sad komunistične revolucije oziroma našega enobeja, ki na žalost še danes, po skoraj osemdesetih letih še vedno deluje kot da smo v vojni in da moramo drug drugega ubijati. To, da v parlamentu ni mogla biti sprejeta resolucija o treh nasilnih ideologijah, pove vse o nas danes. Takšno stanje duha nam je vsem v sramoto in v velikansko škodo. Danes vsa politika kakor da sloni na sovraštvu do enega samega človeka in ko nekdo to sovraštvo z razumom prezre, odkloni se vsuje še po njem – takšen je dandanes “dialog”. Tako v sebi sprta nacija seveda težko živi in obstane, zato so napovedi lahko le pesimistične. Poglejmo si gesla bednih “politkolesarjev” – sramota in žalostno za civiliziran narod, da med nas kličejo smrt! Kot da stotine morišč, tisoči smrti iz preteklosti niso nič.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime