Aljuš Pertinač: Danes se v politiko ljudi rekrutira praktično s ceste, ki že jutri lahko postanejo predsednik vlade in potem klavrno končajo." (2. del)

Tino Mamić
Vir foto: noviglas.eu
POSLUŠAJ ČLANEK
V prvem delu smo se z nekdanjim politikom Socialnih demokratov, zdaj TV voditeljem Aljušem Pertinačem pogovarjali o njegovi karierni poti, o politiki, novinarstvu, Kučanu in Šarcu. 

V drugem delu našega pogovora pa se osredotočamo na aktualna razmerja med levico in desnico, o prihodnosti enih in drugih ter tem, kako jih vidijo volivci. 

Po eni strani vsi politiki jamrajo, da nimajo kadrov, po drugi strani pa se je po vsej družbi razpasla negativna selekcija. Zakaj je tako?

Nasploh je v slovenski politiki preveč jamranja. Ampak očitno ljudem to paše. Praviloma takšne politike nagrajujejo na volitvah. Cerar, Šarec, ena sama jamrarija. Tudi Janez Janša se, čeprav bolj upravičeno, rad postavlja v vlogo žrtve. Kadrovski primanjkljaj je pa dejanski problem. Prvič je bazen kadrov majhen, ker smo pač maloštevilen narod in ker nimamo načrtnega sistema vzgajanja kadrov za najodgovornejše funkcije v državi. Drugič je motivacija najboljših in najsposobnejših za javne funkcije nizka, ker so mandati kratki, nepredvidljivi, praktično vsak, ki to želi, si lahko vate čevlje obriše in plače so enostavno prenizke. Predsednik vlade zasluži toliko kot voditelj kakšne informativne oddaje. In zato prihaja do paradoksalne situacije, ko se v politiko v glavnem rekrutirajo tisti, ki so brez službe. Kar poglejte, koga smo izvolili v parlament, pa vam bo vse jasno. To se potem širi od zgoraj navzdol v vse družbene podsisteme.

Zato sem uvodoma omenil, da sam nisem primeren za tak tip politike. Osebno sem se praktično ves čas študija in svojega političnega oziroma strankarskega udejstvovanja izobraževal, uril in če hočete nabiral izkušnje, da bi nekoč zasedal kakšen pomemben položaj oziroma politično funkcijo. Danes pa se v politiko ljudi rekrutira praktično s ceste, ki že jutri lahko postanejo celo predsednik vlade in potem tudi klavrno končajo. Malo po svoji krivdi, veliko pa tudi po krivdi ljudi, ki se jih tako hitro, kot jih ustoličijo, tudi naveličajo in že hlastajo za novim novim obrazom. Dolgoročno je to za državo, stopnjo politične kulture in razumevanje ustroja politike pri nas zelo slabo.

Iz politike in javnega življenja se je v zadnjih letih umaknila cela plejada ljudi. Posebej z levice. Če omenimo samo bivša ministra Lahovnika in Lukšiča. Kaj je temu vzrok?

Kdor je bil za neformalne centre moči, domače ali tuje, leve ali desne, premočan, preveč nevaren, ga pač v politiki ni več. Drugi so izzive, predvsem ekonomske, pač našli drugje. Veliko jih je odšlo ali pa nas je odšlo zato, ker ne pristajamo zgolj na antijanša oziroma janšauberales koncept politike. Po drugi strani je v delu medijev, politike in centrov moči vse, kar ni v prid oziroma obrambo tranzicijske levice in vseh njenih deviacij, od Jankovića, do če hočete Šarca, označeno za nesprejemljivo, torej desno. Vzrok je preprost. Kapitalski in politični interesi.
Slovenska levica ostaja svetovnonazorsko enotna. Programsko in svetovnonazorsko imajo praktično enaka stališča, le Levica je malo bolj radikalna.

Slovenska levica ostaja svetovnonazorsko enotna. Programsko in svetovnonazorsko imajo praktično enaka stališča, le Levica je malo bolj radikalna. Nimamo niti ene stranke, ki bi imela programske vsebine, za katere bi rekli, da so bolj sredinske.

Ki bi bila to, kar so na zahodu socialdemokrati za razliko od socialistov?

Ker v Sloveniji takšna stranka že tradicionalno, zgodovinsko gledano, ni imela domovinske pravice. Najprej zato, ker je bil delavski razred zaradi pozne in omejene industrializacije maloštevilen, kasneje pa zato, ker smo imeli enopartijski sistem družbenega samoupravljanja, ki je bil izrazito antistrankarski in antipolitičen. V njem so se dobro znašli praktično vsi, če pogledamo, kje in v katerih vse strankah so danes nekateri bivši najhujši komunisti.

Taka stranka tudi ni v interesu centrov moči, ker ne bi pristajala zgolj na antijanša politiko, ki je nujna za ohranjanje statusa quo. Na eni strani Janša z vso prtljago, dobro in slabo in na drugi strani vrh nekdanje partije in bivši ZSMS, ki se manifestira skozi številne politične metastaze začenši z LDS in nato Zares, Pozitivno Slovenijo, SAB, SMC, LMŠ, Levico, itd.

Osebno sem trdno prepričan, da v Sloveniji obstaja potencial za politično stranko, ki bi imela do Janše in njegovih politik strog, vendar pošten odnos in bi bila bolj prijazna do dela kot do kapitala, ki na Slovenskem itak še nima prave domovinske pravice, ter bi posledično na volitvah dobivala okrog 20 odstotkov glasov. Ampak brez medijske, finančne in javnomnenjske podpore do nje pač ne more priti.

Najbližje temu, da jo naredita, sta bila najprej Pahor in nato Lukšič. Obema je spodletelo. Pahor se je umaknil na funkcijo predsednika republike, ki mu je pisana na kožo in kamor si je vedno želel, Lukšiča pa so praktično nagnali iz politike. Njegovi, da ne bo pomote.

Kako vidite prihodnost? Se bo pojavila neideološka levo-sredinska stranka? Mogoče s Pahorjem, ko konča mandat? Ali s kakim Lahovnikom ali Omerzo?

Da bi se predsednik republike vrnil v strankarsko politiko po koncu mandata, verjetno ne gre pričakovati. Nove stranke se lahko zmeraj pojavijo. Verjetno se bo tudi pred naslednjimi volitvami vsaj ena. Kolega, ki ju omenjate, poznam, ampak ne verjamem, da bi bila rada liderja stranke. Verjetno jima je predobro tam, kjer sta. Osebno pa v neideoloških strankah ne vidim neke prednosti. Tovrstne stranke težko vodijo neko konsistentno politiko in se preveč obračajo po vetru.

Kaj pa desni pol strank? Lahko govorimo, da je NSi najbolj na sredini, SDS malo manj, Domovinska liga na desni (pogojno tudi SNS)? Je desna sredina svetovno nazorsko bolj profilirana kot levica?

Slovenska politična desnica ima osnovni problem, da je slovensko volilno telo, če gledamo v odstotkih, vsaj v razmerju 60:40 levosredinsko oziroma levo opredeljeno. Predsedniške volitve to vsakič znova potrjujejo. Hkrati jo »tepe«, da se ideološko navezuje na protipartizansko stran v drugi svetovni vojni, ki v Sloveniji nikoli ne bo imela večinske podpore.

Po drugi strani pa ima SDS najbolj stabilno volilno telo in je edina prava, resno organizirana stranka pri nas. NSi niha med tradicionalno podporo na podeželju med verujočimi in željo, da bi bila urbana, moderna desnosredinska stranka. Vse stranke pri nas pa imajo težave z voditelji. Politika je postala povsem personalizirana. Plastičen dokaz so avstrijske volitve, kjer ne nastopa več tradicionalna ljudska stranka ampak lista kanclerja Kurza in tudi zadnje srbske volitve, kjer se je ime liste glasilo Aleksandar Vučić in prihodnost srbskih otrok, čeprav Vučić kot predsednik Srbije sploh ni bil kandidat. Domovinska liga po moje politične prihodnosti v Sloveniji nima. SNS pa je tipična protestniška stranka, ki predvsem služi političnemu in ekonomskemu preživetju svojega večnega liderja.

Svetovnonazorsko slovenska desnica po mojem mnenju niha med nemškim tipom krščanskih demokratov in novodobnim desnim populizmom kakšnega Salvinija ali pa če hočete Trumpa. Levica po drugi strani živi v ideološkem vakuumu, nesposobna slediti modernim političnim trendom, se pa ohranja pri življenju predvsem zahvaljujoč medijski podpori, precejšnji akumulaciji kapitala in antijanša ter propartizanskemu sentimentu.
Ne bom tajil, da sem osebno gojil visoka pričakovanja do tretjega mandata Janše na mestu predsednika vlade, s sem zaenkrat precej razočaran.

Kako pa vidite desnosredinske stranke in njene politike danes v primerjavi z desetletjem nazaj?

Desnosredinske stranke izjemno težko sestavijo vlado prej opisane generalne opredelitve volilnega telesa. Zato morajo praktično vsakič kohabitirati s kakšno levo sredinsko ali sredinsko stranko. Ker poskušajo v kratkem času, ko so na oblasti, čim bolj izvajati svoj ozek strankarski ali če hočete ideološki program, je to nenehen vir konfliktov znotraj koalicije in z družbenimi skupinami oziroma družbenimi podsistemi.

Če bi slovenska desnica razumela, da v Sloveniji ni večinske podpore za nek radikalno konservativni ali po drugi strani neoliberalni tip politike, bi lažje ohranjala oblast, ker je bolj konsistentna in vsaj kar zadeva SDS, mnogo bolje organizirane od tranzicijske levice.

Ne bom tajil, da sem osebno gojil visoka pričakovanja do tretjega mandata Janše na mestu predsednika vlade. Predvsem z vidika, da ne bo nadaljeval in podpihoval ideološke vojne. Togledno sem zaenkrat precej razočaran. Vlada in njen predsednik sta po mojem mnenju doslej naredila odločno premalo za premoščanje ideološkega razkoraka oziroma delitve duhov. Po drugi strani je pa tudi res, da se proti Janši vsakič mobilizira praktično vse, kar leze in gre, tako da ima nenehno občutek, da se bori za golo preživetje.

Se vam zdi, da »desni« Slovenci preveč stereotipno razmišljamo o »levih« Slovencih in obratno? Kateri so taki stereotipi?

Stereotipi so del našega vsakdanjika in človeška stalnica. Po navadi veljajo generalno, za družbene skupine, na posamični ravni, posebej ko gre za tiste, ki jih osebno poznamo, pa zbledijo. Stereotipizacija v slovenski politiki je problem, ker onemogoča dialog. Ko sem začenjal aktualno kariero sem pogosto, včasih pa še sedaj, poslušal očitke oziroma vprašanja, kako lahko v oddaji sodelujem z ljudmi, ki imajo v določenih stvareh diametralno nasprotna stališča od mene. Ampak ravno preko svoje službe sem te ljudi bolje spoznal in sedaj veliko bolje razumem njihova stališča, tudi, če se z njimi ne strinjam. Verjamem, da velja tudi obratno.

Dosledno zavračanje dialoga z Janšo s strani tranzicijske levice je škodljivo. Enako škodljivo pa je Janševo vztrajanje na preganjanju ideoloških sovražnikov izpred 75 let. Verjamem, da je oddaja Faktor neposreden dokaz, da lahko v Sloveniji ne samo sobivamo, ampak se konstruktivno pogovarjamo, čeprav imamo nasprotne poglede o določenih stvareh. Na razbijanje stereotipa, da je dialog z drugo stranjo političnega prostora nemogoč in celo škodljiv, sem tako sam najbolj ponosen.

Ali danes gledate na politiko drugače kot pred 10 leti? Vaša stališča mnogi označujejo za »desna«. Čeprav se hkrati najdejo kritiki, ki vas zmerjajo, da ste »ostali komunist«...

Moja osnovna stališča se niso spremenila. Politično gledano se imam še vedno za socialnega demokrata. Nisem komunist, nikoli nisem bil. Nisem pa tudi konservativec, kaj šele neoliberalec. Z leti pa človek res odrašča in v nekaterih posamičnih stališčih sem gotovo manj ekstremen, kot sem bil.

To predalčkanje levo desno ali kakor koli že, je pač slovenski nacionalni šport. Moje delo pa mi nalaga, da sem kritičen do enih in drugih ter obratno, da oboje pohvalim, kadar si to zaslužijo. Ljudje potem to zamenjujejo z mojimi osebnimi stališči in jih potem, če jim le-ta niso všeč, poskusijo razvrednotiti tako, da me v naprej diskvalificirajo s to ali ono ideološko oznako. Tega sem že navajen, tako da me bolj zabava, kot moti.

Preberite še prvi del pogovora z Aljušem Pertinačem: Bolj kot paradni konj je bil Marjan Šarec priložnostno kljuse
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Mednarodna prostovoljca iz ekipe, ki že mesece pripravlja Evropsko srečanje mladih v Ljubljani, o tem, kaj ju žene, kako vidita Slovence in kaj pričakujeta od dogodka
  • 30. 12. 2023
Dr. Peter Gregorčič: Mi se hvalimo, da smo kot prvi na svetu regulirali umetno inteligenco, Američani pa, da jo uporabljajo za svoj razvoj. Ni čudno, da tehnološki velikani rastejo v ZDA, in ne v Evropi. (2. del)
  • 23. 03. 2024
Odmev tedna: Kravje kupčije
  • 24. 11. 2023