A smo al' nismo

V nedeljo, 26. 5. 2024, smo bili priča prijetnemu dogodku v Kulturnem domu v Mengšu. Veselo Stoparjevo popoldne je bila prireditev, ki je združila sorodnike, prijatelje, znance ter ljubitelje narodnozabavne glasbe od blizu in daleč.

Organizator dveh prijetnih uric je bil Robi Stopar, ki poučuje harmoniko tako otroke kot starejše. V prvem delu smo videli nastope njegovih učencev, Harmonikarskega orkestra ter Kluba harmonikarjev. V drugem delu so se nam predstavili Mladi Stoparji, pevska skupina Rž ter prva in zadnja zasedba ansambla Stopar. Prireditev je z obilo humorja povezoval Franc Pestotnik – Podokničar, ki nam je podaril tudi nekaj gledaliških užitkov.

Začetki Stoparjevega dela segajo v leto 1984, ko so – takrat še otroci – oblikovali prvi najmlajši narodnozabavni ansambel. Takrat je bila povprečna starost članov ansambla 15 let. Z močno podporo staršev ter ljubeznijo do glasbe so osvojili srca mnogih. Spomnimo se pesmi Vsak ne more biti muzikant ali Srečno, mladi fantje ter mnogih drugih.

Robi Stopar se je ob učenju klavirske harmonike na skrivaj učil tudi igranja na diatonično harmoniko. Ko je to ugotovila učiteljica v šoli, je postal prvi dvanajstletnik, ki je otroško folklorno skupino spremljal z diatonično harmoniko. Kot posamezniki in skupina so dosegali mnoge uspehe. Robi je povedal: »Pogoji za slovensko narodnozabavno glasbo so sedaj veliko ugodnejši kot takrat, ko smo mi odraščali. Ampak naš balon še ni počil, pravzaprav je dobil en tak vzgon.« (Gre za balon v logotipu ansambla Stopar.) Pomeni, da je prostora in možnosti za tovrstno glasbo še na pretek.

Poseben uspeh pa je bilo nocojšnje popoldne, saj smo v njem lahko prepoznali sadove dolgoletnega dela, truda in ljubezni do glasbe. Zasedba ansambla Stopar, ki je skupaj igrala in prepevala pred skoraj 40 leti, se je zbrala in ponovno izvedla nekaj največjih uspešnic. Po toliko letih so uspeli ohraniti dobre vezi med seboj in sodelovati.

Videli smo tudi moč družine, ki se trudi za povezanost, goji spoštovanje in razumevanje ter vztrajnost in trdo delo. Stoparji so velika družina, sedaj že štirih generacij, ki živi drug z drugim in z glasbo. Lepo je bilo videti nastopati tudi otroke bratov Robija in Francija Stopar. Robijev sin Martin je nastopil s harmoniko, hčerka Manca s petjem. Trije sinovi Francija in Beti Stopar pa so poleg drugih načinov sodelovanja nastopili tudi kot Bratje Stopar. Med drugim so zapeli in zaigrali pesem A smo al' nismo, ki nam je lahko vsem skupaj v spodbudo in pogum:

Pride čas, ko vsi smo v dvomih

čemu bi trudili se naprej?

Ali je vredno ali vseeno?

Obupano sprašujemo se ...

Takrat treba je stopiti skupaj

skleniti roke zavoljo vseh nas,

iz prahu vstati kot feniks

in zadoneti vsi v en glas:

A smo al' nismo, a smo al' nismo,

pa mi to 'mamo, pa mi to znamo.

A smo al' nismo? A smo al' nismo?

Združeni skupaj, mi zmoremo vse.

A smo al nismo, a smo al nismo,

skupaj v korakih v zmage gremo,

nam le eno je pomembno,

vsi za enega, eden za vse.

Je včasih jezik bolj hiter kot misel,

beseda reže beseda boli,

takrat spoznaš da v slogi je smisel,

je škoda časa za slabe reči.

In ko je treba, smo skupaj kot eno.

Ko gre za nas, ko gre za naš rod,

ker za prjat’le ni nam vseeno,

kri zanje damo ni važno nam kod.

A smo al nismo, …

Za zaključek so svoje talente, glasove in inštrumente združili vsi nastopajoči ter nam z zadnjo skladbo vtisnili lepo popotnico in spodbudo za naprej. Pripravili so nam popoldne, polno glasbe, pa tudi pomembnih sporočil o pomenu družine, spoštovanja, razvijanja talentov in trdega dela. Izzvani smo, da ga ponesemo naprej.