Zlo, krivda, bolezen, trpljenje in smrt v našem življenju nimajo zadnje besede

Vir: Domovina

Prebudili smo se v jutro velikonočne nedelje, ki je najpomembnejši krščanski praznik, ko se kristjani po vsem svetu spominjajo Kristusovega vstajenja.

Leta 325 so se na Nicejskem koncilu dogovorili, da veliko noč praznujemo na prvo nedeljo po prvi pomladni polni luni. Katoličani praznik letos obhajajo skupaj s kristjani vzhodnih Cerkva, ki se ravnajo po julijanskem koledarju, kar se je nazadnje zgodilo pred osmimi leti, 16. aprila 2017.

Skrivnost vstajenja lahko razumemo v moči vere

V naši navadi je, da se praznovanje Kristusove zmage nad smrtjo začne že na veliko soboto pri slovesni vigiliji, ko se med slavo znova oglasijo orgle in zadonijo zvonovi, nadaljuje pa v nedeljo zjutraj, ko poteka slovesna vstajenjska procesija. Ta se običajno začne z izpostavitvijo Najsvetejšega pri božjem grobu in petjem slovesne Aleluje.

Vzklik aleluja, ki izraža veselje, izvira iz hebrejskih besed »hallelu« in »Yah«, kar pomeni »slavite Jahveja« – Boga.

Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje zaradi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost (Mt 28,1–20; Mr 16,1–18, Lk 24,1–49 in Jn 20,1–21,25), izpostavlja Slovenska škofovska konferenca in dodaja: »Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je presežni Božji dar. Čeprav k razumevanju verske resnice pripomorejo številni materialni dokazi, je vera v Kristusovo vstajenje sad vzgoje in osebne duhovne poti.«

Njegova zmaga prinaša upanje

»Izkušnja vere, da je Jezus premagal smrt in živi, je bilo od vsega začetka osrednje in bistveno oznanilo krščanstva,« je v velikonočni poslanici slovenskih škofov poudaril mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl in dodal: »Njegova zmaga prinaša upanje vsem, saj nam govori, da zlo, krivda, bolezen, trpljenje in smrt v našem življenju nimajo zadnje besede.«

»Ob prazniku Jezusovega vstajenja vam želim, naj vam Vstali podari takšno ljubezen, ki bo videla več in bo videla naprej, vse do obzorij večnosti. Naj praznovanje letošnje velike noči poglobi našo vero in rodi v nas upanje, da je Kalvarija samo postaja na poti do velikonočnega jutra, saj je 'naše življenje s Kristusom skrito v Bogu' (Kol 3,3). Vsak od nas je povabljen, da se kot apostol Janez v teh velikonočnih praznikih ustavi ob Jezusovem praznem grobu, vstopi vanj ter 'vidi in veruje',« je še povedal Cvikl.

V nadaljevanju objavljamo poslanico celjskega škofa Maksimilijana Matjaža.

Vstal je Kristus, upanje moje, pred vami pojde v Galilejo.

Kristus je res vstal od mrtvih! Ti, o Kralj zmagoslavni, se nas usmili.

Spoštovani,

letos, v Svetem letu upanja 2025, nam na veliko noč še posebej močno odmeva ta starodavna velikonočna himna. Naše upanje se je rodilo na velikonočno jutro, ko je moč življenja in vere premagala smrt. Bog je v obujenju svojega Sina, ki je sprejel križ in sestopil v grob, dokazal, da želi biti človeku blizu v vsem, tudi v trpljenju in smrti, da bi človek tudi v tem ne izgubil smisla in upanja. Vstali Kristus je svoje učence petdeset dni pripravljal, da so lahko sprejeli Božjega Duha, ki je tudi njihovo življenje obdaril z večnim.

Tudi nam podarja svojega oživljajočega Duha. Brez Božjega Duha bi bili naši velikonočni prazniki le lep obred ali spomin na otroške dni in lepo pripravljeno mizo z velikonočnimi jedili. A naša velikonočna vera je vera v resnično moč novega življenja, ki ga podarja Vstali Kristus. Apostol Pavel, ki se je srečal z Vstalim, je zapisal: »In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa.« (Rim 8,11)

Naše upanje ni prazen optimizem, ampak zaupanje v zvestobo Gospodarja življenja, ki ima oblast tudi nad stisko, grehom in trpljenjem in končno tudi nad smrtjo. Vsemu temu lahko podari smisel in novo življenje. Prav preizkušnje in smrti lahko postanejo začetek novega. Krščanstvo ni vera popolnih, moralno neoporečnih, ampak tistih, ki na vseh poteh življenja upajo proti upanju.

Tega upanja si človek sam ne more dati, kot si tudi vere in ljubezni ne more z lastnimi močmi pridobiti. Vero, upanje in ljubezen lahko namreč samo sprejmemo. Bog nam daje dovolj znamenj za upanje v te darove. Odprimo oči srca in telesa zanje tudi v tem blagoslovljenem velikonočnem času.

Vsem vam želim, še posebej tistim, ki ste izgubili upanje, da bi se vas Božja moč dotaknila z ljubeznijo, usmiljenjem in bližino v vaši konkretni situaciji, v kateri trenutno živite. Za Boga življenja so namreč vsi kraji, tudi tisti, kjer so se sesuli upi, kjer je zmanjkalo moči in se sanje niso uresničile, prostori in priložnosti za nov začetek.

Velika noč je zmaga upanja in novo rojstvo.

Želim vam blagoslovljene velikonočne praznike, da bi lahko izkusili Božjo zvestobo in moč življenja. Aleluja!

Škof Maksimilijan

Celje, 15. 4. 2025

 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike