Varčevanje v zdravstvu: ko številke postanejo čakalne dobe

Slovenska zdravstvena blagajna se je znova znašla pod pritiskom varčevanja. Ministrstvo za finance od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) pričakuje dodatne ukrepe za zmanjšanje javnofinančnega primanjkljaja, pri čemer ocenjuje, da doslej predlagani prihranki niso dovolj ambiciozni.

Toda vprašanje ni več le, koliko milijonov evrov manj bo porabila zdravstvena blagajna. Ključno vprašanje za bolnike je: kaj bodo ti ukrepi pomenili za dostopnost zdravljenja, kakovost obravnave in čakalne dobe?

 Ključno vprašanje za bolnike je: kaj bodo ti ukrepi pomenili za dostopnost zdravljenja, kakovost obravnave in čakalne dobe?

Finančna luknja, ki je večja od načrtov

Finančni načrt ZZZS za letošnje leto je bil sprejet marca, vendar po mnenju zavoda že zdaj ne odraža več dejanskega stanja. Razlog je interventni zakon, sprejet maja v državnem zboru, ki po ocenah ZZZS zmanjšuje prilive tako v zdravstveno blagajno kot tudi v sistem dolgotrajne oskrbe.

Na ministrstvu za finance želijo letos javnofinančni primanjkljaj zmanjšati za približno 370 milijonov evrov. Del tega bremena naj bi nosilo tudi zdravstvo.

ZZZS je pripravil seznam ukrepov, s katerimi bi po lastnih ocenah prihranili okoli 85 milijonov evrov letno. A finančno ministrstvo meni, da to ni dovolj glede na velikost zdravstvene blagajne, ki letno upravlja skoraj sedem milijard evrov.

Kje bi zdravstvena blagajna varčevala

Največji del predvidenih prihrankov bi ZZZS dosegel pri bolnišničnem zdravljenju. Predlagajo strožja pravila pri ponovnih sprejemih pacientov v bolnišnico.

Po novem bolnišnica v določenih primerih ne bi več prejela plačila za ponovni sprejem pacienta v roku 28 dni, če bi strokovna skupina ocenila, da gre za posledico neustrezne kakovosti prve obravnave.

Na papirju ukrep zveni smiselno: bolnišnice naj bi bile bolj motivirane za kakovostno zdravljenje. Toda za bolnike se odpira vprašanje, ali bodo zdravstvene ustanove zaradi finančnega pritiska bolj previdne pri sprejemanju zahtevnejših pacientov ali pa bodo poskušale zmanjševati število hospitalizacij.

Drug pomemben ukrep predvideva dodatna povračila farmacevtskih družb za zdravila. Če bi izdatki za zdravila rasli hitreje od načrtovanega, bi morale farmacevtske družbe del stroškov vrniti zdravstveni blagajni.

Za bolnike to lahko pomeni dvojni učinek. Po eni strani bi sistem lažje obvladoval stroške dragih zdravil, po drugi strani pa obstaja tveganje, da bi Slovenija za farmacevtska podjetja postala manj zanimiv trg za uvajanje novih terapij.

Več poudarka na rezultatih zdravljenja

Eden zanimivejših predlogov je uvedba tako imenovane »na vrednosti temelječe zdravstvene obravnave«. Gre za model, v katerem se zdravstvene storitve ne bi več vrednotile zgolj po številu opravljenih posegov, temveč predvsem po rezultatih za bolnika.

To pomeni večji poudarek na:

• uspešnosti zdravljenja,
• kakovosti življenja po posegu,
• varnosti pacienta,
• dolgoročni učinkovitosti zdravljenja.

Za bolnike bi tak sistem lahko pomenil pomemben premik od birokratskega merjenja storitev k dejanskim zdravstvenim izidom. Vendar gre za dolgotrajen proces, ki zahteva spremembo načina financiranja in organizacije zdravstva.

Prihranki danes, posledice jutri?

Na ZZZS opozarjajo, da so jim za pripravo dodatnih ukrepov dali izredno kratek rok ter da hitri posegi v sistem lahko povzročijo tudi pravne in organizacijske težave.

Ob tem v zavodu nasprotujejo interventnemu zakonu, saj menijo, da zmanjšuje finančno stabilnost zdravstvene blagajne. Po njihovih ocenah bi lahko sistem letno izgubil več kot 200 milijonov evrov prispevkov.

Če se bo to zgodilo, bo 85 milijonov evrov prihrankov le delna rešitev.

Kaj to pomeni za ljudi

Za povprečnega bolnika razprava o milijonih pogosto deluje oddaljeno. Toda posledice se običajno pokažejo zelo konkretno:

• daljše čakalne dobe,
• težji dostop do specialistov,
• omejevanje novih terapij,
• več administrativnih ovir,
• večji pritisk na zdravstvene delavce.

Po drugi strani pa del stroke opozarja, da slovensko zdravstvo brez učinkovitejšega nadzora nad stroški dolgoročno ne bo vzdržno.

Pravo vprašanje zato ni več, ali varčevati, ampak kako varčevati, ne da bi največjo ceno na koncu plačali bolniki.