Življenje, ki je vredno življenja

Skorajda za vsako stvar lahko trdimo, da ima dve plati. Ali pa, če ste med srečneži in ste kdaj osvojili kakšno medaljo, ima tudi vsaka medalja dve plati.

Celo vsaka beseda, pogled, trenutek in še marsikaj drugega – če ne že čisto vse, kar je – ima še drugo plat. In ne samo tiste, ki jo vidimo, slišimo in jo lahko z najrazličnejšimi merljivimi in dokazljivimi metodami tudi dokažemo.

Če torej to drži, potem ima tudi ta resničnost, da ima vsaka stvar še drugo plat, drugo plat.

Zato se mora pravi pomen vse resničnosti, ki nas obdaja in ki jo tudi sami s svojo prisotnostjo in s svojimi dejavnimi ali nedejavnimi posegi ustvarjamo, dojemati z vso resničnostjo, tisto vidno in tisto nevidno.

Izpostavljati samo vidno, delamo veliko škodo nevidni razsežnosti, s katero včasih povemo ali izrazimo veliko več, kot pa z vidno; besedo, dejanjem ali s čimer koli drugim.

Če torej vidimo in opazimo, merimo in ocenjujemo samo tisto, kar je na zunaj (saj včasih sloni kakšen naš zaključek ali sodba samo na vidno spoznavnem področju), potem tvegamo, da smo v zaznavanju stvarnosti okoli sebe, torej resnice, površni, površinski in nedosledni, če seveda ne upoštevamo vse sporočilnosti tudi ozadij.

Zato je škoda, ki jo tako naredimo, ali sebi ali drugim, velikokrat nepopravljiva ali pa nas stane veliko časa, sredstev, tudi denarja in naših notranjih moči, da to škodo vsaj malo omilimo ali jo popravimo.

Drugo plat ima tudi življenje

Če imajo torej vse stvari svoja ozadja oziroma drugo plat, kako to, da večkrat mislimo, da pa z življenjem ni tako, ko vendar čutimo in slutimo, da bi najprej z življenjem moralo biti tako. In je tako, življenje ima svojo drugo plat.

V postnem času spet iščemo (in prav je, da to delamo vedno znova) vzroke za to, da življenje ni samo tisto, kar se vidi. Niti ni samo to, kar se sliši, tudi ne samo tisto, kar se šteje, tehta, prešteva in se z našimi zemeljskimi leti prešteje.

Življenje je torej mnogo več od vsega tega. Saj se tudi nam zazdi, da ga prav pošteno premalo cenimo, če ga razumemo, dojemamo, kaj šele, če ga živimo samo tako, kot da bi bilo življenje samo tega sveta.

Tisto, kar mora umreti, naj umre. Tisto, kar moramo pokopati, naj se pokoplje. Tisto, kar moramo zagrebsti, naj se zagrebe. Tisto, kar mora imeti gomilo, in vsak mora imeti gomilo, naj ima gomilo.

In kaj potem, ko se to naštevanje zaključi, ker ne moremo več naštevati? Lahko se ustavimo in se na tiho sprašujemo: Res, kaj pa po tem? Kaj je s tistim, kar ne more umreti? In kaj s tistim, kar ne moremo pokopati ali pa sežgati? Kaj?

Evangeljski odlomek današnje nedelje, obuditev Jezusovega prijatelja Lazarja od mrtvih, kaže na to, kar je neuničljivo. Nekaj iz našega življenja, česar se je dotaknila Božja moč in Ljubezen, je neuničljivo.

Prav tako je tudi tisto, česar se mi dotaknemo z ljubeznijo, večno, kajti edino ljubezen je večna. Torej ne potrebujemo nobenega eliksirja nesmrtnosti, edino, če je ta eliksir ljubezen.

Potem se »opijmo« s tem eliksirjem, ampak tudi tukaj je potrebno imeti prav mero, kajti včasih tudi te naše poti ljubezni »preblizu so si, da z nohti lahko srce kdo doseže… Od tega menda človek umre, od tega z neba se zvezda ospe. (Tone Pavček, Pesem o zvezdah).