Življenje brez očeta? Ne, hvala.

Ljudje smo nepopolni. In nepopolnost je sestavni del vsega, s čimer imamo opravka, tudi naših odnosov. Zgled, ki smo ga dobili v naših primarnih družinah, je prav tako nepopoln. In dokler se s temi stvarmi ne soočimo, si priznamo, da tudi naša družina ni popolna in da so starši delali napake, dokler ne poskusimo razumeti in verjeti, da se to da spremeniti, te napake ponavljamo tudi sami.

Ob napakah v rodovitnem odnosu pa ne trpita le partnerja. Trpimo tudi otroci. Če je v družini alkohol, varanje, obsedenost z delom ali kakršnakoli odvisnost, se družina iz ljubečega okolja spremeni v prostor tesnobe, zagrenjenosti in drugih neprijetnih občutkov. Podobno se zgodi, če se družina sreča z ločitvijo.

Pri meni je bilo tako, da oče in mama pravzaprav nikoli nista živela skupaj. Sicer nas je oče nekajkrat prišel obiskat, pa vendar to niti približno ni bilo dovolj, da bi izpolnil svoje očetovsko poslanstvo. Ob tem sem se počutila precej nemočno in nevredno. Prepričana sem bila, da če bi bila jaz lepša in bolj uspešna hčerka, bi ostala skupaj. Prepričana sem bila, da sem bila za njegov odhod kriva sama. Ti občutki so me spremljali celo otroštvo in mladost.

Upala sem, da če bom nekoč dovolj dobra, boljša od vseh ostalih, bo moj oče prišel nazaj in me priznal pred svetom ter bo name neizmerno ponosen.

Morda sem prav zaradi tega postala tako zelo tekmovalna. Upala sem, da če bom nekoč dovolj dobra, boljša od vseh ostalih – od tod tekmovalnost – bo moj oče prišel nazaj in me priznal pred svetom ter bo name neizmerno ponosen. Po tem priznanju sem res dolgo in globoko hrepenela. Vendar so se ti upi razblinili, ko sem izvedela, da je našel drugo žensko.

V obdobju najstništva sem se soočala s samopoškodovanjem  in prenizko telesno težo, to sta bili edini področji, kjer sem imela popoln nadzor nad seboj in svojim telesom. Velikokrat sem se spraševala, zakaj mu mi nismo bili dovolj in nas je kar zapustil, večkrat sem zaradi tega v solzah zaspala.

Stvar, ki sem jo tudi redno počela, je bila, da ko sem prišla do nekega izziva, sem vso svojo »življenjsko uspešnost« stavila na ta izziv in ko mi ni uspelo, se je tisto malo samozavesti, ki sem jo imela, podrlo kot hišica iz kart. Zopet sem bila prepričana v svojo nevrednost in nesposobnost.

Očetova odsotnost me je zaznamovala tudi v mojih odnosih z moškimi. Vedno sem se zatreskala v starejše moške, ki so bili po starosti bližje očetu kot meni. Bili so visoki, čedni, postavni in povečini so imeli temnejše lase. Prav takšni kot moj oče, ki sem ga v vseh teh odnosih neuspešno iskala.

Iz pričevanj deklet, ki so odraščala v homoseksualnih skupnostih, sem jasno razbrala, da stiskam niso ušle niti one, čeprav so imele »zadostno število staršev«.

Izkušnje, ki sem jih dobila v mnogih pogovorih z dekleti s podobno življenjsko zgodbo, kažejo, da se vsako dekle z omenjenimi stiskami v različnih merah tudi sama kdaj sreča. Mnoge tudi zapadejo v slabo družbo, začnejo kaditi in redno popivati, nekatere celo posežejo po nedovoljenih substancah in se podajajo v manipulativne odnose in tvegano spolnost. To je bilo meni v veliki meri na srečo prihranjeno.

Iz pričevanj deklet, ki so odraščala v homoseksualnih skupnostih, sem jasno razbrala, da temu niso ušle niti one, čeprav so imele »zadostno število staršev«. Moje prijateljice in jaz smo namreč iz enostarševskih družin in to nam daje nekakšno dovoljenje, da žalujemo in izrazimo svojo bolečino zaradi očetove odsotnosti, one pa še te pravice nimajo, zato so v svojih stiskah prepuščene same sebi, ko pa želijo poiskati pomoč, jih označijo za homofobne in nehvaležne.

Še na nekaj bi opozorila. Mnogi, ki ste naklonjeni noveli zakona, nimate pozitivne izkušnje s svojo primarno družino. Prepričani ste, da bi bilo za vas gotovo mnogo bolje, če bi lahko odraščali v ljubeči homoseksualni skupnosti.

Naj vas vaša osebna stiska, ki ste jo doživeli, ne prepriča v podporo, da se drugim otrokom odvzame očeta ali mamo, ki sta potrebna za razvoj v osebo s celovito osebnostjo. In, roko na srce, neprijetne stvari se dogajajo tudi v istospolnih skupnostih – tudi oni se ločujejo, prisotna sta alkoholizem in obsedenost z delom, imajo spolne bolezni, raznorazne odvisnosti …

Ne govorite, »Že tako ali tako je veliko otrok v enostarševskih družinah,« ali »Saj tovrstnih posvojitev ne bo veliko,« tudi eden je preveč, če lahko to preprečimo. In to lahko storimo!

Kot da to ni dovolj, pa so otroci v takih skupnostih še obsojeni na življenje brez očeta ali mame. Ne govorite, »Že tako ali tako je veliko otrok v enostarševskih družinah,« ali »Saj tovrstnih posvojitev ne bo veliko,« tudi eden je preveč, če lahko to preprečimo. In to lahko storimo!

Da bi bilo takšnih zgodb, kot je moja, v prihodnosti čim manj in da bi pokazali, da smo se iz napak naših staršev kaj naučili, apeliram na vse očete in fante, ki boste očetje še postali, stare očete in strice ter vse ostale državljanke in državljane z volilno pravico, da zaščitite nedolžne otroke, ki nimajo moči in glasu.

Tako družba ne bo sistematično jemala očetov bodočim generacijam. Če pa novela ZZZDR pride v veljavo, bojo vsi otroci, ki bojo posvojeni v istospolne skupnosti, utrpeli strašne posledice, ki jih prinaša življenje brez očeta ali mame.

Zato vas vabim, da se v nedeljo, 20. decembra udeležite referenduma in z obkroženim glasom PROTI podprete pravico otrok, da živijo z mamo in očetom.