Zdravstvena stroka: v državnem zboru je nevaren zakon, ki se ga ne sme sprejeti

Predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki naj bi razširil dostopnost psihoterapije ter jo umestil znotraj zdravstvene dejavnosti, še zmeraj buri duhove. Prof. dr. Alojz Ihan bi na terapijo poslal kar predlog sam, kot je šaljivo zapisal v kolumni.

Iz medicinskih in klinično-psiholoških krogov so kritični, da je ministrstvo zakon pripravilo mimo strokovnih združenj ter da ni upoštevalo strokovnih priporočil kolegijev za področja psihiatrije, klinične psihologije, otroške in mladostniške psihiatrije ter pediatrije.

Predlog je bil sprejet na vladi in čaka na obravnavo v DZ.

Spomnimo: aprila so predstavniki medicinske stroke, ki se ukvarja z duševnimi motnjami, na predsednika vlade, ki je predlog potrdila, naslovili pismo. »Stroka v primeru predloga zakona o psihoterapiji ni razdeljena, kot se poskuša zavajati javnost. Zdravstvena stroka je enotna – zakon je nevaren in se ga ne sme sprejeti,« so zapisali.

Dr. Ihan je poudaril, da je omenjeno pismo »zelo resno opozorilo« in »edino strokovno relevantno mnenje, saj drugih institucij, ki bi imele praktičen vpogled v vsebino zdravstvenih obravnav, v Sloveniji žal nimamo.«

Podpisniki pisma so prepričani, da je predlog zakona nastal brez posvetovanja s pristojnimi strokovnimi združenji ter da nov poklic psihoterapevta neustrezno umešča v sistem zdravstvene obravnave psihičnih motenj.

Nujno potrebna ureditev področja in dostopnost

Ministrstvo je vse obtožbe zavrnilo. Kot so pojasnili, je področje psihoterapije neregulirano in potrebuje ustrezno zakonsko ureditev, ki določa, kdo lahko poklic opravlja in kdaj je za to ustrezno usposobljen.

Vodenje registra in izdajo licenc bi po predlogu zakona spočetka opravljalo ministrstvo za zdravje, nato pa bi podeljevanje licenc prešlo v roke novonastale zbornice psihoterapevtov. Predlog namreč predvideva 12-mesečno prehodno obdobje: tisti, ki bodo želeli po preteku enega leta izvajati psihoterapevtsko dejavnost v skladu z zakonom, bodo morali po šestih mesecih njegove uveljavitve na ministrstvo vložiti zahtevo za priznanje poklicne kvalifikacije.

Strokovno usposobljenost za opravljanje poklica psihoterapevta bo mogoče pridobiti z zaključkom akreditiranega specializiranega študijskega programa osme stopnje ali po neakademski poti.

Predsednik Sindikata družinskih zdravnikov Slovenije, dr. Igor Muževič, je na omrežju X izpostavil prepad med izobraževanjem psihoterapevtov na eni strani ter kliničnih psihologov na drugi:

Tale predlog Zakona o psihoterapiji vzbuja čedalje več skrbi.

Po zakonskem predlogu za samostojno delo psihoterapevta v zdravstvu zadostuje:

1. zaključena druga stopnja kateregakoli študija, ki nima nobene zveze s psihoterapijo (npr. gozdarstva, metalurgije itd.).

in

2. 1930 ur… pic.twitter.com/hR8TAp6RqM

— Igor Muzevic (@igor_muzevic) April 26, 2025

Strani torej trdita nasprotno: ministrstvo, da z zakonom standarde šele postavlja, nasprotniki pa, da zakon ruši strokovne standarde in s tem ogroža bolnike.

Preslikava slabe ureditve fizioterapije in prelaganje odgovornosti na zdravnike

Številni iz medicinskih krogov so opozorili, da psihoterapevt ne more razločiti duševnih od neduševnih težav – različnih vzrokov, ki pa si pogosto delijo simptome. To lahko rezultira v neustreznem zdravljenju.

Poveden primer je navedel dr. Ihan: »če bo na primer iskal vzrok za stresno motnjo v otroštvu pacienta, ki pa bo v resnici imel hormonsko dejaven tumor nadledvične žleze. Ta bo potem med nesmiselno (psiho)analizo pacientovih otroških travm zrasel do inoperabilne velikosti.«.

Na to je opozorila tudi klinična psihologinja Andreja Škufca Smrdel z Onkološkega inštituta Ljubljana: vsako tiščanje v prsih ni znak tesnobe, vsak glavobol ni znak stresa. Zaradi prekrivanja simptomov psihičnih in drugih motenj je poleg psihoterapije za ustrezno obravnavo potrebno tudi znanje z drugih področij, ki presega psihoterapevtsko znanje.

»Namesto, da bi država ustrezno uredila to neurejeno področje, se je odločila, da bo to 'divjino' prenesla v zdravstveni sistem in da naj bi zdaj zdravstvo postalo tisto, ki bo vse to reguliralo,« je komentirala klinična psihologinja in predsednica Zbornice kliničnih psihologov dr. Sana Čoderl Dobnik.

Zdi se, kot da se skuša nek resen sistemski problem reševati tako, da se v mrežo spusti neustrezno usposobljene posameznike, v upanju, da bodo pomagali.

»Pojavil se bo nov poklic – psihoterapevt, ki bo imel (podobno kot fizioterapevt) zelo omejene kompetence za izvajanje strokovnih procedur. Psihoterapevti zaradi pomanjkanja medicinske izobrazbe ne bodo zmožni presoditi, ali so njihove terapije v resnici tisto, kar določen bolnik v tistem trenutku najbolj potrebuje. On bo samo izvedel svoj “postopek”, ko bo dobil napotnico od primarnega zdravnika,« je kritičen dr. Ihan.

Dr. Muževič se sprašuje, kako naj bi psihoterapevt vedel, kdaj mora pacienta napotiti na klinično obravnavo, če nima klinične izobrazbe in izkušenj: »Po zakonu, če tega ne prepozna, ne prevzema nobene odgovornosti. Pogosto je v naravi duševnih motenj in bolezni ravno pomanjkanje uvida vanje. Zato psihiatri in klinični psihologi zaradi izobrazbe in izkušenj na tem področju praviloma posumijo in prepoznajo te motnje in bolezni, ne da bi jim jih ljudje 'servirali na pladnju'.«

Podobno je bilo slišati od strokovnega direktorja Pediatrične klinike doc. dr. Marka Pokorna, ki meni, da je predlog nevaren: »Zdi se, kot da se skuša nek resen sistemski problem reševati tako, da se v mrežo spusti neustrezno usposobljene posameznike, v upanju, da bodo pomagali. A to lahko vodi v še večje težave in v slabe izide zdravljenja. Brez da bi za to kdo prevzel odgovornost.«

Predlog sicer omogoča tudi izvajanje psihoterapevtskih storitev izven zdravstva, na drugih področjih javnega sektorja, kot so šolstvo, socialno varstvo in policija – pa tudi kot samostojno zasebno dejavnost.

Psihoterapevti bodo lahko vključeni v večdisciplinarne time, med drugim znotraj centrov za duševno zdravje odraslih, centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov ter centrov za krepitev zdravstva, kjer bodo lahko uporabniki do psihoterapevtskih storitev dostopali tudi brez napotnice.

Psihoterapija pri sosedih

Po podatkih Evropskega združenja za psihoterapijo (EAP), po navedbah Zdravniške zbornice sicer strokovno sporne organizacije, je psihoterapija v Avstriji priznana kot neodvisen poklic, ki ga regulira avstrijska zakonodaja od leta 1990. Zvezno ministrstvo za zdravje redno obnavlja strokovna vodila, ki zagotavljajo skladnost z zakonodajo ter z visokimi standardi psihoterapevtske prakse.

Hrvaški akt o psihoterapiji (2018) prav tako psihoterapijo kot neodvisen poklic ločuje od psihologije.

Na Madžarskem poznajo 16 akreditiranih psihoterapevtskih metod, ki jih lahko prakticira izključno specializiran zdravnik ali klinični psiholog s specializacijo v psihoterapiji.

V Italiji je psihoterapija prav tako dovoljena le za zdravnike oziroma psihiatre ter psihologe. Izobraževanje v psihoterapiji je v rokah univerz ali državno priznanih zasebnih inštitutov.