Zavetnik kamnosekov, priprošnjik pri glavobolih in zaščitnik konj

Danes poleg dneva samostojnosti in enotnosti praznujemo tudi Štefanovo oz. god svetega Štefana. Sveti Štefan je krščanski svetnik. Bil je prvi krščanski mučenec in eden sedmih diakonov prvotne skupnosti v Jeruzalemu. Okoli leta 36 po Kristusu je bil obsojen na smrt s kamenjanjem.

Evangelist Luka ga označuje kot »moža, polnega vere in Svetega Duha«. Štefanovo mučeništvo in njegova smrt pomenita pomemben dogodek, ki je pomagal k širjenju mlade Cerkve po vsej Judeji in Samariji in k oznanjevanju evangelija med pogani. Sv. Štefan je zavetnik kamnosekov, konjarjev in kočijažev, pa tudi zidarjev, tesarjev, sodarjev, kletarjev, krojačev, tkalcev. Je priprošnjik pri glavobolu, zastajanju kamnov, zbadanju in obsedenosti ter za srečno zadnjo uro. Najbolj poznan pa je kot zaščitnik konj. Imel naj bi čudežno moč; z znamenjem križa naj bi ukrotil divjega konja, da je pokleknil predenj. S tem je v očeh ljudi od svojega poganskega 'prednika' prevzel zavetništvo nad konji.

Na Štefanovo so včasih blagoslavljali vodo in sol, pa tudi konje - to so ponekod ohranili še do danes. Blagoslovljeno sol so nato raztrosili po poljih in travnikih.

Dr. Janez Bogataj je za Domovino o Štefanovem zapisal:

»Že dan po božiču goduje sv. Štefan (26. 12.), ki velja za zavetnika konj in živine na sploh. Na Slovenskem ima tudi ta praznik več obrazov. Tako npr. na Šentjernejskem polju na Dolenjskem s posebnim ritualnim jahanjem prijahajo domačini na konjih do cerkve, kjer jih duhovnik blagoslovi.

V osrednji Sloveniji, zlasti še v krajih med Škofjo Loko, Kranjem in Kamnikom, prinašajo na dan sv. Štefana v cerkev k blagoslovu lesene figurice konj, govedi in prašičev in tako na simbolni način prosijo za njihovo zdravje in rast. Poleg figuric, ki jih cerkovnik po blagoslovu pobere in spravi do naslednjega leta, prinesejo k blagoslovu tudi vrečke soli in žit, ki jih po obredu v cerkvi odnesejo domov in dajo živini. Ker se figurice konj in drugih domačih živali vsako leto tako shranijo, imamo v nekaterih cerkvah na tem območju pravo galerijo slovenske ljudske umetnosti 19. stoletja.

Ob tem še drobna zanimivost. Figurice konj še vedno prinašajo k blagoslovu tudi v Štefanovo cerkev v Ljubljani, torej na delu mesta, kjer ne bomo našli več nobenega konja in se tudi sicer razvija v sodobno urbano naselje. Toda tradicija je ostala in predstavlja svojevrstno obliko zgodovinskega spomina v mestnem tkivu, ki je bilo še ob koncu druge svetovne vojne izrazito agrarnega značaja.«

Ne gre le za konje

Svetemu Štefanu je v Sloveniji posvečenih 34 cerkva in tri kapele. Imamo pa tudi nekatere kraje, ki so poimenovani po njem: Štefan pri Trebnjem, Sveti Štefan, Štefanja Gora ter Števanovci blizu Monoštra na Madžarskem in Šteben na Zili na Koroškem v Avstriji.

Svetega Štefana najpogosteje upodabljajo s prizorom kamenjanja ali kot diakona s kamni na knjigi, ki jo drži v rokah.

V Sloveniji je dokaj pogosto tudi ime Štefan, Štefanija, Štefka, Štefica in druge izpeljanke teh imen. Ime Štefan sicer izhaja iz latinskega imena Stephanus, to pa iz grškega Stéfanos. Grški izraz stéfanos pomeni »venec, krona«

Po podatkih SURS je bilo 1. 1. 2024 v Sloveniji 4.183 moških z imenom Štefan. Od tega jih je bilo decembra rojenih kar 29 % (to je 1.193 Štefanov).

Kaj pa ženske? 1. 1. 2024 je bilo v Sloveniji 2.710 žensk z imenom Štefanija (od tega jih je bilo decembra rojenih 1.371, to je skoraj 51 %); 1.182 žensk z imenom Štefka (od tega v decembru rojenih 550, to je skoraj 47 %) in 192 žensk z imenom Štefica (od tega v decembru rojenih skoraj 20 %, in sicer 38 oseb).

Imamo pa tudi priimke, ki izhajajo iz istega korena - npr. Štefan, Štefanec, Štefanc, Štefančič, Štefanič, Štefe, Štefelin, Štefic, Štefula, Štepec in drugi.

Štefanovo je uradni državni praznik tudi v Avstriji, Bolgariji, na Češkem, v Črni gori, na Danskem, v Estoniji, na Hrvaškem, v Nemčiji, na Nizozemskem, Irskem, v Italiji, na Poljskem, v Romuniji, Srbiji in Španiji.

Pregovori

Na Slovenskem so ljudje živeli povezani z vremenom in naravo, tako so nastali mnogi pregovori. V povezavi s Štefanovim poznamo vsaj dva:

• Dež na Štefanje obeta le malo žita prihodnjega leta.
• Če na Štefanje burja buči, trta prihodnjič nič kaj ne obrodi.

Iz roda v rod se je ohranilo tudi nekaj vraž:

• Če hočeš ostati mlad in lep, se moraš na štefanovo zjutraj umiti v mleku.
• Vse bolezni odvrne od živine za vse leto tisti gospodar, ki na štefanovo od poldneva do tretje ure na travniku ujame živega krta, mu odvzame srce in ga da kravam.
• V okolici Laškega mora vsak, ki se misli ženiti, vzeti na štefanovo vrv v cerkev; še tisti dan bo izbral nevesto in jo pripeljal domov.