Zatresli so se temelji zelenega prehoda v Evropi

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je morala srdito zagovarjati evropski sistem za trgovanje z izpusti, imenovan The Emissions Trading System (ETS), ki je hrbtenica evropskega zelenega prehoda in eden izmed mehanizmov za doseganje cilja ničtih izpustov do leta 2039. Predstavniki evropskih držav in evropske industrije so v Antwerpnu razglabljali o prihodnosti evropskega zelenega prehoda in uničevalnih posledicah, ki jih ima ta na evropska podjetja.

Tako državniki kot direktorji podjetij so se strinjali, da je treba uvesti spremembe, sicer se bo EU soočila z zaprtjem najpomembnejših industrij, ki so pomembne za življenje njenih prebivalcev, prehrano, ogrevanje in varnost.

Odmevna intervjuja vodij BASF in INEOS

Angleški mediji so se v večini ukvarjali s popolnoma nepomembno opazko. Lastnik kemijskega giganta INEOS Jim Ratcliffe je v intervjuju povedal, da so Veliko Britanijo kolonizirali migranti, dejansko pa je govoril o bistveno pomembnejših zadevah. Kemijska industrija namreč plačuje ceno energije, ki je celo štirikratnik v primerjavi s konkurenco, medtem ko se v EU uvažajo produkti, ki nimajo niti sistema dodatnega davka preko ogljičnih kuponov niti okoljskih omejitev. Zato je tuja konkurenca pripeljala evropsko kemično in plastično industrijo na rob preživetja, v EU pa naj bi se samo leta 2025 po napovedih zaprlo 9 odstotkov vseh kemičnih podjetij.

Kot primer je navedel njihov obrat v Kölnu, ki letno plača 100 milijonov evrov ogljičnega davka preko sistema ETS, medtem ko konkurenca na Kitajskem ali ZDA tega stroška nima. Za primer – strošek kölnskega obrata v 10-letnem ciklu je ena milijarda evrov, ki ga pobere evropska birokracija za nesmiselne projekte, kitajska in ameriška konkurenca pa lahko ta sredstva namenita razvoju in posodobitvi. V primeru neprofitne kemične in plastične industrije pa te ne bo več.

Še bolj neposreden je bil vodja BASF-a Markus Kamieth, ki je v intervjuju za Financial Times in na belgijski konferenci opozoril, da v Evropi poteka deindustrializacija. To ogroža velik del podjetij, ki trenutno zastavljene poti razogljičenja ne bodo preživela. Nerealni cilji in velikanski stroški sistema ETS povzročajo nekonkurenčnost evropske industrije, ki hitro zapira vrata, v Evropo pa prihaja kitajska konkurenca, ki nima niti evropskih zelenih standardov niti velikanskih zelenih obremenitev, kot je sistem ETS. Poudaril je, da bo EU težko vodila zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida, če bo evropska industrijska podjetja nadomestila konkurenca s Kitajske.

Konferenca v Antwerpnu

Direktorji podjetij so jasno podali zahteve o zmanjšanju sistema ETS, pocenitvi kuponov, nekateri celo njihovo ukinitev. Podprli so jih politični predstavniki Italije, Češke in Slovaške, presenetljivo pa jih je podprl še nemški kancler Merz, ki je povedal, da sistem ETS neposredno ogroža temelje kemične, plastične in kovinarske industrije v Nemčiji.

Von der Leyenova se s predlogi ni strinjala; krčevito je zagovarjala sistem ETS in predlagala, naj podjetja izkoristijo nizke cene plina, ki so napovedane za naslednja štiri leta za razogljičenje. Merz je bil nekoliko bolj prizemljen. Odgovoril ji je, da je treba sistem ETS reformirati, ker ne služi več svojemu namenu. Povedal je, da podjetja čaka še večji šok, saj naj bi ta do konca desetletja prenehala prejemati brezplačne kupone, to pa naj bi jih prisililo v hitrejšo karbonizacijo.

Evropska komisija je ravnala v duhu arogantne birokracije, ki je ne zanimajo tegobe podjetij. Zanaša se na nerealne birokratske in nevladniške cilje za zeleni prehod. Ta aroganca je del zakoreninjenega bruseljskega slonokoščenega stolpa ali Versaillesa, ki se zanaša na ideološki balonček zelene agende brez vsakršne empatije za evropsko prebivalstvo in njengova podjetja. Evropska visoka politika, ki sicer uživa visoke plače in davčne privilegije, razume 'brezplačne' ETS-kupone kot privilegij za industrijska podjetja, pa čeprav gre pri ETS za dodaten davek, ki obstaja šele 20 let.

Poleti 2026 bo Evropska komisija pregledala sistem in predlagala morebitne spremembe. Omenjeni voditelji so se strinjali, da naj komisija postavi kapico na ceno emisijskih kuponov. V mislih mora namreč imeti dejstvo, da ima Kitajska lasten sistem ETS, ki je le delno tržni, država pa nadzoruje cenovni razpon kuponov, ki je med 8 in 10 evrov, medtem ko se v EU cena kupona giba okoli 80 evrov.

Kateri lobi ima prav

Nevladne organizacije so predstavnikom omenjenih industrij očitale, da gre za močne lobije, ki so podprti z milijoni, ter opozorile EU na konflikt interesov. Carbon Market Watch (CMW) je v svoji študiji povedal, da ETS opravlja svojo nalogo in uspešno zmanjšuje izpuste ogljikovega dioksida, ki naj bi se zmanjšali za polovico. Poudarjajo, da komisija ne sme zmanjšati podnebnih ciljev, kemično industrijo pa so opozorili, da naj proizvaja produkte, ki imajo nizek ogljični odtis.

To sicer drži, vendar ETS ne zmanjšuje le izpustov, ampak tudi evropsko industrijo, ki zagotavlja delovna mesta in strateške produkte, brez katerih EU ne more preživeti, pa poudarjajo predstavniki podjetij. Zato so izdali Antwerpensko deklaracijo, ki zahteva nižje cene energije in ogljičnih kuponov; zagotovitev enakih pogojev v globalni trgovini in večji dostop do financiranja; spodbujanje nakupov evropskih izdelkov.

V primeru neupoštevanja omenjenih predlogov lahko EU pričakuje hitro deindustrializacijo, izgubo strateških podjetij in delovnih mest ter varnostno tveganje na mnogih področjih.

ETS ne zmanjšuje le izpustov, ampak tudi evropsko industrijo, ki zagotavlja delovna mesta in strateške produkte, brez katerih EU ne more preživeti, poudarjajo predstavniki podjetij.

Evropske rešitve

Von der Leyenova ima sicer prav, ko pravi, da države neupravičeno dvigajo davke na plin ob padajočih cenah, toda to ne pomeni, da je reforma sistema ETS nesmiselna. Prav tako je uvedba ogljičnega mehanizma za prilagajanje (Carbon Border Adjustment Mechanism – CBAM) povzročila podražitev uvoza surovin. Čeprav je bil mehanizem namenjen prilagoditvi okoljskih standardov za izdelke iz tujine, ki ne sledijo evropskim standardom, so tuje proizvajalke cene dvignile in tako udarile podjetja z višjimi cenami.

Tukaj gre za kavelj 22, kajti EU je ravno zaradi ogljičnih davkov izgubila proizvodnjo določenih surovin in izdelkov, zdaj pa je nanje dodala dodaten davek, kar bo končne cene produktov le podražilo za kupce. EU je namesto znižanja stroškov evropskim podjetjem dvignila stroške tujim podjetjem! Na koncu bo več plačal evropski kupec.

Kitajska in Indija sta že napovedali protiukrepe; predvsem Indija, ki izvozi 66 odstotkov izdelkov kovinarske industrije v EU. Evropa naj se raje usmeri v znižanje ogljičnih stroškov za lastna podjetja in omeji ceno ali pa izpogaja pri Svetovni trgovinski organizaciji enak kuponski sistem za vse. Brez izgovorov za tretji svet. Evropa se mora nehati zanašati na t. i. obnovljive vire energije, torej sonce, veter in biomaso. Ponovno naj zažene gradnjo nuklearnih elektrarn in podpre plinske vrtine v EU. Sonce, veter in biomasa so komplementarni viri energije in ne primarni.

Potem naj pritisne na Kitajsko, ki z namišljenim zelenim financiranjem kreditira podjetja, kot je indonezijski Royal Golden Eagle Group (RGE) ali kitajski COFCO, ki komaj dosegajo najnižje okoljske standarde in nimajo težav z goloseki pragozdov. Ne nazadnje morajo evropske države aktivno iskati lastne vire redkih zemelj in rudnin, izdati dovoljenja za izkope v doglednem času ali pa vsaj razširiti nabor držav dobaviteljic.

Ravno tako mora politika prenehati z nesmiselnim okoljskim aktivizmom, ki napaja le razne 'denarja lačne' nevladnike, medtem ko se evropska industrija potaplja. Ne pozabimo namreč, da sta Kitajska in Rusija aktivni donatorici okoljskim nevladniškim skupinam.

Evropa naj se raje usmeri v znižanje ogljičnih stroškov za lastna podjetja in omeji ceno ali pa izpogaja pri Svetovni trgovinski organizaciji enak kuponski sistem za vse.

Posledice

Evropska unija potrebuje industrijo, ki proizvaja strateške izdelke – ti se uporabljajo kot končni izdelki ali komponente v kmetijstvu, obrambi, računalniški industriji, energetskem sektorju, zdravstvu in farmaciji. Nikakor ne moremo mimo dejstva, da bo brez omenjenih izdelkov Evropa ne le ogrožena, ampak tudi revna.

Če EU ne bo proizvedla dovolj gnojil in insekticidov, bo zavladala lakota. Brez komponent, kot so magneti, so ogroženi avtomobilska, orožarska industrija, elektromotorji in bela tehnika. Brez pakirne industrije ne bo več možen transport izdelkov, brez kovinarske industrije pa lahko pozabimo na osnovne produkte, ki jih uporabljamo v vsakodnevnem življenju.

Energetska odvisnost od Kitajske in Rusije pa bo povečala možnost španskih električnih mrkov ter mrzlih zim. Medtem ko je Kitajska v letu 2025 zgradila za 90 GW elektrarn na premog, je Evropa izgubila 9 odstotkov kemične industrije in 14 odstotkov petrokemične industrije. To je katastrofa.

Do naslednje grožnje ali celo vojne lahko vse to preživimo. Toda predstavljajte si življenje brez omenjenih industrij – Kitajska lahko zaustavi dobavo osnovnih elementov, ki jih za preživetje potrebuje moderna družba. V spomin si lahko prikličemo manko mask in igel med kovidom. Zdaj pa pomislimo na scenarij brez gnojil in insekticidov, kar bi posledično pomenilo zmanjšanje pridelka in širitev bolezni, to pa lahko povzroči pomanjkanje hrane ali celo lakoto. Ali pa španski energetski kolaps na ravni EU.

To je sanjsko orožje držav, kot sta Kitajska in Rusija, kajti odvisnost EU od obeh držav pomeni nadvlado nad EU. Kitajska lahko nadvlada EU brez izstreljenega naboja ali enega mrtvega vojaka. Čas je za spremembe, sicer bo prepozno.