Zakaj mladi vse bolj izgubljajo vero in kaj lahko glede tega storijo starši

Zadnje raziskave med mladimi na področju verovanja kažejo, da se mladi katoličani od vere oddaljujejo že zelo mladi, včasih že celo pred starostjo desetih let, ter iz globljih razlogov, kot je ta, da jih maša dolgočasi.

Za Catholic News Agency je raziskavo pojasnil njen avtor, dr. Mark Gray z univerze Georgetown v Washingtonu.

V navidezni vojni med vero in znanostjo je vera poraženka

Gray pravi, da se pri pogovoru s tistimi, ki namesto vere izberejo ateizem ali agnosticizem, pokaže, da so razlogi za odhod iz Cerkve povezani z znanostjo ter s potrebo po dokazih. Meni, da gre za krizo vere, ki se pojavlja pri celotnem konceptu verovanja ter dodaja, da se prejšnje generacije s takšno krizo tako zgodaj niso soočale.

Raziskovalni inštitut, pod okriljem katerega Gray deluje, je izdal dve sociološki nacionalni (torej na območju ZDA) raziskavi, ki se dotikata mladih in Cerkve. Prva je obsegala tiste, ki so bili vzgajani v katoliški veri, vendar se z njo ne identificirajo več in so stari med 15 in 25 let. Druga raziskava je zajela tiste, ki se imajo za katoličane in so stari 18 let in več.

Pri raziskavi vzrokov, zakaj mladi zapuščajo Cerkev, se je prikazal zanimiv vzorec, in sicer gre tu za mlade, ki se odločijo zapustiti Cerkev, ker njeno učenje ni v skladu s tem, o čemer se učijo v šolah ter na univerzah. V navidezni vojni med vero in znanostjo je vera poraženka.

Običajna starost je 13 let

Mladi Cerkev zapuščajo zelo zgodaj, je ugotovil Gray. Intervjuji so namreč pokazali, da je običajna starost, ko mladi izgubijo vero, 13 let.

“Skoraj dve tretjini vprašanih, 63 odstotkov, je povedalo, da so prenehali biti katoličani v starosti od 10 do 17 let. Drugih 23 odstotkov je povedalo, da so nehali verovati pred desetim letom,” je povedal Gray ter dodal, da je samo 13 odstotkov od teh, ki so Cerkev zapustili, povedalo, da se bodo mogoče kdaj vrnili nazaj.

Na ateizem se gleda kot na pametno stvar, na vero pa kot na pravljično

Najpogostejši razlog za zapuščanje Cerkve je prenehanje verovanja v Boga oziroma v to kar uči religija – ta razlog je navedlo okoli 20 % vprašanih.

V sodobni kulturi obstaja trend, da se na ateizem gleda kot na “pametno stvar” ter na vero kot na “pravljično”, meni Gray, ki tudi opozarja, da se mora Cerkev s tem problemom soočiti. “Mislim, da mora Cerkev verjetno bolj poudariti njeno zgodovino in njen odnos z znanostjo.”

Brat Matthew Schneider, ki že štiri leta dela na področju mladinske pastorale, poudarja, da se mora znanost in vero mladim predstaviti skupaj, v harmoniji. Izziv je, pravi, pokazati, kako se vera in znanost povezujeta v filozofiji ter v teologiji: medtem, ko se znanost ukvarja s tem, kar lahko izmerimo in opazujemo, pa svet potrebuje tudi nekaj po izvoru presežnega – tu nastopi vera.

Kaj lahko starši naredijo za vero svojih otrok?

Christian Smith z univerze Notre Dame opozarja na tri pomembne faktorje pri vzgoji otrok za vero. Prva točka so tedenske aktivnosti, kot so kateheze, biblične skupine ali mladinske skupine. Drug pomemben dejavnik so odrasli verujoči, ki so prisotni v skupnosti in s katerimi lahko mladi govorijo o svoji veri (in to niso starši). Tretji dejavnik, zaradi katerega bodo mladi bolj verjetno ostali v Cerkvi je ta, da so doživeli globoko duhovno izkušnjo.

Gray tudi opozarja, da morajo starši spremljati verovanje svojih otrok, saj jih večina niti ne ve, da njihovi otroci ne verujejo več.

Poleg tega Gray tudi poudarja, da mora istočasno Cerkev razbiti mit o tem, da vera ni kompatibilna z znanostjo. Med vero in znanostjo ni nobenega resnega konflikta, poudarja. “Cerkev je uravnoteževala stvari vere in razuma že od časa svetega Avguština v petem stoltju,” pravi Gray.

Tone Česen v intervjuju za Domovino o tem, kako je z vero pri slovenski mladini:

“Po raziskavi o mladih iz leta 2013 je mladih, ki pripadajo katoliški Cerkvi 68 % (4% manj kot leta 2000). Ista raziskava je pokazala, da je Bog pomemben za zelo majhno število mladih, prav tako ne obiskujejo obredov, zelo malo molijo – več kot 58 % mladih nikoli ne moli,” je povedal mladinski duhovnik Toneo Česen v nedavnem intervjuju za Domovino.

Zaznati je torej upad osebne vere in pripadnost skupnosti ter posledično prejemanje zakramentov. Cerkev kot skupnost morda ne pritegne več dovolj oz. ne izpolni svojega osnovnega evangelizacijskega poslanstva.

V podatkih, ki so jih škofje objavili spomladi 2016 je pisalo, da je v zadnjih 10 letih število vseh novorojenih otrok, ki so krščeni, padlo za skoraj četrtino. Iz 75% krščenih novorojenih otrok 2004 na okrog 50% leta 2014.

Intervju Tonetom Česnom, katerega področje dela je mladinska pastorala, smo na Domovini domovini objavili v dveh delih, ki si jih lahko preberete tukaj:

“Večkrat imam občutek, da v Cerkvi nimamo prostora za mlade.” (1. del)

Koliko se znotraj Cerkve sploh pogovarjamo? (2. del)

3 komentarji

  1. če bi se v Cerkvi manj govorilo, pa več naredilo, bi bilo drugače.
    Tako pa se govori samo o tem ”dajte še več denarja”, še več denarja, še več denarja.
    ZAKAJ se tisti, ki ste odgovorni, ne vprtašate, KOLIKO pa je še v nas, duhovnikih- duhovnega?
    Zakaj tega ne storite?
    Zakaj se ne vprašate, KAJ ste pa vi storili narobe že s tem, ker niste nič storili?

  2. Vodstvo vesoljne Cerkve bi se moralo mnogo bolj posvetiti odnosom med znanostjo in vero in angažirati verne znanstvenike, da širijo svoje misli o nastanku vesolja, osončja, zemlje, življenja na zemlji, človeštva in človeške civilizacije. O teoriji velikega poka bi morali naši znanstveniki odkrito povedati, da ni možno, da je nastal iz nič in da stvarnika ne potrebuje, kot trdi Stephen Hawkings in prav tako o teoriji evolucije, ki izkazuje nešteto pomanjkljivosti, o katerih so ateistični znanstveniki modro tiho. Ni namreč mogoče, da bi samo zaradi neskončno dolgega časa in neskončnega števila slučajev po teoriji evolucije iz nič nastalo življenje na zemlji in človeška civilizacija. V vseh šolah se po vsem zahodnem svetu predava samo o tem in vse misli o kreacionizmu so izgnane iz šolskega sistema kot neznanstvene. Otroci in mladina so zato kljub verouku v veliki meri prepričani, da vera naklada o neresničnih pravljicah, ki jih je znanost že ovrgla. Na univezah jim to prepričanje levi družboslovci le utrdijo in samo tisti, ki študirajo naravoslovje se včasih v ta vprašanja poglobijo in se čudijo zapletenosti stvarstva. Ljudje so vedno bolj izšolani in zato tudi razkristjanjeni. Leva politika, katere del je ateizem, zato šolstva ne izpusti iz rok. To idejno praznino, kajti človek išče Boga, transcedenco in duhovnost, s svojo agresivnostjo in migracijo zlahka zapolnita islamizem in ateizem, ki sta zaenkrat še zaveznika in podpirata drug drugega, ker se oba zavzemata za totalitarno družbo, prvi s šeriatskim pravom, drugi pa s komunističnimi in gender ideologijami. Katoliška Cerkev pri tem stoji ob strani, razpravlja o nepomembnih vprašanjih, kot na primer o obhajilu za ločence, kar jemlje tako smešno resno, da je bilo pri nas celo zaslediti članke o možni shizmi ali celo odpoklicu papeža, če bo podprl liberalne ideje. Obenem podpira multikulturnost, kot da ne bi vedela, da sta edini kulturi, ki ogrožata krščanstvo ravno islamska in ateistična. Druge, kot so judovska, budistična, hinduistična ali animistična so namreč v veliki manjšini.

  3. Hej! Meni se zdi, da je otroke od -0,75 leta starosti treba vzgajati v pravi veri. Čaščenje Satana in trikotnih obrvi je pomemben dejavnik pri razvoju otroka. Tako otrok dobi resnično predstavo o življenju na svetu. Čaščenje Luciferja in njegovih podložnikov je tudi zelo pomembno. Incubusa in Succubus je treba začeti častiti pri okoli petih letih starosti, ker otrokom pred tem letom sex demoni ne pomagajo veliko. Vse otroke je treba naučit da se je treba pobrit na plešo, obrvi izoblikovat v trikotno obliko in si pustiti satansko kozjo bradico.

Komentiraj