Mladinski duhovnik Tone Česen: "Večkrat imam občutek, da v Cerkvi nimamo prostora za mlade" (1. del)

Tako kot drugje v družbi, je tudi prihodnost katoliške Cerkve odvisna od mladih vernikov.

Prav zaradi pomena skrbi za mlade smo k pogovoru povabili duhovnika Toneta Česna, ki na vseslovenski ravni razmišlja o načinu dela z mladimi v Cerkvi, hkrati pa mnoge programe tudi usmerja in vodi. 

V prvem delu intervjuja za Domovino je spregovoril o trendih upadanja osebne vere med mladimi, vse manjši pripadnosti skupnosti in upadanju obiskovanja zakramentov.  Zanimalo nas je, kje so vzroki za to in kakšne so rešitve, spraševali pa smo tudi o njegovem delu, slovenski mladinski pastorali in ciljih, ki jim ta sledi.

Ste direktor kolegija in duhovni asistent Skupnosti katoliške mladine, vodja univerzitetne pastorale ter Škofijskega odbora za mladino v nadškofiji Ljubljana, tajnik Medškofijskega odbora za mladino in kaplan v Študentskem domu Janeza F. Gnidovca v Šentvidu ... Kako lahko opravljate toliko funkcij?

Morda se na prvi pogled zdi, da gre za veliko različnih funkcij. Naloge so različne, pa hkrati sorodne. Pri vseh je pozornost usmerjena na mlade. Medškofijski odbor za mladino načrtuje osnovne elemente mladinske pastorale, organizacijo dogodkov pa izvedemo v okviru Skupnosti katoliške mladine (npr. udeležba na Svetovnem dnevu mladih, usposabljanje mladih za delo v mladinski pastorali – Slovenska šola za animatorje, sodelovanje s Taizéjsko … Veliko je tudi povezovanja in načrtovanja s podobnimi organizacijami po Evropi in svetu.

Imamo mlade, ki po 30. letu še niso odrasli, čeprav bi že pri 18. letih morali narediti določene odločitve. Pri 25 so še vedno v hotelu mama, zato mnogokrat še vedno ne vedo, kaj bi počeli v življenju.

Služba kaplana v študentskem domu Janeza Frančiška Gnidovca v Šentvidu je dragocena zaradi neposrednega odnosa z mladimi. Na področju študentske pastorale pa je še precej odprtih možnosti.

Želja je, da bi uspeli študentom omogočiti pogovorne skupine glede na smer študija, saj se pri študiju dostikrat srečujejo z vprašanji, ki lahko ustvarjajo konflikt z osebno vero. Nekaj skupin obstaja, upamo, da se bo to področje razširilo.

Mladinska pastorala je v Sloveniji združena in enotna od birme do poroke oz. odraslosti. Se duhovne potrebe mladostnika skozi odraščanje spreminjajo in kako se temu prilagaja pastoralni pristop?

V preteklosti smo smatrali mladinsko pastoralo kot področje dela s srednješolci, vendar je že opredelitev mladih širša. Mladinska pastorala obsega vsa področja dela z mladimi v starosti od 15 do 29 let. Seveda je potrebno biti pozoren na različne skupine, kot so srednješolci, študenti, mladi izobraženci, mladi zaposleni … vendar pa so neki skupni pastoralni cilji za to obdobje.

Srednješolec potrebuje več poudarka, da bo osebno zrasel do odločitve za neko življenjsko poklicanost. V času študija naj bi se usmeril v študij in se na svojem področju čim bolj okrepil. V tej starosti naj bi že postajal osebnostno zrel.

A danes temu žal ni tako, saj imamo mlade, ki po 30. letu še niso odrasli, čeprav bi že pri 18. letih morali narediti določene odločitve, ki so jih mladi včasih naredili. Pri 25 so še vedno v hotelu mama, zato mnogokrat še vedno ne vedo, kaj bi počeli v življenju.

Kje je torej rešitev?

Enostavna je: Starši morajo otroke pustiti oditi od doma.

Kaj so glavni poudarki vizije Cerkve v Sloveniji za delo z mladimi, sprejete na lanski konferenci o mladinski pastorali?

Vizija je bila sprejeta že pred konferenco. Mladinska pastorala naj omogoča in spodbuja: rast v veri, osebni odnos z Jezusom Kristusom, odkrivanje osebne poklicanosti ter služenje v Cerkvi in družbi. Tem ciljem bomo sedaj sledili na posameznih programih v različnih starostnih skupinah.

Več kot 58 % mladih nikoli ne moli.

Koliko imate vi sploh stika z mladimi, glede na veliko drugih obveznosti?

Morda se na hitro zdi, da malo. Moji najtesnejši sodelavci v pisarni so mladi. Veliko koncev tedna preživim z mladimi, zadnje čudovito skupno bivanje je bil Svetovni dan mladih v Krakovu in teden s študenti na otoku Kaprije.

Glede na zaupano poslanstvo pa je moja vloga razmišljanje o in spodbujanje dela z mladimi v Cerkvi. To, da se srečam z mladimi je impulz, da pri tem ne zgrešim. Že v začetku sem se zavedal, da moje delo ne bo, da bom ves dan s 16- in 17-letniki, ampak se bom moral pogovarjati s škofi, duhovniki in drugimi. Tudi to mora nekdo narediti.

Kako je z vero pri slovenski mladini?

Po raziskavi o mladih iz leta 2013 je mladih, ki pripadajo katoliški Cerkvi 68 % (4% manj kot leta 2000). Ista raziskava je pokazala, da je Bog pomemben za zelo majhno število mladih, prav tako ne obiskujejo obredov, zelo malo molijo - več kot 58 % mladih nikoli ne moli.

Zaznati je torej upad osebne vere in pripadnost skupnosti ter posledično prejemanje zakramentov. Cerkev kot skupnost morda ne pritegne več dovolj oz. ne izpolni svojega osnovnega evangelizacijskega poslanstva.

Problem nastane, ker zanje ni razvite nobene infrastrukture; ne prostorske, ne personalne, niti ne finančne.

V podatkih, ki so jih škofje objavili spomladi 2016 je pisalo, da je v zadnjih 10 letih število vseh novorojenih otrok, ki so krščeni, padlo za skoraj četrtino. Iz 75% krščenih novorojenih otrok 2004 na okrog 50% leta 2014.

To pomeni, da upada to, kar ustvarja pripadnost skupnosti. Po drugi strani pa zavedanje transcendence ostaja, saj se število tistih, ki se imajo za verujoče, ni spremenilo. Nekdo se lahko ima za verujočega, pa skupnosti ne pripada, ne veruje v Boga. Ta vez manjka.

Kaj gre torej narobe, bi Cerkev lahko storila več, da obdrži mlade v svoji sredi?

Morda se sliši grozljivo, vendar imam večkrat občutek, da v Cerkvi nimamo prostora za mlade. Na področju posamezne župnije živi veliko mladih. Problem nastane, ker zanje ni razvite nobene infrastrukture; ne prostorske, ne personalne, niti ne finančne. V mlade je treba tudi investirati. Sliši se grozno, a mlade dostikrat pošiljamo stran od Cerkve. Če že, jih imamo za to, da nekaj naredijo; ali imajo možnost, da osebno rastejo?

Če hočemo tukaj narediti premik, bomo morali povsem spremeniti našo logiko razmišljanja in dati mladim veliko bolj odprte prostore kot jih imamo sedaj, ko je vse vezano na veroučno učilnico. Mladi niso samo tisti, ki se bodo izobraževali, da bodo znali nekaj povedati in odgovoriti. Mladi imajo talente za glasbo, za šport, za igro, za vse, s čimer se ukvarjajo.

Ali se Cerkev tega problema zaveda?

Da, odgovor je v pastoralnem načrtu Pridite in poglejte. Vsako leto je v Cerkvi nečemu posvečeno. V letu, ki prihaja, bo tema vsebina papeževe posinodalne spodbude Amoris laetitia (Radost ljubezni), ki daje skupaj z Veseljem evangelija in svetim letom usmiljenja, ki še traja, precej jasne izzive za pastoralno delovanje predvsem v družini in pri vzgoji otrok. Upam, da bomo ob tem razmišljanju našli spodbude, ki bodo kot kardan za zasuk delovanja v novo smer.