Vsiljena umetnost: ob izgradnji vrtca, šole ... bo predpisan še nakup slike ali kipa

Pred kratkim je vladajoča stranka SMC podala predlog zakona, po katerem bo ob vsaki investiciji v javni prostor obvezen tudi nakup umetniških (likovnih, kiparskih ...) del v vrednosti 1,25% naložbe.

Konkretno; investitor (ki je običajno državna institucija in investira z davkoplačevalskim denarjem) bo ob izgradnji novega vrtca ali prenovi občinske stavbe, v vrednosti recimo milijon evrov, 12.500 € namenil za nakup slik, kipov …

Izbor umetniških del bo določila komisija, ustanovljena v ta namen. Predlagatelji ocenjujejo, da bi šlo letno na državni ravni za ca. 15 milijonov.

Bog nas varuj tega, da bi a priori zavračali katerikoli predlog zgolj zato, ker ne prihaja od stranke s kakimi drugimi kraticami. Toda četudi je predlog zakona dobronameren (kultiviranje javnega prostora in olajšanje socialnega statusa umetnikov), je zastavljen precej vprašljivo in pušča veliko možnosti zlorabe. Pa si poglejmo vso zadevo malo od bližje.

V javnem interesu…

Da sta kultura in umetnost v javnem interesu in da ju je potrebno spodbujati, je res. Prav tako je res, da je kultura finančno podhranjena in da je socialni status kulturnih (in še posebno likovnih) ustvarjalcev pri nas pogosto nezavidljiv. Je pa res tudi, da imamo v Sloveniji preko 2300 samozaposlenih, ki so kot kulturni delavci oproščeni plačevanja prispevkov.

Ne bi želeli biti pavšalni, še manj brutalni, da bi trdili, da se mora kultura povsem gola izpostaviti tržnim zakonitostim in da če umetnik svojega dela ne more in ne zna prodati, naj gre pač delat v proizvodnjo oz. se vživi v vlogo nerazumljenega trpečega genija, čigar vrednost bo prepoznana šele po smrti. In da se tudi drugi poklici srečujejo s težavami in pomanjkanjem naročil…

Toda četudi smo že pozabili, da so se kulturniki, ob zdaj že davnem predlogu varčevanja (ker, ko ni denarja se pač varčuje), obnašali nič kaj kulturno, lahko ob aktualnem predlogu vzamemo v roke kalkulator in izračunamo, da je 15 milijonov letno ca. 785 povprečnih bruto plač vsak mesec.

Koliko je aktualnih likovnih ustvarjalcev v Sloveniji? Koliko je takih, ki so na takem nivoju, da je v javnem interesu, da jim da država povprečno plačo za nemoteno ustvarjanje? Imamo res take presežke v proračunu, da gremo že na začetku naprej s tako velikim zneskom?

Težko se je znebiti občutka, da bo kljub transparentnosti, s katero se predlagateljica zakona tako rada hvali, to spet kanal po katerem bo odtekal davkoplačevalski denar k »našim«.

»Naša« komisija in »naši« umetniki…

Če je prvi del predloga zakona še sprejemljiv, pa je del glede komisije, ki bo določala, katera dela so primerna, očitno sporen. Težko se je znebiti občutka, da bo kljub transparentnosti, s katero se predlagateljica zakona tako rada hvali, to nov kanal po katerem bo odtekal davkoplačevalski denar k »našim«.

Ne spominja to na neke druge čase, ko so bili nekateri umetniki močno privilegirani, drugi (nekateri v svetu priznani) pa povsem prezrti, le da tokrat na malo bolj prefinjen način?

Argument predlagateljev, da je to na zahodu uveljavljena praksa in da dobro funkcionira, pozablja na to, da v teh državah dobro funkcionira še kaj drugega, kar pri nas ne in da pri indeksu zaznave korupcije niso pod evropskim povprečjem, kar mi smo.

Kaj je narobe z direktorji javnih zavodov, da se ob plači, ki jo prejemajo, ne bi bili sposobni posvetovati s strokovnjaki in sprejeti odločitve, kako bo kulturno oplemeniten zavod, za katerega so odgovorni? Če bodo to dela lokalnih umetnikov, toliko bolje…

Tudi če bodo na kaki prenovljeni šoli visela »neposrečena« tihožitja, bo škoda na državni in kulturni ravni manjša kot če bo v prihodnje v javnih zavodih mogoče videti le dela umetnikov, ki bodo všečni komisiji, ki se ji že vnaprej odreka nepristranskost.

Če uporabimo priljubljeno izrazoslovje predlagateljice, bi bilo etično in transparentno, če bi bil zakon vsaj v teoriji zastavljen tako, da bi onemogočal korupcijo in zlorabe. Vendar žal ni.

Ozadje problema …

Seveda je ta predlog le kapljica v morje, država nas zakonsko posiljuje z marsičim, kar je samo sebi namen in odvaja denar neznano kam.

Največja težava je v ozadju in na njo kaže tudi ta predlog zakona. To je odnos države do nas - državljanov. Ki ni spoštljiv in korekten odnos, ki bi si ga volivci in financerji države zaslužili. Ki pozablja, da je država namenjena služenju državljanom.

Nikakor pa vrsti red ne bi smel biti obraten; da bi bili državljani namenjeni servisiranju državnega aparata in njihovih prijateljsko-poslovnih krogov.

Žal pa je videti, da je naša država na to že davno pozabila in da smo na to pozabili (ali pa se sploh nikoli naučili) tudi državljani.