Vsaka neslana šala še ni kultura, a vsaka tudi ne žali verskih čustev

Leto dni epidemije je pustilo svoje posledice na različnih področjih, tudi tam, kjer jih v vsesplošni razdeljenosti ne bi pričakovali. V sredo, zadnji dan pred trenutnim popolnim zaprtjem države, se je v središču Ljubljane zbralo okrog 200 protestnikov. To samo po sebi še ni nič posebnega. V zadnjem letu je zaradi inflacije protestiranja sam protest kar nekoliko izgubil na vrednosti. Kar je tokrat pomenljivo, je, da sta se na protestu zbrali obe skrajnosti. Tip z rdečo zvezdo je držal megafon Anici Bidar, nekdaj desni roki za slovenske razmere »skrajno« desnega Andreja Šiška.

Zaprtje javnega življenja je tako povezalo posameznike z obeh skrajnosti političnega spektra. Na shodu, ki se ga je večina udeležencev udeležila brez zaščitnih mask, smo lahko znova videli, da politični spekter v praksi ni premica, ampak ima obliko podkve, saj v marsičem skrajna levica in skrajna desnica prideta zelo blizu skupaj. In kot zanimivost, v naši domnevno diktatorski državi je globo prejel le en protestnik.

In ta protestnik ni raper Zlatko, ki se je prav tako udeležil protesta in s provokacijo v svojem slogu razburil uporabnike družabnih omrežij. Pred parlament je namreč prišel z lesenim križem.



Provokacija je na medmrežju požela nekaj besnih odzivov. Nekateri so opozarjali na nespoštljivost do svetih stvari, celo na žaljenje verskih čustev, nekateri so celo pozivali k nasilju. Zlatko na drugi strani odgovarja, da gre za akt v snemanju videospota za njegovo novo pesem Svoboda. Kot dodaja, ni želel nasprotovati nobeni veri ali se iz nje delati norca. Zapis zaključi s sporočilom vsem, ki jih je zmotilo njegovo dejanje, da mu nihče ne more preprečiti, da jim oprosti obsojanje in jih ljubi tudi takrat, ko ga po krivem obsojajo.

Sam bi dogajanje strnil v: »Ni vse, kar uporablja nek simbol žaljenje verskih čustev, ni vse, kar naredi domnevni kulturnik kultura in kdor ugrizne v provokacijo, naredi točno to, kar od njega pričakuje provokator.«

Na Zahodu smo v veliki meri izgubili občutek za sveto. Do svetih stvari skoraj ne gojimo več spoštovanja.

Simboli in verska čustva

Na Zahodu smo v veliki meri izgubili občutek za sveto. Do svetih stvari skoraj ne gojimo več spoštovanja. Naj bo to svet prostor, kot so denimo cerkve in drugi podobni objekti, ali pa spoštovanje praznikov, obredov, nedelje, ljudi, človekovega dostojanstva, avtoritete, nenazadnje življenja.

Ljudje smo bitja, ki veliko damo na simboliko. Lahko je močnejša od besed, ki jih izrečemo ali zapišemo. Zaničevanje simbolov pa je lahko za nekatere bolj boleče kot fizična bolečina.

Zlatko se pomena simbolike več kot očitno zaveda, saj jo redno uporablja v svojih delih. Toda zavedati se moramo, da ima križ v slovenski kulturi več pomenov. Poleg simbola krščanstva in predmeta, na katerem je umrl naš Odrešenik Jezus Kristus, je križ tudi simbol težave, bremena, ki nas teži. Vsakdo nosi svoj križ, je znan slovenski izrek. Čeprav Čordićevega ravnanja ne odobravam, ga razumem kot provokacijo v tej luči, zato moja verska čustva v tem primeru niso bila prizadeta.

Vse, kar naredi človek s statusom kulturnika, še ni nujno kultura

Križ v simboliki bremena in težav ni nič posebnega. Tudi na različnih protestih se v tej obliki pogosto pojavlja. Zlatko pa je skušal zadevo prikazati kot akt kulture. Češ da snema videospot za svojo novo pesem.

Na posnetku s protesta je sicer res videti moškega, ki s telefonom snema Zlatka, a to očitno počne tako nerodno in neprofesionalno, da je težko verjeti, da bo iz teh posnetkov nastal kakšen resen produkt.

Kar je zavito v celofan domnevne kultura, je dandanes postalo nedotakljivo, hkrati pa kultura nima več nobenih standardov objektivne vrednosti.

Kar je zavito v celofan domnevne kulture, je dandanes postalo nedotakljivo, hkrati pa kultura nima več nobenih standardov objektivne vrednosti. Domnevno kulturo se tako zlorablja za različne akcije dvomljivega namena, od zaslužkarstva do političnega aktivizma. Jasno je, da obstaja tudi angažirana kultura, ki ima svojo vrednost v družbeni kritiki, ampak vsaka kritična akcija pač ni kultura. Skrivanje za kulturo pri takšnih akcijah je v resnici njena zloraba.

Provokacija, ki je dosegla svoj namen

Čeprav moja verska čustva niso bila prizadeta in čeprav obsojam zlorabljanje kulture za politične akcije, ki z njo nimajo nobene zveze, moram Zlatku tudi čestitati. Dosegel je točno to, kar je želel. Iz raznih profilov, ki se imajo za kristjane, je uspel izvabiti izlive besa, ki niso nič kaj krščanski. In ker je to očitno pričakoval, jih je potem celo sam podučil o krščanski ljubezni do bližnjega. Čeprav uspeh provokaciji daje tudi ta obravnava v komentarju, mislim, da nam ta primer lahko vseeno da nekaj pomembnih lekcij.

Naučimo se spoštovati stvari, ki so v resnici svete. Vera posameznika in njeni simboli. Pa človekovo dostojanstvo in življenje, od spočetja do naravne smrti. Nenazadnje tudi sveti prostori in prava avtoriteta. Ljudje smo tako narejeni, da nam je vedno nekaj sveto, četudi tega ne priznamo. Če ne vera, pa naš ateizem, če ne življenje človeka, pa življenje psa. Postavimo stvari na pravo mesto. Čeprav nam svoboda govora omogoča, da rečemo, napišemo ali narišemo karkoli, tudi kritiko religije, pa nam spoštljiva uporaba pomembnih simbolov pomaga k spoštljivemu odnosu med različnimi ljudmi v družbi.

Razumimo tudi v dobri veri, kaj želi nekdo sporočiti, pa naj bo naš somišljenik ali nasprotnik. Spoštujmo kulturo. Tudi tako, da h kulturi ne prištevamo vsega, kar tja ne sodi. Vsaka politična provokacija še ni kultura.

In ne nasedajmo vsaki provokaciji, ki nas skuša razjeziti. Prav to je bil očitno tudi eden od Zlatkovih namenov. Tokrat mu je uspelo. Ne pustimo se mu sprovocirati tudi prihodnjič.

Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta: