[Video] Urh Grošelj, dr. med.: Najpogostejši razlog za asistiran samomor je strah pred dejstvom, da bi bili breme (Vroča tema, 18. 11. 2025)

Vroča tema tega tedna je referendum o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Pogovarjali smo se z dr. Urhom Grošljem, ki je izredni profesor na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani s področja medicinske etike, član komisije za medicinsko etiko in pediater.

Kot razlog, da Komisija za medicinsko etiko nasprotuje temu zakonu, vidi v tem, da je zakon nasproten od osnovnih načel Hipokratove prisege in spreminja odnos do življenja nasploh. To naj bi postala možnost izhoda za tiste, ki se morda ne čutijo več kot vredni ali sposobni pripadniki družbe. Opozori, da je Slovenija že zdaj v vrhu svetovnih lestvic po številu samomorov na prebivalca. Obstaja tudi možnost, da je postavljena diagnoza napačna, kar se dogaja v medicini, evtanazija pa ne dopušča še ene možnosti, je nepovratna, poudari Grošelj.

Problem vidi tudi v tem, da se zakon ne nanaša na tako imenovano terminalno stanje, ki je po oceni medicine zadnjih šest mesecev življenja bolnika. Nanaša se le na osebe, ki neznosno trpijo, za kar poda primer nekoga, ki je recimo pri nesreči izgubil vid in seveda je takemu posamezniku stanje neznosno, vsaj v začetku, pred seboj ima pa še 30 let življenja.

Zakon tudi ne obsega vodenja statistik, sklicuje se namreč na varstvo osebnih podatkov. Tako ne bi imeli nadzora nad izvajanjem teh procesov, kar je le še ena od priložnosti za prikrivanje zlorab. Zakon tako tudi ruši zaupanje med pacientom in zdravnikom.

Osamljenost, odrinjenost, občutek bremena

Po statistikah tujih držav je najpogostejši razlog za asistiran samomor strah pred dejstvom, da bi bili v breme svojcem. Večinoma namreč ne gre za telesno trpljenje, kar se seveda da strokovno obvladati, temveč za osamljenost, odrinjenost, psihološko stisko, in kot omenjeno, posameznikov občutek, da je breme drugim. Sogovornik meni, da je to treba reševati socialno, ne z usmrtitvijo.

Paliativna oskrba je namenjena lajšanju trpljenja do smrti. Življenja ne skrajšuje namerno, a ga tudi ne podaljšuje, ko to ni več smiselno. Evtanazija pa namerno povzroči smrt.

»Mislim, da se nihče ne sme znajti v položaju, ko bi se moral komurkoli opravičevati za svoj obstoj.«

V Avstriji si ljudje pogosto premislijo

Grošelj poudarja, da bi zakon o asistiranem samomoru zdravnike realno prisilil v sodelovanje kljub zakonitemu ugovoru vesti. Izpostavi tudi pretekle primere v Sloveniji, kjer je bil ugovor vesti onemogočen ali delegitimiziran, na primer pri primeru farmacevtke.

V Avstriji »trpeči« prejme recept in postopek z injiciranjem izvede sam, medtem ko bi pri nas pacientu morala asistirati zdravnik in medicinska sestra do trenutka smrti.

»V Avstriji si ljudje pogosto premislijo. Pri nas si ob zdravniku in sestri ob postelji ne bo nihče.«

300.000 postopkov brez sodnega epiloga

Treba je tudi omeniti, da je v Sloveniji skoraj popoln strokovni konsenz proti zakonu: zdravniška zbornica, Slovensko zdravniško društvo, Medicinska akademija, Združenja za paliativno oskrbo … Predlagatelji in mediji pa navedeno stroko skoraj povsem ignorirajo.

Poudari, da v tujini obstajajo primeri postopkov brez jasnega soglasja, na primer pri dementnih ljudeh. Izjavi še, da 300.000 postopkov brez sodnega epiloga ne pomeni, da ni napak, ampak pomeni, da ni nadzora. Grošelj trdi, da Slovenija zaradi šibkega pravnega reda zlorab ne bi mogla obvladovati.

Namesto paliativne oskrbe tisočih asistiran samomor nekaj desetih

Osvetli nam še etično dilemo in sicer, da uvajamo pomoč pri samomoru namesto paliativne oskrbe. Paliativna oskrba naj bi pomagala tisočim (5.000–10.000), asistiran samomor pa le nekaj desetim. Mnogi bi izbrali smrt samo zato, ker jim država ne zagotavlja ustrezne oskrbe, še pove Grošelj.

Spomni, da so se v preteklosti že dogajale velike družbene tragedije, ker se ni dovolj pozorno spremljalo, kako se premikajo meje sprejemljivega. Govori o evgeniki iz ZDA in Skandinavije, kasneje pa tudi v Hitlerjevi Nemčiji. S tem opozarja, kako hitro se lahko družbeno razmišljanje premakne iz solidarnosti v selekcijo, če dopustimo, da se človekova vrednost meri po produktivnosti, učinkovitosti ali odsotnosti stroškov.

Ko smrt postane medicinska storitev, pravi Grošelj, se odpre prostor, kjer se vrednotenje življenja lahko prilagodi pragmatični, ekonomski logiki. Kadar se družba začne ravnati po učinkovitosti namesto po sočutju, največ izgubijo tisti, ki so najšibkejši.

Več si poglejte v posnetku celotnega pogovora. Z dr. Urhom Grošljem se je pogovarjala Vida Petrovčič.