Vane Gošnik, predsednik Zelenih v DEMOS-u: Ko bo prišla ura resnice zelene politike, bodo ljudje v šoku, saj se bo čas blaginje končal

Peter Merše
12
Foto: Faktor

Pred 30. obletnico osamosvojitve Slovenije in referendumom o vodah smo se pogovarjali z drugim predsednikom Zelenih Slovenije in enim pomembnih akterjev DEMOS-a, Vanetom Gošnikom.

V prvem delu intervjuja smo predvsem politično in zgodovinsko obarvani – pregledali smo tematiko prihajajočega referenduma in vlogo Zelenih v Demosu ter situacijo na področju Zelene politike v današnjem času.

Čez dobre tri tedne bomo imeli v Sloveniji referendum o zakonu o vodah. O čem bomo v resnici odločali?

Podpiram namero ministrstva za okolje, ki želi s tem zakonom bolje zaščititi tekoče vode, saj zato sploh gre. Tukaj sploh ne govorimo o pitni vodi, to je čisto zavajanje. Zakon pa za priobalna območja določa, da se tam ne bo več smelo graditi objektov, kot so se lahko doslej.

To bo verjetno prvi referendum, ki se ga ne bom udeležil, če bi se ga pa že udeležil, bi glasoval za uveljavitev zakona.

Pa je zakon, ki ga je zdaj pripravilo ministrstvo, ustrezen, ali bi morali to področje po vašem mnenju urediti kako drugače?

Vsi vemo, da je voda tisti element, ki neznansko privablja ljudi, podobno kot ogenj. Ljudje zelo uživamo v neposrednem stiku s tekočimi vodami, zato je popolnoma razumljivo, da ljudem omogočimo, da to uživajo z nekimi infrastrukturnimi objekti, kot so razni ležalniki in gostinske usluge.

To nov zakon omogoča, stari pa, če ga striktno beremo, tega ne omogoča, razen z raznimi obvodi. Če bi bil tak zakon, kot smo ga imeli do zdaj, uveljavljen v Avstriji, potem lahko zaprejo ves turizem, ki ga imajo ob Vrbskem in ostalih jezerih. Podobno tudi v Sloveniji, ko govorimo o objektih, kot je denimo Velenjska plaža, če omenim samo svoj domači kraj.

Ta Vizjakov zakon, ki ga skušajo na referendumu zrušiti, omogoča rekultivacijo recimo Velenjskega in Šoštanjskega jezera.

Ta Vizjakov zakon, ki ga skušajo na referendumu zrušiti, omogoča rekultivacijo recimo Velenjskega in Šoštanjskega jezera. Če se želimo prestrukturirati stran od premoga, bo prav turizem pomembna panoga. Ampak, če referendum uspe, se lahko od tega enostavno poslovimo. Za turizem potrebujemo tudi določene objekte ob vodi, okolju prijazne seveda. Kdo bo pa hodil v divjino?

Kaj pa strahovi, da bi ti objekti onesnažili vodo in posledično podtalnico?

Ta zakon sploh ne govori o podtalnici, ampak o zaščiti rek in jezer. Tam po novem ne bo več mogoče graditi industrijskih objektov, kot se je zgodilo v Hočah z lakirnico Magna, ali pa denimo cementarna Anhovo, lučaj oddaljena od slovenskega bisera – Soče. Novih takih objektov po novem ne bo več mogoče graditi. Lahko pa bi ob Sočo postavili kakšno klopco ali pa gostinski objekt z ustreznimi komunalnimi servisi.

Če strnem, obstoječi zakon je načeloma omejeval gradnjo kakršnih koli objektov ob jezerih, ampak v praksi ni preprečil niti izgradnje industrijskih objektov. Po novem pa ob vodotokih industrijskih in podobnih objektov ne bo več mogoče graditi, lahko pa se bo zgradilo kakšen turistični objekt, ki ga kraji, kot je denimo Velenje, potrebujejo.

V čem je potem interes zagovornikov referenduma, da se zakon ne sprejme?

V resnici ne vem. Glede tega nasprotniki niso povedali še nič konkretnega. Pobudniki referenduma pravijo, da gre za čisto pitno vodo, ki je ta zakon ne ureja. Gre pa za pitno vodo denimo v primeru gradnje kanalizacije čez vodna zajetja, kot se to recimo dogaja trenutno v Klečah v Ljubljani. Tam pa res lahko govorimo o ogrožanju pitne vode, ampak na to se ta zakon, ki bo na referendumu, sploh ne nanaša.

Bili ste prvi predsednik Zelenih Slovenije, stranka je bila tudi soustanovitelj Demosa. Kakšna je bila njena vloga v Demosu in v času osamosvojitve na splošno.

Moram vas popraviti. Prvi predsednik Zelenih je bil Dušan Plut, ki smo ga sicer po volitvah leta 1992 izključili iz stranke in takrat sem jo potem prevzel jaz. Bil pa sem takrat podpredsednik parlamenta.

Vloga Zelenih je bila, tako kot vseh drugih strank DEMOS-a, pri njegovem nastanku odločilna. Zeleni smo bili sicer tukaj najbolj tvegan partner – najtežje smo se odločili, da smo se pridružili DEMOS-u, saj se nismo želeli ideološko opredeljevati.

Članstvo Zelenih je bilo drugačno kot v večini drugih strank, saj smo bili manj ideološko obremenjeni. Nas je vodila želja, da se uredijo največje okoljske težave v državi. Zato smo tudi poudarjali, da ni pomembno, kaj meniš o veri, religiji, komunizmu itd. K DEMOS-u smo pristopili z zelo ostrimi zahtevami. Med najostrejšimi je bila tudi zaprtje jedrske elektrarne Krško. Tukaj je nastal spor, DEMOS tega ni želel dati v koalicijsko pogodbo. Do resnega razmišljanja o zaprtju NEK še danes ni prišlo.

Ravno ideološka nehomogenost pa je bila ključna za usodo Zelenih Slovenije. Formirali sta se namreč dve struji: fundamentalisti in realusi. Realusi smo terjali reševanje okoljskih težav z realnimi možnostmi, ki so bile na razpolago. Fundosi pa so zahtevali tako rekoč vse takoj. Drugi razkol pa je bil ideološki, saj je del stranke vse bolj agresivno začel zagovarjati teme, ki niso imele nič skupnega z okoljevarstvenimi cilji.

Pri tem je šlo za to, da je bilo tako kot v drugih DEMOS-ovih strankah tudi veliko podtaknjencev bivšega režima. Še posebej v vodstvu jih je bilo veliko. In večina teh podtaknjencev je spadala med funduse. Sam nisem bil nikoli član partije, niti ZSMS. In večina tistih, ki nismo bili podtaknjenci, smo bili realusi.

Na podlagi tega je potem nastal razkol in podtaknjenci so kmalu ustanovili vzporedno stranko – Zeleni-ekosocialna stranka, kamor so šli tudi tedanji ministri Zelenih. Ta stranka se je nato pripojila LDS, danes pa se ta ideja znova vrača. Bodite pozorni, katera stranka danes govori o ekosocializmu. Govorim seveda o Levici. Nihče pri zdravi pameti sicer ne ve, kaj to je, ampak to je eden njihovih glavnih sloganov. Po tridesetih letih se podobne norosti vračajo na sceno. In imajo seveda močno medijsko pozornost.

Zelenim so mnogi takrat očitali, da so v resnici »lubenica«, na zunaj zeleni, znotraj pa v resnici rdeči. Koliko je bilo resnice v tem? So imeli v mislih te podtaknjence?

Ta prispodoba ni značilna samo za Slovenijo, ampak tudi za mnoge druge evropske Zelene. Prevladuje enak sindrom. Glede na to, za kakšno se je kasneje izkazala večina vodstva Zelenih, lahko rečem, da je bila ta označba kar točna. Ni pa veljala za vse. Sam sem v svojem življenju neštetokrat dokazal, da nisem del te lubeničarske zgodbe.

Član predsedstva Zelenih, Dušan Plut, je denimo podpisal Deklaracijo za mir oz. za razorožitev Slovenije. Kako ste v stranki gledali na ta podpis?

Nekega dne sem dobil klic, naj se nemudoma zglasim v predsedniški palači, in sem šel tja, ne vedoč, za kaj gre. Dušan Plut porine predme list papirja z naslovom Deklaracija za mir in reče: “Podpiši prosim.” Rekel sem, da trenutek, da preberem, kar se je njemu zdelo popolnoma odveč.

Ko sem prebral, sem mu rekel: “Čakaj malo, tukaj gre pa za neko pomoto.” “Kakšno pomoto?” odvrne. Pa mu odgovorim, da je to zahteva za razorožitev Slovenije. A ne vidite, kaj nas čaka? – torej Jugoslovanska armada. Jaz sem to z velikim odporom potem zavrnil. Ob tem je pa začel kričati name tako glasno, da mi je tajnica v sosednji sobi rekla, da česa takega še ni slišala.

Kasneje sem izvedel, da je imel nalogo, domnevno poverjeno s strani predsednika predsedstva, da je po ministrstvih nagovarjal ljudi, da podpišejo to deklaracijo. To je bil tudi eden glavnih razlogov, da smo se z vodstvom Zelenih Slovenije razšli. Zahteva, da podpišem kaj takšnega, je bila nezaslišana.

Menite, da lahko v bližnji prihodnosti znova nastane kaj podobnega tedanjemu DEMOS-u?

Mislim, da ne. To je zgodba, ki je uspešno osamosvojila Slovenijo, kljub vsem podtaknjencem, ki sem jih omenil. Hkrati pa ji je bilo preprečeno, da bi izvedla začete gospodarske reforme in izvedla prepotrebno lustracijo, brez katere te reforme ne bi bile mogoče.

Če bi to izvedli, bi bila Slovenija danes popolnoma drugačna, kot je. To se seveda ni smelo zgoditi in nekateri so skušali to preprečiti na vse možne načine. Del tega se dogaja pa tudi še danes. Samo poglejte vse napade na vlado, da ne bi začela predsedovanja Svetu EU.

Kasneje se Zelene stranke niso več prebile v parlament. Kljub temu pa kakšna stranka z imenom Zeleni vendarle neuspešno nastopi na volitvah. Zakaj so tako neuspešni? Se Slovenci ne zanimamo za okoljske teme, ali je problem drugje?

No, Socialni demokrati so na zadnjem kongresu v Velenju sebe pobarvali na zeleno, kar je sicer totalen blef. Zaton Zelenih se je zgodil zaradi prej omenjenih zdrah. Ljudje, ki so naklonjeni realnemu reševanju okoljskih problemov, so ocenili, da nismo dovolj resni. Niso verjeli, da smo organizacija, ki bo v parlamentu reševala ključne okoljske probleme. In to prepričanje je bilo kar realno. Tudi danes je največji problem teh pobud ravno to – kredibilnost.

Pred volitvami prihodnje leto znova nastaja serija zelenih strank. Imamo stranko nekdanjega ministra za okolje Jureta Lebna, v iniciativi Povežimo Slovenijo so Čuševi Zeleni Slovenije, zelenost v svojem programu intenzivno poudarjajo tudi v strankah Levica in Socialni demokrati. Kdo je v resnici zelen oz. kaj zares pomeni biti zelena stranka?

Pozabljate omenjati še kakšnega Vesela in še koga, ki vidi priložnost za lovljenje volivcev z zeleno obarvanimi mrežami. Sam bi z veseljem podprl kakšnega človeka, za katerega bi presodil, da je vreden zaupanja in lahko zeleni potencial obudi k življenju.

Če me sprašujete, če je to Leben, se lahko le kislo nasmehnem. Tukaj gre samo za lovljenje glasov, nobenega stika z realnostjo nima. Čuševi Zeleni so pravni naslednik Zelenih Slovenije, a je njihov domet žal zelo majhen. Pa ne mislim samo na volilni rezultat, ampak predvsem na reševanje okoljskih težav. Kot neparlamentarna stranka so sicer njihove možnosti zelo omejene, poskusi širitve baze pa do zdaj niso bili posebej uspešni. O Socialnih demokratih in Levici pa ne bi več izgubljal besed.

Pri nevladnih okoljskih organizacijah gre večinoma za ljudi, ki želijo ribariti v kalnem, ko gre pa za resne okoljske probleme, pa so tiho.

Kaj pa nevladne okoljske organizacije?

V večini nevladnih okoljskih organizacij gre za okoljevarstvene bleferje, ki jih financira vlada. Največja koncentracija jih je na Trubarjevi 50. Že to, da nevladnike financira vlada, je oksimoron. Samo to bom rekel: sledite denarju. Večinoma gre za ljudi, ki želijo ribariti v kalnem, ko gre pa za resne okoljske probleme, pa so tiho.

Kje so bili, ko je gorel Kemis, pa smeti po Sloveniji, večkrat. Kje so bili, ko so gradili Magno, kanalizacijo čez vodovarstveno območje v Klečah, kje so bili pri pitni vodi v Anhovem, pa pri Cinkarni Celje in kontaminirani zemlji, pa pri nedavnem komunalnem blatu? Kje so, ko se skozi Slovenijo valijo kamioni iz vzhodne Evrope in povzročajo neprimerno večje onesnaževanje kot pa termoenergetski objekti? Kje so, ko se gradi tretja razvojna os skozi središče Šaleške doline in bo neznosno bremenila zrak s prašnimi delci in hrupom? Lahko bi še našteval.

Pri vseh aktualnih, realnih in rešljivih problemih so tiho. In ti bi ustanovili novo zeleno stranko in se šli nevladne okoljevarstvenike. Vse, kar zmorejo, je napisati kak manifest in poslati 10 ljudi na cesto v petek popoldne.

Zeleni v Evropskem parlamentu so izrazito levičarska skupina z vsemi atributi nove levice in neomarksizma. So evropski zeleni sploh res zelena stranka? Kako gledate na delovanje »evropske centrale« zelenih?

Tudi pri evropskih Zelenih lahko opažamo ta sindrom lubenice. Posebej bi izpostavil nemške Zelene, ki so v Evropi najmočnejši. Obetala se jim je možnost, da bi postali druga največja stranka na zvezni ravni, pa stvari v zadnjem času ne tečejo, kot bi si želeli.

Ura resnice pa zanje šele prihaja. Ko se bo uresničil njihov program izganjanja CO2 iz proizvodnje električne energije in prometa. Uresničitev teh načrtov bo prinesla strahotno osiromašenje prebivalstva, predvsem srednjega sloja.

CO2 kuponi, ki so umeten konstrukt, neznosno dražijo električno energijo za gospodinjstvo in industrijo. Zdaj že nevladniki kričijo o energetski podhranjenosti, ki jo sami povzročajo. V Angliji ljudje preprosto umirajo zaradi podhladitev. Nimajo denarja za ogrevanje. Tudi zmanjšanje in podražitev mobilnosti bo po žepu udarilo povprečnega državljana.

Ko se bo posledično zmanjšala blaginja, ki je danes največja v zgodovini, jim bo povprečen človek obrnil hrbet. Danes si ljudje, ki so bili rojeni v zadnjih tridesetih letih, niti ne morejo predstavljati razmer, v katerih smo živeli pred tem, v takšni blaginji živimo. Na vseh področjih, od preobilja hrane, do mobilnosti in preživljanja prostega časa. Ko bo prišla ura resnice zelene politike, bodo ti ljudje v šoku, saj si drugačnega življenja na znajo predstavljati. Ta čas blaginje se bo končal.

Intuitivno bi rekli, da je skrb za okolje pravzaprav bolj pisana na kožo konservativnejšim ljudem, pa vendar se zdi, da konzervativnejše stranke in politiki te teme nikakor ne znajo nasloviti. Zakaj konservativni pol ne zna nagovoriti tega »ekološkega« sentimenta?

To kar omenjate, je paradoks. Varovanje okolja je izrazito konservativna dejavnost, saj ohranja nekaj, kar nam je všeč, je vrednota samo po sebi, omogoča življenje. To bi moralo biti pisano na kožo strankam, ki se zavzemajo za ohranjanje tradicij, jezika in kulture. Situacija na terenu pa je pogosto prav nasprotna.

Zelene akcije so običajno v domeni mlajših, ki so sicer bolj nagnjeni k spreminjanju stvari. V tem primeru pač nekih okoljskih standardov, navad, predpisov. Razumljivo, imajo tudi več energije. Zanimivo je, da skoraj nikjer na svetu konservativne stranke niso nosilke tega naboja.

V resnici leve stranke ta okoljski naboj izrabljajo za revolucionarni potencial. To se vidi z letala. Ko gre za resne probleme, jih ni nikjer, ko pa se deli denar, takrat pa delajo transparente in mahajo z njimi in mislijo, da so opravili svojo nalogo. Mislim, da gre za tipično zlorabo okoljskega potenciala med normalnimi ljudmi, tako levimi kot desnimi ter zlorabo mladostnega potenciala v zameno za privilegije in proračunski denar. Zganjajo cirkus, v resnici pa se ne ukvarjajo z ničemer.

Lep primer tega je primer iz uvoda intervjuja. Oni so to poimenovali “Napor za ohranjanje čiste vode”, kar je skregano z dejanskim stanjem. Pač kričijo, da so za čisto pitno vodo, kdo pa ni?

Kako pa bi lahko kakšna konservativnejša stranka nagovorila to mladostno bazo, ki jo zanimajo te ekološke teme?

Danes je to zaradi indoktrinacije v šolskem sistemu zelo težko. Ta temelji na ponavljanju prebranega in ne na kreativnem razmišljanju. Možganov ne brusijo v smeri, ki bi rojevala potenciale. Težko je najti način, da bi potencial teh mladih ljudi uporabil kot “ožilje” za reševanje res realnih okoljskih problemov. Jaz imam sicer prav s tem reševanjem problemov veliko izkušenj, tako da lahko marsikomu povem, kako se tega lotiti.

Koliko je država Slovenija v zadnjih 30 letih naredila za varovanje okolje? Koliko boljše oz. slabše je okolje zaščiteno danes, kot je bilo v času osamosvojitve?

Slovenija je morala po vstopu v EU sprejeti marsikatere okoljske standarde in direktive, ki si jih izmišljujejo v Bruslju. Avtorji teh so predvsem lobisti, teh je v Bruslju registriranih več kot 50.000. Veliko teh predpisov zraste tudi na zeljnikih industrije.

Slovenija je te okoljske standarde morala sprejeti, toda v resnici prevedba okoljskih standardov v našo zakonodajo dobi zelo malo okoljskih izboljšav. To vidimo na vsakem koraku. Eno so predpisi, drugo zakoni in odredbe, drugo pa je realnost.

V drugem delu intervjuja pa si bomo podrobneje pogledali konkretne zelene rešitve, vprašanje CO2 in Gošnikov boj z RTV Slovenija za uravnoteženo in objektivno poročanje.

12 KOMENTARJI

  1. Navijam za politike za okolju prijazno in trajnostno politiko. A vseeno se vprašajmo je zeleno sploh še zeleno? ali so v ozadju zvijačni interesi z agendo kulturnega marksizma?

    Sam fprašam, ali je to sploh zeleno:
    -ekološko sporna pridelava baterij za avtomobile (proizvodnja, razgradnja)
    -ekološka bomba odsluženih vetrnic, ki jih ni mogoče reciklirati (Nemčija, Danska)
    -centralizacija Slovenije da so vse službe v Ljubljani
    -tajkunski prevzemi družb za odpadke, brez občutka za gospodarnost

    In še in še? Je zeleno sploh še zeleno, ali se barva preliva v rdeče?

    Samo vprašam…

  2. Vane, malo svojim evropskim (predvsem nemškim) zelenim povej, naj se malo manj ukvarjajo z indijanci in njihovimi poglavarji in s tem kaj kdo reče, malo več pa s tistim za kar se imajo poklicane.

  3. Odličen intervju z odličnim sogovornikom (drugim predsednikom Zelenih Slovenije in enim pomembnejših političnih protagonistov DEMOS-a, Vanetom Gošnikom), ki prepričljivo razkrinkava aktualne politične in populistične zlorabe samooklicane “zelene” politike in “zelenega terorizma” v RS, ki je zgolj in samo maska brutalnega in destruktivnega boja za oblast vedno istih “kameleonov” liberalnih, levičarskih in anarhističnih ideologij in politik.

  4. + + + + Vredno branja! Sijajno g. Vošnik razloži zakaj na referendum ne bo šel. Jaz tudi ne . Ko rdeči postanejo po potrebi zeleni, pa res ni kaj dobrega pričakovati!

  5. “Novodobni ‘zeleni’ so v bistvu rdeči.” Popolnoma se strinjam. Za to, da ugotovimo, da komunizem, liberalizem, levičarstvo, kar je ozadje novodobnih ekologistov, ni kompatibilen z zavzemanjem za okolje, ni treba kakih socioloških analiz, dovolj je zdrava pamet. Že v osnovni šoli smo se učili, da sta si rdeča in zelena barva nasprotni. Torej je nasprotje že čisto fizikalno, na nivoju barvnega spektra.
    Iz kulturne zgodovine vemo, kdo je bil Prometej, kako se je uprl bogovom in jim ukradel ogenj, Ogenj, ki je simbol upora božjim in naravnim zakonom, simbol tehnike in ogrožanja narave. Simbol novodobne zaverovanisti v moč človeškega razuma, znanosti in tehnike. Ne smemo pozabiti, da je Prometejev element ogenj in njegova barva rdeča. In prav v imenu prometejskega upora in jurišanja na nebo so se dogajale komunistične revolucije. Te ne poznajo “jutranje zelene prirode”, ne priznajo naravi inherentnih nespremenljivih božjih zakonitosti in v nas ljudeh vsajenih moralnih zakonov. “Res in prav je to, kar bomo mi kot od neba neodvisna bitja določili. Nič izven naše koncepcije ni resnično, vse je dovoljeno. Naša barva je barva ognja, ki použiva vse naravno, vse podedovano, mi ustvarjamo popolnoma nov svet. Naša barva je rdeča. Je barva krvi, nasilja nad drugačnimi od nas, nasilja nad naravo, ki si jo bomo popolnoma podredili, nasilja nad človekom posameznikom, katerega dušo bomo prekrojili po potrebi nove družbe, nasilja nad prejšnjimi starimi civilizacijami.”
    Zeleni socializem/komunizem spada v vrsto nesmislov, ki jih je iznašla komunistična ideologija za poneumljanje ljudi. Take pardokse poznamo iz komunističnih časov: npr. demokratični centralizem, diktatura proletariata, prostovoljno družbenokoristno delo, osvoboditev dela …
    Je pa izjemno čudno, da ljudje vedno znova nasedajo tem puhlicam in nesmislom. Kako to, da kljub temu, da nam izkušnja pove, da je rdeča barva nasprotna zeleni in da se to celo v šoli učimo, nas ideologi vedno znova prepričujejo in nekatere tudi prepričajo, da je zelena v resnici rdeča? Joj, kako je vedno znova aktualna Orwelova Živalska farma!

  6. Odličen intervju in v bistvu zanimiva ugotovitev g. Gošnika, ki pravilno ugotavlja, da bo največja težava (v Evropi na splošno) kako ljudem prodati zelene politike skupaj z istočasnim obveznim zmanjšanjem standarda. Tu so npr. sedaj pred parlamentarnimi volitvami prav na ta isti problem naleteli trenutno (še) visokoleteči nemški Zeleni.
    Je pa razkol v slovenskih Zelenih zanimiv: na Twitterju je bil prvi komentar tega članka: ”Gošnik je s svojimi nacionalističnimi idejami razstrelil zelene na prafaktorje. Da si do danes niso opomogli.” Tako da težava teh tendenc kako pozicionirati Zelene (ali so sredinska stranka ali podaljšek skrajne levice) ostaja. Številni volivci (v Evropi, delno tudi v Sloveniji) dejansko Zelene vidijo zelo skrajno levo, kar pa je lahko problem.

  7. Varstvo okolja je v rokah politike in ne stroke.
    Varstvo so prevzeli zeleni. Povsod po svetu. V demokratičnih državah so to politične stranke, ki tako kot vse politične stranke, tudi zeleni, želijo na oblast.Vsaka politična stranka ima svoj program s katerim vabi volivce. Zaleni po svetu in sveda tudi v Sloveniji so našli tržno nišo, ki se ji reče ekologija. Ta se tiče okolja v katerem živimo, zato je sveda zelo lahko najti napake in grožnje, ki ogrožajo okoljne in sveda tudi naše življnje. Ob razmeroma visokem življneksm standardu je obljubljanje blaginje nekoliko zastarelo tako kot znana pravljica “Mizica pogrni se”. Je pa na področju ekologije mnogo nerešenih problemov in tako je možno volivce pritegniti s programi, ki takšne probleme odpravljajo. Če problemov ni, ali pa ne vplivajo bistveno na življneje ljudi, si jih je pa mogoče izmisliti.
    Problemov v naravi ni mogoče znanstveno utemeljiti, zato jih ugotavljamo statistično. Za statistiko pa vemo, da jo lahko hudo zlorablja tisti, ki pač to želi.
    In prav to izrabljanje statistike je glavno orožje zelenih, ki pojave v naravi izrabljajo za svoje programe in pritegujejo volivce. Seveda pa je v ozadju le bolj za oblast. Kot rečeno je v sodobni družbi vse manj socialnih problemov, zato socialisti spreminjajo svojo značilno redečo barvo v zeleno in se polaščajo zelenih programov, ki jih je na stotine, pri socialnih programih pa v glavnem trkajo na odprta vrata.
    Slovenija je dokaj urejena in pred vsem čista država, kjer vpijočih ekoloških, torej okoljskih problemov skorajda ni.
    Kljub temu jih spretni politikanti najdejo, če ne pa jih ustvarjajo.
    Tako je tudi manipulacija z vodami.
    Najprej so ustvarili prevaro s pitno vodo, ki je postala ustavna kategorija. Kaj smo s tem dosegli? Je pitna voda zastonj, če jo ustava zagotavlja slehernemu državljanu? Ni!!
    Ali ni bila z zakoni do sprejetja ustavnega amandmana zaščitena, varovana in vzgledno spoštovane omejitve? Se morda kdo spomni kakšne zastrupitve s kontaminirano pitno vodo?
    Večina Slovencev pije studenčnico iz vodovodov, kjer je voda boljša od flaširanih voda,ki so na trgu.
    Torej čemu vznemirjanje? Čemu takšna pozornost? Za to, da je pred vsem SD dobila politične točke, ki jih s propadlim marksizmom ne bi mogla.
    Podobno je sedanje nasprotovanje zakonu o vodah.
    Slovenci gospodarimo z vodami že tisoletje in več. Od Marije Terezija dalje imamo vzrorno organizirano vodno službo, ki skrbi za vodotoke in pred vsem večje reke v Sloveniji.
    Prav po zaslugi “zelenih” pa se je stanje vodotokov v Sloveniji poslabšalo, saj samozvani ekologi ne poznajo urejanja vodotokov. Zakonsko so opustili in prepovedali poseganje v vodni svet rek in vodotokov ter s tem povzročili poplavljanje območjih,ki so jih dobro varovale vodne službe.
    Prav s preprečitvijo zakona o v vodah pa želijo narediti še korak dalje.
    Slovenci smo znali in vzorno gospodarili z površinskimi vodami.
    Znamo izkoriščati vodotoke za pridobivanje energije. Zmamo vodotoke krotiti in jih ohranjati v strugah, da ne polavljajo. Znamo ih izkoriščati za zabavo, za rekreacijo in sveda ohranjatii vso lepoto, ki nam jo nudijo.
    Vendar brez posegov v vodotoke ne gre . Prav te pa želijo nasprotniki zakona povsem preprečiti in celo prepovedati. Seveda zato, ker se ne zavedajo kakšno škodo bodo s tem povzročili.
    Neurejeni vodotoki predstavljajo nevarnost, saj so večna pretnja zaradi poplav. V kolikor zakon pade, posegi v vodotoke ne bodo dovoljeni. Ali se predlagatelji zavedajo, da nespametno opuščanje vzdrževanja vodotokov lahko povzroči kakastrofalne poplave ob Muri?
    Neznanje in šarlatanstvo lahko povzroči katastrofo!
    Ali se predlagatelji zajkona zavedajo, da utegne padec zakona povzročiti prepoved širjenja luke Koper? Si tega šarlatani kiteni z doktorati znanosti tega želijo?
    Ali ni ob obrežju Ljubljanice v Ljubljani na stotine gostiln, in priljubljenih barčkov? So in to že stoletja. Novih po padcu zakona ne bo več mogoče graditi.
    Gradnja elektrarni in jezov bo praktično prepovedana. Ali so modrijani zelene barve razmislili in pretehtali, kaj je koristneje iz vode pridobiti energijo, ali pa pridobivati to energijo iz premoga ali nafte?
    Referendum je ena velika sleparija in sramota za vse tsite, ki to sleparijo podpirajo in s svojimi titulami zagovarjajo. Tukaj moram izpostaviti prof. dr. Ano Kučan, ki se na vodotoke in gospodarjenje z vodami ne spozna, je pa prispevala svoj podpis k rušenju zakona.
    Naj zasaja parke in devorede, vode pa pusti primiru, ker se nannje očitno ne spozna.
    Tudi politikantstva se naj brani, saj je njen oče Sloveniji naredil dovolj škode!

  8. Mislim da vsak normalni clovek je za prijazno okolje in cisti planet ampak vsi ti zeleni v bistvu rdeci nikoli ne povejo kdo je glavni onesnazevalec katere drzave vsi posnetki kateri prikazujejo onesnazevanje planeta so posneti na Kitajskem Rusiji in v zemljah tretjega sveta ne pa v zahodni hemisferi z druge strani pa vsi napadajo ZDA in evropo Japonsko Korejo Avstralijo Kanado kjer majo najvisje standarde kar se tice varstva okolja vsi zeleni Greenpeace in podobni poskusite protestirat v Pekingu v Moskvi pa boste videli kaj bo zvami boste o evropski in policiji ZDA govorili o miroljubnih ljudeh.A razne osebke kot je mala greta poslite g kitajskemu voditelju ali Putinu naj pri njih protestira da vidimo kaj jodo rekli ce jo bodo sploh resno jemali do takrat pa se malo skulirajte saj itak boste dobili placilo od korporacij kateri to ustreza ali od levicarskih vlad in ustano in organizacij.

  9. G. Gošnik je podal povsem pravilno mnenje o t.i. zeleni politiki, ki je zadnje čase tako popularna. Njegov članek je prav vzor pravilnega ekološkega razmišljanja, po katerem bi se morali zgledovati vsi, ki se imajo za “zelene”. Le-ti bi kar povprek zapirali vse energetske objekte, ne vprašajo pa se, od kod potem potrebna elektrika.

    Dosedanji ukrepi niso dali veliko rezultatov, so pa podražili elektriko. CO2 kuponi so bolj ali manj neumnost, s katero dobro zaslužijo posamezni špekulanti, večina ljudi pa jih mora drago plačevati iz svojega žepa. Poleg tega je pravilna ugotovitev, da je bilo v pradavnini več CO2 v zraku, pa ni bilo konca sveta, temveč ravno nasprotno, rastlinske in živalske vrste so bujno uspevale.

    Zelena politika bo dajala pozitivne učinke šele takrat, ko jo bodo izvajali vsi. Dokler je omejena zgolj na Evropo, je edina posledica zmanjševanje gospodarske konkurenčnosti evropskih držav.

    Če pa se varovanje okolja skuša izrabljati za pritlehne politične cilje (kar je največkrat!), je to
    zavržno dejanje, od katerega se je treba distancirati.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime