Urša Cankar Soares: Toleriramo LGBTQ osebe in spoštujemo njihovo izbiro načina življenja, a otroci niso kužki, da bi si ga zaželel in dobil

Andreja Barat

Urša Cankar Soares (foto: Tomo Strle, Domovina)
POSLUŠAJ ČLANEK
Urša Cankar Soares je koordinatorka letošnjega slovenskega Pohoda za življenje, ki bo potekal v soboto. Poklicno je montessori pedagoginja, zasebno pa mama in žena. Z vsem srcem pa si že leta prizadeva za zaščito nerojenih življenj. V intervjuju je spregovorila o svojem delu na področju ozaveščanja slovenske javnosti o splavu in njegovih tragičnih posledicah na življenje nerojenih otrok ter njihovih mater, ki se odločajo brez pravih informacij. Dotaknila se je tudi negativnega vpliva LGBT ideologije na življenje družin in otrok.

Ustavno sodišče RS je nedavno presodilo, da zakonska zveza zgolj moža in žene pomeni diskriminacijo istospolnih, kot tudi to, da se ne morejo postaviti v vrsto za posvojitev. Kako gledate na to odločitev in kakšni so vaši argumenti proti njej?

 Žalostna sem, da so to ugotovili. Žalostna sem, da je to sploh moralo ugotavljati ustavno sodišče. Ker zakonska zveza je res nekaj tako jedrnega, da se mi zdi, da ni prav nobenega prostora za neke manipulacije s pojmi in izrazi. Zakon je med moškim in žensko. Ne moremo iz tega izumiti nekaj novega.

Razum, da se nekdo želi poročiti, tudi sama poroka kot slavje sploh ni problematična. Vse to lahko narediš, če ti to nekaj pomeni, slavje, vse. Gre le za igro besed …

Tukaj moramo ločiti dve stvari. Ena so ljudje, homoseksualci, ki pač to so in to živijo. Njim ta agenda ni nekaj prioritetnega. Veliko se jih parad sploh ne udeležuje in se s tem ne identificira. Želijo pač samo imeti  mir in živeti svoje življenje. Druga stvar pa je agenda. Mislim, da je v ozadju predvsem to, kako bodo počasi normalizirali njihove ideje, ki so ideologija, in imam občutek, da prav izrabljajo slovenske homoseksualce.

Poglejte, koliko otrok se letno posvoji v Sloveniji. Redko dvajset na leto. Zdaj pa bomo zaradi tega spreminjali zakon. Mislim, da imajo cilj, da bodo naredili neko kvoto, recimo en otrok od desetih gre homoseksualnim parom in socialni delavci bodo tista zadnja stroka, ki bodo odločili. Vsak socialni delavec ve, da je za otroka boljše, da ima ženskega in moškega starša, obe vlogi. Kako boš odločil za nekega otroka, da je pa zanj boljše, da ima dve mami ali dva očeta?

Nam, ki se v Sloveniji oglašamo glede te teme, govorijo, da smo teoretiki zarot, da v teh členih sploh ne piše nič o tem, da si vse domišljamo, da ne bo nobenih operacij, hormonskih terapij otrok, promocije v šolah … Toda če pogledamo čez meje, se to dogaja in točno tako se je začelo. Mi toleriramo njih osebno in spoštujemo njihovo izbiro načina življenja, a njihove agende ne podpiramo in ji ne želimo ploskati, kot da je nekaj dobrega in pozitivnega. Ker ni.

Bili ste ena od udeleženk razprave o spremembah družinskega zakonika na parlamentarnem odboru za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Kakšen vtis je na vas pustila razprava?

Najbolj me je pretresla aroganca. Gospod Kordiš je, tak kot je, to me ni tako presenetilo, toda ta vsesplošni odnos, ki pravi: »Vi nimate nobenih argumentov, mi pa jih imamo.« Pripeljali so eno socialno delavko, ki je rekla, da po vseh študijah ni nobenih razlik za otroke, v kakšni družini odraščajo, pa ni imenovala nobene študije. Očitali so nam vero, žalili škofe, šli so na zelo primitiven nivo, češ, da jim hočemo gledati v spalnice ... Ne vem, tega me je najbolj strah v naši družbi, da ni nobene pripravljenosti za dialog. Res se sprašujem, ali smo zato mi krivi ali so krivi oni. Mi moramo to državo peljati naprej. Kje bomo našli skupno pot. Bomo vedno, ko se oblast menja, vse spremenili ali pa se bom začeli pogovarjati … To me je zelo razžalostilo.
Mi toleriramo njih osebno in spoštujemo njihovo izbiro načina življenja, a njihove agende ne podpiramo in ji ne želimo ploskati, kot da je nekaj dobrega in pozitivnega. Ker ni.

Kar me najbolj moti pri vsem tem, je to, da je vse zelo na horuk. Takoj so pokazali vse karte, niti ne skrivajo tega. Vse hočejo spraviti skozi po nujnem postopku, briga jih za vsa naša vprašanja, za vprašanja staršev, upravičene pomisleke … Niso za noben pogovor, obnašajo se povsem arogantno in brez občutka. Kako boš tako delal z ljudmi? Kje bomo prišli skupaj v pogovoru? Bomo samo kričali eden na drugega?

Pred dnevi sem šla na oddajo Arena, nobeden z njihove strani ni niti prišel. Toliko govorijo o tem, da želijo, da bo RTV normalna, s tem pa so pokazali, da zavračajo vsak dialog, ne želijo debate, soočenja mnenj. Govorijo o ljubezni, spoštovanju, enakosti, kot da jih nimajo, pa jih imajo, in kot da so oni lastniki teh pojmov.

Koalicijski poslanci trdijo, da s spremembami družinskega zakonika zgolj urejajo neustavnost, ki jo je ugotovilo ustavno sodišče, ter trdijo, da spremembe nikomur ničesar ne jemljejo. Kako jim odgovarjate?

Ja, to je njihova mantra, ampak to ni res. Na dolgi rok ni res. Celica družine sta mož in žena. To moramo negovati in spoštovati, če pa rečeš, da je to samo ena od oblik družine, ta izgubi težo in pomen. In to bo vplivalo na naše družine.

Kaj pa ta argument, da je otroku lepše pri dvema dobrima mama kot pri slabemu očetu in mami?

Meni se zdi to zelo žaljivo do družin. Take mavrične družine, kot jim oni rečejo, obstajajo, in tudi oni vedo, da se je treba truditi. Je prav delati neko statistiko iz 99 % in 1 % in potem to primerjati … to enostavno ne zdrži logike. To je le njihova taktika, da opravičujejo svojo agendo.
Tudi otroci v t. i. mavričnih družinah so slovenski otroci. Tudi njihovi starši se trudijo po najboljših močeh. Dejstvo pa je, da če nima mame, mu manjka mama, če nima očeta, pa mu manjka oče. To so pač dejstva

Kje pa vidite možnost ureditve statusa za otroke, ki so v teh mavričnih družinah?

Tudi ti otroci so slovenski otroci. Tudi njihovi starši se trudijo po najboljših močeh. Dejstvo pa je, da če nima mame, mu manjka mama, če nima očeta, pa mu manjka oče. To so pač dejstva. Ja, moramo kot družba sprejeti vse te družine, ne moremo pa reči, da je to sedaj standard. Mi moramo povedati resnico. Primer: če otrok hodi po sredini ceste, je ljubezen do njega, da mu rečeš, naj ne hodi po cesti. Ni ljubezen, da mu rečeš, ja, naj kar hodi, kjer hoče … jaz ga spoštujem. Oni tega ne razumejo, a mi kljub temu moramo povedati resnico. Tudi če njim ni všeč.

Tako kot si ne želimo, da bi bilo več ločenih družin, ker si ne želimo, da bi otroci trpeli, tako si tu ne želimo, da bodo otroci odraščali v takšnem primanjkljaju. Jaz razlike ne vidim. Kdo smo mi, da si upamo otroku že v izhodišču odreči mamo ali očeta? Si predstavljaš, da boš kot socialni delavec podpisal za tega otoka, da on ne bo imel nikoli mame? Ali pa očeta?

Kajti oni mislijo, da so otroci pravica. Verjamem, da oni imajo to željo, da bi bili starši, ker to je naravno …

toda otroci niso nikogaršnja pravica. Jaz nimam pravice, da dobim še enega, tudi vi ne in tudi oni ne. Otrok nam je dan. Če po naravni poti ali po posvojitvi. Nam je dan in ni naša pravica. Otroci niso kužki, da bi si ga zaželel in dobil. Otroci niso luksuz ali ugodnost, niso statusni simbol.
Kdo smo mi, da si upamo otroku že v izhodišču odreči mamo ali očeta? Si predstavljaš, da boš kot socialni delavec podpisal za tega otoka, da on ne bo imel nikoli mame? Ali pa očeta?

Zagovornikom heteroseksualnih družin in zakonske zveze na levi očitajo nesprejemanje drugačnosti in nestrpnost. Se imate za nestrpno osebo?

Urša Cankar Soares (foto: Tomo Strle, Domovina)


Kaj naj rečem … Ne. Tudi v družini mojega moža je mavrična družina in mislim, da nisem nestrpna do njih. Živeti moramo drug z drugim. Skrbi me bolj, kar iz tega izhaja – razcvet nadomestnega materinstva, ki je trgovina z otoki, pa oploditev z biomedicinsko pomočjo, ki je načrtno egoistična izbira, da ta otrok ne bo imel ali očeta ali matere. Ne moremo se postavljati v vlogo boga. To gre čez meje tvojih želja, da bi imel otroka.

Da feministke ne vidijo te tragike nadomestnega materinstva – zagovarjajo pravice že tako privilegiranih ljudi, ki si lahko kupijo otroka … prezrejo pa revne ženske, ki jim otroka za drobiž iztrgajo in prav tako prezrejo otroka, ki nikoli ne bo poznal svoje mame.

Poceni očitajo kristjanom, da imajo ženske samo za maternice, ki hodijo okoli, istočasno pa sprejemajo to, da ženske v tretjem svetu to dobesedno in za drobiž so. Videli smo, kaj se je sedaj zgodilo v Ukrajini, ko so se meje zaprle in so otroci teh nadomestnih mater obtičali tam; če to ni dvoličnost in hinavščina! To so ljudje. In točno to nam bodo porinili v naslednjem planu. O tem je bilo govora tudi na letošnji paradi ponosa.

Ni treba, da si psiholog, da bi lahko govoril o tem, ljudje to resnico naravno čutimo. Vsi normalni ljudje moramo na to pokazati s prstom in reči: Ne, to pa ne! Tega pa ne bomo dovolili. To so ljudje. Vsi smo poklicani, da se temu zoperstavimo. Kjer pač lahko. Mi smo poklicani, da branimo družino.

To soboto se, z začetkom ob pol desetih na Prešernovem trgu, obeta velik dogodek Pohod za življenje, ki je namenjen temu, da se širi zavest o vrednosti nerojenega življenja in alternativah splavu. Kakšne spremembe opažate v slovenski družbi v teh letih glede te teme?

Pohod imamo letos šele tretjič. Korona je malo prekinila vse skupaj. Na Hrvaškem, kjer jih imajo že dlje, opažajo, da se je spremenil odnos medijev do njih. Počasi so jih namreč začeli sprejemati. Prej so vedno govorili: »To so tisti, ki so proti splavu,« sedaj pa ne govorijo več tega, ampak uporabljajo njihove besede, govorijo o pohodu življenja, o nerojenem otroku, o življenju … tako da si tudi jaz to pri nas obetam. Da bi počasi to, kar želimo sporočiti, prikapljalo do ljudi. Da razbijemo predsodke, ker to so predsodki.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike