Urša Cankar Soares: “Cilj je, da bi vsak, ki zavzema pozicijo pro-life, imel v glavi vsaj en dobro argumentiran stavek v obrambo življenja.”

Urša Cankar Soares (foto: Tomo Strle, Domovina)

Urša Cankar Soares je koordinatorka letošnjega slovenskega Pohoda za življenje, ki bo potekal v soboto. Poklicno je montessori pedagoginja, zasebno pa mama in žena. Z vsem srcem pa si že leta prizadeva za zaščito nerojenih življenj.

V prvem delu intervjuja je spregovorila o svojem delu na področju ozaveščanja slovenske javnosti o splavu in njegovih tragičnih posledicah na življenje nerojenih otrok ter njihovih mater, ki se odločajo brez pravih informacij. Dotaknila se je tudi negativnega vpliva LGBT ideologije na življenje družin in otrok. Prvi del si lahko preberete tukaj.

V drugem delu intervjuja pa smo se z Uršo Cankar Soares pogovarjali o organizaciji Pohoda za življenje ter njenih prizadevanjih in prizadevanjih njenih sodelavcev na področju odnosa do splava v slovenski družbi ter pomoči na tem področju.

Kaj je glavni namen tega, da se sprehodite po ulicah glavnega mesta?

Da se čisto povprečni ljudje začnejo zavedati tega problema in razmišljati o tem. Da imajo enkrat na leto možnost slišati nekaj drugega. Ker v resnici nimaš izbire, če ne poznaš izbire.

Bi vi jedli pasteis de nata?

Ne poznam te jedi …

To je odlična portugalska sladica. Ker o tem še niste slišali, ne veste, da je izjemno dobra. Tako je v glede splava v Sloveniji. Ne veš, kakšne so sploh lahko še druge možnosti. Koliko otrok gre v posvojitev? Izjemno malo, pa so to lahko tako lepe zgodbe. Pravkar prihaja v kinematografe izjemno ganljiv film na podlagi zgodbe mame, ki je pred 30 leti dala otroka v posvojitev (Lifemark). Zakaj je tega tako malo v Sloveniji? Ker ženske, ki se odločajo za splav, ne poznajo možnosti posvojitve. Tudi ne vedo, kaj pomeni živeti po splavu. Ker niso prebrale pričevanj žensk, ki so šle skozi to.

Zato trdim, da nimajo izbire in nimajo vseh informacij. Če bi jih imelo, bi jih 90 % manj opravilo splav. Če bi vedele, s čim bodo morale živeti do konca življenja, se za to ne bi odločile. Ženske govorijo o tem na smrtni postelji. To je stvar, ki jih bo za vedno zaznamovala. Kdo pri zdravi pameti si hoče to izbrati in se za to zavestno odločiti? To narediš zato, ker si v takšni stiski in te nihče ne podpre. Ker se nisi pozanimal in ne veš, kakšne so posledice in ne veš, kako srečen bi lahko bil, če bi lahko čez 30 let svojega otroka objel, ne pa da se do konca življenja sprašuješ, kakšne oči bi imel in ali bi ti bil podoben. Tudi če mu nimaš ničesar ponuditi, ker si v tako težki situaciji, mu lahko podariš življenje.

Kako je z medijsko pokritostjo tega pohoda? Vas glavni mediji ignorirajo ali dobite podobno pozornost kot parada ponosa?

Parada je pokrita popolnoma kljub majhnemu številu udeležencev. Nas ignorirajo. Smo se pritožili, tako da letos menda nekaj bo, a ne dvomim, da med zadnjimi novicami.

V ZDA so se letos na tem področju zgodile velike spremembe. So pljusknile tudi k nam? Kakšen odmev so imele v naših medijih? Ste opazili kakšne spremembe v družbenem razpoloženju okoli tega vprašanja pri nas?

To je bil skoraj čudež. Glavna sprememba je bila, da se več govori o tem, kar je pozitivno. Da se sploh debatira o tem. To je vzpodbudilo, da je bilo kar nekaj oddaj na to temo na naši nacionalki. Zdi se mi, da se nas bojijo. Vidijo, da smo začeli dejavno delati in to jih skrbi. Videli so, kaj se da narediti, če vztrajaš. In to je v resnici tudi naš cilj. Cilj je, da mi vzgojimo ljudi, da bodo pro-life, da bodo pro-life volili in da bodo čez leta konkretne spremembe. Tudi znanost imamo na svoji strani. Ključno je to, da se obrnemo v svoje družine in jih čimbolj zaščitimo.

Naši starši se te problematike praviloma niso zavedali, zato je naša generacija čisto liberalna. Zato moramo izobraževati naše otroke. Moramo se namreč zavedati, da to, kar imamo v zakonih, to se potem živi. Ker smo uzakonili, da se ne kadi v restavracijah, se pač ne kadi. Če pa je nekaj zakonsko dovoljeno, smo mnenja, da že ne more biti tako slabo, čeprav nekje globoko čutimo, da je.

Sporočilo, da je splav težak za žensko, izkoriščajo kot opravičilo, da se o tem ne sme govoriti sploh, da se ne bi katera čutila napadeno.

Kje vi osebno vidite pot za spremembo odnosa družbe do tega vprašanja?

Najprej ozaveščanje. Treba je priti do spremembe miselnosti. Začnemo pa lahko tam, kjer nas že poslušajo. V svojih krogih. Tudi veliko kristjanov žal posega po splavu. Tam, kjer imamo domet, lahko računamo na spremembo src. Ko bomo tukaj dobro postavljeni, bomo šli navzven.

Velik primanjkljaj je še na področju izobrazbe, kar se tiče najtežjih vprašanj glede splava. Moramo izobraziti ljudi. Posameznik že čutiš v sebi, da splav ni ok. Ampak potem nekdo pride s primeri splava v posilstvih … in obnemiš?

Kako pa bi vi odgovorili na to – splav v primeru posilstva?

Naredili smo brošuro, kjer smo zbrali zlate stavke. Cilj je, da bi vsak, ki zavzema pozicijo pro-life, imel na svojem trdem disku vsaj en stavek v obrambo življenja. Pogosto se zgodi, da ko pride do najtežjih vprašanj, zmrznemo … takrat je dobro, da imaš že predhodno nekaj, s čimer že veš, da boš sploh lahko šel v dialog. Tu lahko pomagamo, ljudi izobrazimo, da bodo lahko usposobljeni sploh za debato o splavu.

Potem lahko začnemo nagovarjati svoje okolje. Jaz lahko svojega, vi svojega … in pa predvsem delo z mladimi. Imamo tudi mladinsko skupino, ki res raste in tu vidim velik božji blagoslov. V resnici je to tema za mlade. Začenjajo svojo življenjsko pot, odnose, so na začetku svoje plodnosti. Ti mladi naravno čutijo, kaj je prav, nimajo pa orodja, kako to posredovati okolici.

Zlati stavek v primeru posilstva?

Zlati stavek je: To je ena najtežjih stvari, huda travma, krivica, ki je absolutno premalo sankcionirana. Toda splav je še hujša travma. V primeru posilstva si ti preživel, v primeru splava pa tvoj otrok ne preživi.

Ne moreš travme zdraviti s travmo. Mi mislimo, da večina posiljenih žensk splavi, toda 75 % jih otroka obdrži. Te ženske pravijo, da jim je to pomagalo, da so lahko šle čez tisto stisko. Tiste, ki splavijo, pa morajo odžalovati dve stvari. Potem iščeš rešitev v alkoholu in drogah … statistike so tu jasne. Lahko, da sem bila jaz ali ste bili vi spočeti v posilstvu. Ne vemo, in to, kako si bil spočet, ne predpostavlja tega, kdo ti si.

Mi mislimo, da večina posiljenih žensk splavi, toda 75 % jih otroka obdrži. Te ženske pravijo, da jim je to pomagalo, da so lahko šle čez tisto stisko. Tiste, ki splavijo, pa morajo odžalovati dve stvari.

Kaj pa v primeru hudih bolezni otroka?

Težko vprašanje. Tu bo potrebno kot družba stopiti skupaj in nuditi podporo tem družinam. Te družine pogosto ostanejo same in v tujini iščejo možnosti zdravljenja na lastne stroške, istočasno pa mi dajemo denar nekim fotopubom …

Večina teh otrok ni nezaželenih, ti otroci so zaželeni, ljubljeni … in s to novo informacijo o bolezni pa kar naenkrat niso več? Tega otroka lahko ljubimo, tudi če mu je dana preživeti samo ena ura ali eno leto. Zakaj bi osebo, ki jo ljubiš, prikrajšal za življenje, ker ni povsem po tvojih merilih ali merilih sveta? Če mislimo, da bo mama šla lažje skozi to, če bo otroka splavila, in da je za takšnega otroka boljše da umre, to je lažno sočutje.

Pojdimo v eno šolo za otroke s posebnimi potrebami in enemu teh otrok poglejmo v oči in mu recimo, da bi bilo boljše, če ga ne bi bilo. To je delal Hitler – po rojstvu. Mi pa delamo to pred rojstvom. To je pred-rojstveni holokavst.

Ni malo zdravstvenega osebja, ki je proti splavu. Tudi ginekologi. Oni se nekako tudi prvi srečajo z nosečnicami. Nagovarjate tudi njih posebej na kak način?

Imajo zelo zvezane roke in se zelo bojijo. Na njih se namreč pokaže v primeru, ko je kaj narobe z otrokom. Prišli smo že tako daleč, da se bojijo ženskam sploh predlagati izbiro. Oni, ki so strokovnjaki na tem področju in otroka neke mame vsake tri tedne skrbno pregledujejo, drugi mami pa podpišejo, da bodo enako starega otroka odstranili iz maternice. Ginekolog, še bolj kot drugi, točno ve, kaj je otrok. Oni bi prvi morali biti varuhi otrok.

Pojdimo v eno šolo za otroke s posebnimi potrebami in enemu teh otrok poglejmo v oči in mu recimo, da bi bilo boljše, če ga ne bi bilo. To je delal Hitler – po rojstvu. Mi pa delamo to pred rojstvom. To je pred-rojstveni holokavst.

Hrvaško, pa tudi slovensko javnost je lani razdvajala tragična zgodba hrvaške nosečnice, ki ji doma noben zdravnik ni želel opraviti splava. Na koncu ga je opravila v Sloveniji. Kako to, da so tako zelo velike razlike med hrvaškimi in slovenskimi zdravniki glede tega? Pri nas je zelo malo ugovora vesti …

To je žalostna zgodba zdravstva. Na Hrvaškem so tej ženski ponudili, da rodi otroka, ker bi že preživel. Ona pa je vztrajala, da otrok pride ven mrtev. To je spreobračanje besed sočutja. Otroka umorijo z vbodom igle v srce. Češ, boljše je, da umre, da ne bo trpel. To je nespoštovanje življenja in zloraba besede sočutje. Če ne spoštuješ življenja, lahko delaš kar hočeš.

Kje je po vašem mnenju in izkušnjah mesto umetne neabortivne kontracepcije pri preprečevanju nezaželenih nosečnosti?

Verjetno bi bilo potrebno, da bi družba spremenila ne samo svoj odnos do življenja, ampak tudi do spolnosti. Začeti moramo bolj naglas govoriti o tem, zakaj sploh pride do splava. Zaradi neodgovorne spolnosti. O svobodnem rojstvu se lahko odločaš pred spolnim odnosom, ne po njem. V naši ustavi je splav izenačen z ostalo kontracepcijo, tudi kondomom. Tu 99 % ljudi globoko v sebi ve, da to res ne gre skupaj.

Urša Cankar Soares (foto: Tomo Strle, Domovina)

Kaj pa posvojitve? Kakšna je v Sloveniji realna možnost, kot vidimo v ameriških filmih, da ženska nezaželenega otroka preda takoj po rojstvu v roke ljubečih posvojiteljev?

Posvojitve seveda obstajajo tudi v Sloveniji. Nosečnica mora pri ginekologinji povedati, da o tem razmišlja, in potem jo povežejo s socialno službo. Nimamo pa pri nas možnosti, ki je v svetu zelo v porastu, da bi si lahko mama, ki da otroka v posvojitev, izbrala par. Kar razumem, delno. Ampak če so to pari, ki so šli skozi socialno sito, in pri nas so, bi bilo to izvedljivo. Na tak način bi lahko rešili več otrok. V Ameriki že prej spletejo vezi in pogosto so to pari, ki že imajo otroke … in kaj je lepšega, če veš, da bo otrok imel bratce in sestrice in da gre v ljubečo družino. Par med porodom čaka in gre za mehak prehod in je veliko lažje.

Pri nas je problem že sam odnos do tega. Pri nas je to sramota. Neka ginekologinja mi je pripovedovala, da če to možnost predlaga ženskam, ki razmišljajo o splavu, so pogosto zgrožene, češ, a za takšno me imate? Večja sramota je, če ne zmoreš poskrbeti za svojega otroka, kot če ga ubiješ. To je ta paradoks, ki smo ga kot družba sprejeli. Da je bolj sprejemljivo otroka ubiti kot ga dati drugemu, ki bo poskrbel zanj. Če nekdo ne zmore več skrbeti za psa, je pohvalno, če išče nove lastnike, in se zgražamo, če ga da evtanazirati oziroma je to zdaj prepovedano. Pri otroku pa je bolj sprejemljivo, da ga evtanaziraš, in to manj humano kot psa, kot pa da ga daš drugemu, ki ga želi.

Večja sramota je, če ne zmoreš poskrbeti za svojega otroka, kot če ga ubiješ. To je ta paradoks, ki smo ga kot družba sprejeli.

Po svetu je v porastu tudi tako imenovana »open adoption«, ko ostajaš v stiku s svojim otrokom in novimi starši. Pri nas je sicer posvojitev manj, tudi zato, ker imamo kar dober rejniški sistem. Ženska morda potem reče, da je bil tisti dan, ko je morala dati iz rok otroka, najtežji v njenem življenju. Toda če bi splavila, ubila tega otroka, bi bil to še neprimerljivo težji dan.

Tudi v primerih zelo mladih parov ali samo deklet, ki se odločijo obdržati otroka, so lepe zgodbe. Ti pari čez noč odrastejo. Se zberejo in uredijo svoje življenje. Marsikdo pozneje reče, da ga je otrok rešil, mu dal motivacijo za spremembe …

Zelo me nagovarja sporočilo božjega usmiljena v tej težki temi splava. Ženske, ki to izkusijo, so prve, ki lahko pričujejo o tem božjem usmiljenju, o ozdravljenju … samo čudiš se lahko, kdo je naš Bog. Smo v času usmiljenja. Izkoristimo to.

Kakšen odnos do nerojenih otrok bo imel po vašem mnenju svet čez 50 let? Se bodo zgražali nad nami, podobno kot se mi danes zgražamo nad suženjstvom?

Naklonjenost življenju bo vsekakor rasla. Že to, da je »Roe« padel … Ko se je sprejemala ta zakonodaja pred desetletji, se ni veliko vedelo o življenju zarodka. Danes pa vemo vse. Kljub temu izbrati, da boš živel v slepoti, je potem tvoja odgovornost. Prihodnost je svetla.

Mladi so danes za življenje. Mladi imajo obdobje, ko so izrazito občutljivi za to, kaj je prav in kaj narobe. Če oni v tej starosti slišijo, kar se dogaja pri splavu, jih to povsem šokira. Prevzeti so nad dojenčki. Zato je upanje, ker nas je Bog tako ustvaril! Da v srcu vemo, da to ni prav. Če pogledamo v tujino, so na teh pohodih večinoma mladi.

Nekdo je dejal, da je na svetu veliko ljudi, ki za polni delovni čas delajo splave, in zelo malo ljudi, ki polni delovni čas delajo proti splavu. Danes ste vi ena izmed teh. Ste zadovoljni s svojo odločitvijo? Kaj je lepega pri tem poslanstvu in kaj težkega?

Seveda. Najbolj me razveseli, ko vidiš, da mlade to privlači. Ko na pohodu vidiš ganjene ljudi, ki so sami šli skozi to težko izkušnjo …

Kako naj starši vzgajajo otroke, da bodo sredi te družbe za življenje?

Niso pomembne samo besede, pomembna je tudi čutna izkušnja oziroma je velikokrat še bolj učinkovita. Iz ZDA smo dobili posebne imitacije dojenčkov po tednih. Dve leti so razvijali te modele, da bi po teži, tipu in vsem čim bolj odgovarjali realnosti. Tako se res zaveš, kako zelo zraste otrok v enem tednu. Izkušnja je pretresljiva in se res dotakne srca. V Sloveniji rabimo še več takih kompletov, da bi vsak mlad človek vsaj enkrat v življenju to prijel v roko. Tak človek ne bo nikoli naredil splava.

Zakaj je besedišče pomembno, ko govorimo o splavu?

Besedišče nekaj sporoča. Zagovorniki splava so svoj cilj dosegli, saj vsi uporabljamo njihov besednjak. Ponotranjili smo ga. Ta besednjak je načrtno tak, da zamegli resničnost. Da odvzame težo dejanju splava. Lep primer tega je izraz zdravstvena oskrba. To, da poskrbiš, da nekomu neha biti srce, to ni nobena oskrba. Ali prekinitev nosečnosti. Morda prekinitev nosečnosti za žensko. Za otroka je prekinitev življenja. Tudi spontani splav je izrazoslovno izenačen umetnemu. Pa je razlika velika. Spontani splav je, ko otrok naravno umre tekom nosečnosti. Umetni pa je, ko načrtno, namenoma, nedolžnemu otroku vzameš življenje, da ne govorimo o umoru, uboju …

Kakšno besedišče bomo v prihodnost uporabljali zagovorniki življenja? To je naša domača naloga za naslednjih 10 let. V bližnji prihodnosti bomo skušali narediti večdnevno konferenco, skupaj s slovenisti, ki bi jih to zanimalo. Skušali bomo ustvariti nek besednjak, ki bo bolje odražal realnost. Na sploh zelo pogosto skušamo s tujkami zakriti resnično naravo stvari.

Ali splav v Sloveniji upada?

Ne, procentualno ne. Upada število nosečnosti samo po sebi in zato je manj tudi splavov. Tudi pravih številk ni. Splav se opravlja na več nivojih. Urgenca, porodnišnica, tabletke … tako da se bojimo, da ne upada. Po naših izračunih, odkar je splav v Sloveniji dovoljen, jih je bilo opravljenih do sedemsto tisoč. To je tretjina Slovencev. To je genocid.

Pohod za življenje bo v soboto, 1. oktobra. Začeli bomo na Prešernovem trgu v Ljubljani ob 9.30 … Lepo vabljeni vsi, ki ste za življenje. Dobrodošle so prijave zaradi lažje organizacije, ampak tudi brez prijav, dobrodošli. Tudi če ste le radovedni, bi radi več slišali o tem, dobrodošli.

11 komentarjev

  1. Osebno nimam nič proti gospe, spoštujem vsakega, ki dejavno zagovarja svoja stališča. Težava pa je, da so njihova stališča nič drugega kot PRISILA, kot POSILSTVO SVOJE VOLJE, namesto SVOBODNE, LASTNE, SEBI ZADOVOLJIVE IZBIRE vsake ženske. Njeno telo je zgolj NJENO!!!!!! Nobeno prepričanje, nobena vera, nobena, še tako v dobro usmerjena ideologija NIMA PRAVICE ODLOČATI
    GLEDE ŽIVLJENJA IN TELESA, ki je zgolj NJENO!!! Konec debate. Pika. V 21 stoletju ne bomo podpirali več NOBENE menjave IZBIRE z PRISILO.

  2. Meni se zdi najpomembnejša vzgoja za odgovorno spolnost. To, kar je trenutno v naših šolah, je vzgoja za NEodgovorno spolnost. Vemo, da svet ni idealen in tudi nikoli ne bo, vendar prav na področju vzgoje imamo še veliko za postoriti. Čemu so namenjeni maturantski izleti je že skoraj javna tajna. Morda ne bi bilo slabo,da se dijakom pove, da je odraslost tudi odgovornost, da odgovornost prinaša tudi lepe stvari.

  3. Ja, hvala Domovini za – dobro objavo.
    “uros.samec” naj pa se vsak dan zahvaljuje ljudem,
    ki so ga rodili in skrbelli zanj oz. “ga niso – splavili”
    L.r.
    vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan.

Komentiraj