Trumpov nagovor kongresu

Andraž Šest
Vir: Shutterstock
POSLUŠAJ ČLANEK

Ameriški predsednik Trump je imel najdaljši nagovor Kongresu v ameriški zgodovini, ki se je bolj ali manj osredotočil na domače vsebine, medtem ko je zunanja politika ostala na stranskih tirih. Govor je bil mešanica preteklih dogodkov, podeljevanja odlikovanj, negodovanja nad Demokrati in Vrhovnim sodiščem. Tipično za današnjo razklanost med levico in desnico v ZDA je govor v medijih pustil ali vzhičeno navdušenost ali popolno razočaranje.

Trumpov šov

Trumpu je vsekakor treba priznati, da je mojster šova in zabave, kar je posledica njegovih izkušenj v televizijskih oddajah. Uživa v interakciji z ljudmi in zna odgovoriti na vsako vprašanje, četudi odgovor nima smisla, kajti takrat odgovor poizkuša naravnati humorno, kar je sicer priljubljeno pri volivcih. Ne pozabimo, da je Kennedy premagal Nixona, ker je bil lepši, s prijetnejšim nasmehom, bolj priljuden, deloval pa je kot filmski igralec. Po drugi strani je bil Nixon kot lesen hlod, ki ga kamera ni marala, saj je poudarila njegove prisiljene nasmehe in tremo. To je bil čas, ko so televizijski sprejemniki osvojili dnevne sobe ameriških gospodinjstev, substanca govorov, ki je pred tem prevladovala na radijskih sprejemnikih, pa je pustila prednost šovu.

Ne pozabimo, da je Kennedy premagal Nixona, ker je bil lepši, s prijetnejšim nasmehom, bolj priljuden, deloval pa je kot filmski igralec.

Trumpov nagovor je prehajal med natančno usmerjenimi temami ter puščicami proti Demokratom, prehajal je v nenadzorovano improvizacijo, ki na trenutke ni imela smisla. Govor je potekal 1 uro in 48 minut, tudi po zaslugi improviziranih vložkov, ki pri Trumpu ne uspevajo tako kot pri nekdanjem predsedniku Ronaldu Reaganu, znanem kot enem najboljših govorcev v zgodovini ameriških predsednikov. Reagan je imel kot igralec prednost in je vedel, kako pomembno si je zagotoviti širšo podporo, zato so mu v njegovih nagovorih vneto ploskali tudi Demokrati. Poleg tega je imel Reagan izjemno sposobnost pogajanj ter naravni humor, ki ga je redno uporabljal za mehčanje tudi najtrših nasprotnikov, recimo Gorbačova. Trumpova šibkost je ravno uporaba neprimernega humorja, ki pri nekaterih doseže nasprotni efekt, njegova pretirana uporaba šova pa zmanjša osredotočenost na vsebino govora. Zato je Reagan lahko podal izjemne nagovore Kongresu, ki so trajali približno 40 minut in so še danes v analih govorov svetovnih voditeljev.

Predsednik Reagan. Vir: Wikipedia

Ameriška razklanost

Ameriška razklanost med Republikanci in Demokrati spominja na tisto v Sloveniji, kaže pa se s kandidaturami voditeljev, ki so radikalnejši. Če so nekoč radikalci ene in druge stranke ostali na periferiji volilnih izidov, danes zmagujejo. Republikanci so kandidirali Trumpa in ne recimo Nikki Haley, Demokrati pa Kamalo Harris namesto Peta Buttigiega. Glede na to, da Demokrati za naslednje volitve že pripravljajo guvernerja Californije Gavina Newsoma, torej skrajnega levega populista, lahko pričakujemo, da bodo Republikanci dali podoben odgovor, razen v primeru radikalnega padca Trumpove popularnosti, kar bi bil signal za bolj sredinskega kandidata.

ZDA so še vedno največje upanje za ohranitev svobodnega sveta in zahodnega demokratičnega kapitalističnega sistema, saj imajo največjo vojaško moč in politični vpliv med vsemi zahodnimi državami. Ne glede na jezo evropskih držav, ki so od Druge svetovne vojne naprej del ameriškega obrambnega dežnika, nimajo trdnega razloga za iskanje novega velikega zaveznika, najmanj pa v kakšni Kitajski in Rusiji. Zahodne države se vseeno zavedajo, navkljub kapricam ameriških predsednikov, da so na koncu ZDA sidro zahodne svobode in edini, ki jih morebitni avtoritarni akterji poslušajo, ali pa se jih celo bojijo.

Trump ali Biden lahko razmišljata tudi na pol noro, vendar imajo ZDA zelo dobro delujoče institucije, ki so do sedaj pokazale, da so neodvisne in učinkovite. Nazadnje smo to lahko videli pri zadnji odločitvi Ameriškega vrhovnega sodišča, ki je zahtevalo umik Trumpovih carin ob dejstvu, da sta šest sodnikov imenovala Trump in nekdanji predsednik Bush ml., tri pa nekdanja predsednika Obama in Biden. Glede na to, da ameriške institucije delujejo dobro, lahko upamo, da se bo politična razklanost umirila.

Kaj lahko spremenijo republikanci

Trump je za razliko od prvega mandata napolnil več mest v administraciji ne le z lojalnimi kadri, ampak s kimavci, ki si ne upajo Trumpa zaustaviti takrat, ko je to potrebno. Ne pozabimo Trumpove tiskovne konference po posebni operaciji v Venezueli, ko je ta prešla v televizijski šov in nepotrebno razkrivanje celo tajnih podatkov, medtem ko sta zunanji minister Rubio in obrambni minister Hesgeth gledala v tla in upala, da Trump preneha s samogovori.

V prvi administraciji je Trump imenoval kadre, ki so Trumpu znali svetovati in tudi ustaviti ko je šel predaleč, recimo Haley, Pence, Pompeo in Mattis. Danes so v Beli hiši močni fantje, ki nimajo političnih fines in strateškega uvida, zato jim odločitve velikokrat škodujejo tudi med republikanskimi volivci. Izjema je morda Rubio, ki ga v ogenj tipično pošljejo potem, ko je bila hiša že požgana – primer je letošnja konferenca v Münchnu, saj je Trump uvidel lansko škodo, ki jo je povzročil J. D. Vance.

Ameriški podpredsednik J. D. vance je s svojim nagovorom močno razburil Evropejce. Vir: PROFIMEDIA

Republikanske volivce najbolj zanima ameriška ekonomija, zato bo ta prevagala nad drugimi političnimi odločitvami. Trump se je dobro odločil, ko se je lotil nelegalnih migracij, ukinitev šokantnih operacij in postopkov sprememb spola nad otroki ter poizkusom, da se v velikih mestih vzpostavi red, ki bo odpravil narkomanske soseske, toleranco do umorov in poplavo brezdomcev. Toda na koncu bo prevagala denarnica, dobre zaposlitve, nižji davki, znižanje dolgov in zdravo poslovno okolje. Republikanci samo s preganjanjem ilegalnih migrantov in ukinjanja woke ideologije ne bodo zmagali, ker povprečnega človeka najbolj zanima udobje in kako zlahka lahko to udobje doseže. Carine, ki dražijo cene izdelkov za povprečnega Američana, k temu ne bodo pripomogle.

Kaj lahko spremenijo demokrati

Demokrati bi se morali naučiti lekcije iz zadnjih volitev in razumeti, da tudi povprečnemu demokratskemu volivcu ni blizu woke ideologija, ki je v glavnem produkt skrajnih levičarskih ekstremistov. Četudi je ta zelo priljubljena med študentsko populacijo, to ne pomeni, da bo ostala enako priljubljena potem, ko se bodo ti zaposlili. Skrajne leve elite, ki sicer prevladujejo v birokratskih službah, akademski sferi in nevladnih organizacijah, je balonček brez sposobnosti zaznave povprečnega volivca. Zato je bil šok kandidatke za predsednico Kamale Harris toliko večji ob ugotovitvi, da so se volilni glasovi za Republikansko stranko latino in temnopolte populacije povečali. Ne ona in ne njeno spremstvo skrajnega levega balončka še ni dojelo, da temnopolti prebivalec chicaške soseske enako ne želi narkomanov in dnevnih umorov kot prebivalec bele soseske. Ravno tako latino populacija v El Pasu noče nasilja venezuelskih tolp in mehiških kartelov, demokratski volivci pa vsekakor ne bodo dobro sprejeli, kako je demokratska politična elita podprla somalsko ropanje državne blagajne v Minnesoti s pomočjo nekdanjega guvenerja Waltza in celo podpredsedniškega kandidata Harrisove.

Foto: Shutterstock

Trump je Demokratom premeteno vrgel rokavico, ko je omenil, da bo vedno najprej podprl ameriške državljane pred ilegalnimi migranti. Demokratski kongresniki niso želeli dati aplavza in so s tem dejansko pokazali povprečnemu volivcu, da je v drugem planu. Še huje, kongresnici Omar in Tlaib sta vulgarno kričali med nagovorom in s tem naredili Demokratom medvedjo uslugo – povprečni demokratski volivec ni del levih ekstremističnih skupin, ki brezglavo kričijo na agente ICE in jim sledijo po kavarnah. Potihoma bo nasprotoval institucionalnim ugrabitvam otrok za spremembo spola ter mengelejevskemu masakru njihovih teles. Povprečnega volivca Demokratov ravno tako zanima ekonomija, enako kot republikanski pa ne bo sprejel polnih ulic narkomanov in uličnih tolp.

Velik šov, malo vsebine

Trump je dobil svoj šov in v njem užival, veliko vsebine pa v nagovoru ni bilo. Povedal je v glavnem tisto, kar poslušamo že od časa predvolilne kampanje. Najmanj je povedal o zunanji politiki, nasprotnim akterjem in niti zaveznikom pa ni dal praktično nikakršnega sporočila, z izjemo par stavkov Iranu. Demokrati po drugi strani niso bili sposobni priznati, da je podpora tistim ilegalnim migrantom, ki posiljujejo, ropajo, so člani tolp ali celo posiljevalci otrok, ni mesta v ameriški družbi. Še huje, njim so dali prednost pred ameriškimi državljani, kar ni ušlo ušesom povprečnega volivca. Medtem ko sta dve demokratski kongresnici vulgarno kričali med nagovorom, Demokrati niso bili sposobni niti podpreti staršev umorjene Irine, ki je bila brutalno zaklana na metroju, ter otrok, ki so jim uničili telesa z zaviralci pubertete, hormoni in operacijami. Tega mnogi volivci demokratom ne bodo pozabili.

Predvidevamo lahko, da imajo volivci obeh strank in neodvisni volivci podoben interes pri zaščiti otrok, zmanjšanjem uporabe drog, kriminala in uličnih tolp. Nihče si ne želi zdrsa velikih mest v kaos, najmanj pa nekakšnih skrajnih levičarskih milic, ki zapirajo ulice in pobesneno kričijo na mimoidoče. ZDA imajo srečo z institucijami, na katere se zaenkrat prebivalci lahko zanesejo, ne glede na šov ene ali druge stranke. Kako razmišljajo volivci, bodo pokazale volitve v Kongres in Senat, kar bo končni test Trumpove vladavine in vztrajanja Demokratov pri izrazito skrajnih stališčih – te pa že trkajo na vrata.

Izbrano za naročnike
Kolaboracija in propaganda (3. del): Kdo se je pravzaprav bojeval zoper okupatorja?
Domovina številka 240: RTV Slovenija – čistke na vseh ravneh
Domovina 240: RTV Slovenija – čistke na vseh ravneh
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Pirc Musarjeva nagovorila poslance. Zakaj so v SDS sejo obstruirali in kako jim odgovarja Anže Logar?
  • 03. 11. 2025
ai9zz_papez-leon-14-3-200-n.jpg
Papežev »nediplomatski« nagovor diplomatom: kritika vojne logike, ideologij in redefinicije družine
  • 13. 01. 2026
Kako bo Evropa branila Grenlandijo?
  • 14. 01. 2026