Trije dobri možje: kaj nam prinašajo

Zadnji teden so mi vnuki pogosto sedeli na kolenih, da sem jim pripovedovala o svetem Miklavžu. Premajhni so še, da bi jih mož z dolgo, belo brado več kot toliko zanimal. Bolj so vlekli na ušesa, kdo je, od kod prihaja in zakaj želi obdarovati otroke. Razumeli so, da živi na svetu veliko otrok, ki so lačni in ki nimajo nikogar.

''Tudi mi mu bomo dali nekaj evrov, da jim bo lažje kupil darila,'' sem jim dopovedovala. Ganilo me je, ko je bil Najstarejši celo pripravljen, da mu pošlje kakšen evro iz svojega hranilnika.

''Mislim, da ne bo treba! Miklavž je pravzaprav najbogatejši gospod na svetu. Pa veste, zakaj? Zato, ker ima velikooo srce. In ker ima rad otroke. V vsak pehar, poleg suhih krhljev, čokolade, mandarin in knjige, doda še polno naročje zdravja, dobre volje, ščepec porednosti in kapljico pridnosti. Žal se potem ta nevidna darila med seboj pogosto pomešajo in ščepec se spremeni v ogromen vagon porednosti.''

''Kaj bo pa tebi prinesel Miklavž?'' je zanimalo Mlajšega.

Zardela sem.''Mene bo pa samo objel in stisnil k sebi, pa mi položil na srce, naj bom bolj pridna!'' se znajdem.

''Če ti bo ostalo kaj pridnosti, jo boš dala še nam? Mamica bo zelo vesela,''so modrovali. Vse tri sem stisnila k sebi in se spominjala lastnega otroštva. V zgodnjih šestdesetih prejšnjega stoletja so starši zidali hišo, zato pri hiši ni bilo nobenega denarja. Si predstavljate, s kakšnimi lačnimi očmi smo sestre pričakovale Miklavža? Kadar so bili v peharju ruta ali bomboni, je bil to velik praznik. Največkrat ni bilo ničesar- razen parkeljca.

Eni "Miklavževi", drugi "Dedek Mrazovi"

''Niste bile zadosti pridne,'' se je opravičevala mama. Kljub temu smo vedele, da je morala plačati kakšnemu delavcu, pa je zmanjkalo, da bi ''pomagala'' Miklavžu pri nakupu daril. Pogosto me jezi, ko kdo trdi, da smo v teh ''starih časih'' imeli vsi približno enako. Sploh ne! Mnogim je nosil Dedek Mraz, in to obilo. Mi, iz vernih družin, smo sicer vedeli zanj, a kaj, ko so ga starši trmasto ignorirali.

Otroci nismo bili preveč natančni: vseeno bi nam bilo, četudi bi privihral iz daljne Rusije, da bi le kaj prinesel! V razredu nas je bilo po navadi okoli tri četrt ''Miklavževih'', ostali pa ''Dedek Mrazovi'' Sladkarije smo si delili med seboj. Spominjam se črnolasega sošolca, bili smo v četrtem razredu. Edini bombon je z nožičko prerezal na pol in ga delil z menoj. Si predstavljate, kako dragocena je bila ta polovička, da je še vse do današnjih dni ostala zapisana v spominu?

Ko so potem v poznih sedemdesetih letih odraščali moji otroci, je bilo že marsikaj drugače. Zato, ker smo bili zelo povezani med seboj, so bili dnevi, ko je prihajal na obisk Miklavž, nekaj posebnega. Četudi smo se v družini kdaj znašli v stiski, so otroci zato vedeli. Razumeli so, da je za tisto leto pač moral zadoščati topel objem, kakšna spletena kapa, rokavice. Če danes pomislim na minule čase, mi je najbolj dragoceno to, da so se znali razveseliti vsake, še tako majhne pozornosti. Včasih so dobili ''le'' vsak svojo pravljico, a jo hranijo še dandanašnji.

Nič ne skrivam, rade volje priznam: od vsega začetka mi je ob pogledu nanj (Božička) neprijetno pri srcu. S praznovanjem božiča, s sporočilnostjo, ki jo prinaša ta družinski praznik, nima Božiček ničesar skupnega - vsaj ne v mojih očeh. Včasih se mi zdi, da je njegova edina naloga ta, da kleptomansko steguje tatinske prste ne le po mojem žepu- tudi po duši.

Oba dobra moža v kot potisnil Božiček

V nekem trenutku- ne da bi vedela kdaj- sta si začenjala Miklavž in Dedek Mraz podajati roke. Po osamosvojitvi se je zatohlost v družbi za spoznanje razkadila in oba dobrotnika sta si pravično razdelila ozemlje: prvi ga je zasedel na začetku meseca, drugi pa bolj proti koncu. Zdelo se je, kot da bi podpisala ''pakt o nenapadanju''.

Žal pa je konkurenca v podobi Božička iz leta v leto bolj nasilno butala po vratih in ju potiskala v kot.

Res se ne spomnim, je bila prej kura ali jajce. Smo se prej jezili nad filmi, kot so bili Sam doma, prvi, drugi in bogvedišekateri del, na postavljanje lučk malodane sredi jeseni ali na vedno bolj vsiljive reklame, ki so nas, potrošnike silile, naj čim pogosteje padamo na kolena pred vsemogočnim Božičkom z rdečo kapo na glavi?

Nič ne skrivam, rade volje priznam: od vsega začetka mi je ob pogledu nanj neprijetno pri srcu. S praznovanjem božiča, s sporočilnostjo, ki jo prinaša ta družinski praznik, nima Božiček ničesar skupnega - vsaj ne v mojih očeh. Včasih se mi zdi, da je njegova edina naloga ta, da kleptomansko steguje tatinske prste ne le po mojem žepu- tudi po duši.

Iz nje hoče pokrasti vse vrednote, ki pričajo, da smo nekoč- pa niti ne tako dolgo nazaj- znali preživeti brez njegove priliznjene vsiljivosti in pogoltnosti.

Decembra zato ostajam, če je le mogoče- doma. Ne hodim se past v Ljubljano med ''ooooh, kako lepeee lučkeee'', izogibam se trgovinam in ne gledam televizije.

Sveti Miklavž me je pocrkljal z marmelado, z mokrimi poljubčki in z drobnimi dlanmi, ki so me tacale po obrazu, kjer so puščale čokoladne sledi Miklavževih daril. Popolnoma zadošča! Veste, sem kot skala kost, Božiček me ne bo premamil, pa če si tega še tako želi!