Temna skrita stran »dobrega moža« Dedka Mraza

Že pet let je »Obisk Dedka Mraza« vpisan v register nesnovne kulturne dediščine na ministrstvu za kulturo med šege in navade. Toda Dedek Mraz kot dobri mož, ki za novo leto obdaruje otroke, v resnici ni del slovenske tradicije, pač pa iznajdba sovjetskega stalinističnega režima po 2. svetovni vojni na silo prenesena v slovensko okolje. Kot način, kako odpraviti praznovanje tradicionalnih verskih praznikov sv. Miklavža in božiča.

Vzgojitelji, učitelji in starši, ki se konec štiridesetih in v petdesetih letih niso podredili promociji Dedka Mraza, so imeli večje ali manjše težave, pritiske s strani komunističnih oblasti. Prejeli smo informacijo, da pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije v ponedeljek 17. novembra ob 18. uri vzgojitelje v vrtcih in osnovnošolske učitelje vabijo na spletni pogovor »o vlogi in pomenu Dedka Mraza kot dela naše kulturne dediščine.« Kot pravijo, spletni klepet izvajajo v sklopu projekta »Dedek Mraz – živa dediščina za srečne otroke, ki ga sofinancira Ministrstvo za kulturo.«

Dejansko je z državno promocijo »Dedek Mraz« (p)ostal uradni decembrski dobri mož, pri čemer bodo na omenjenem spletnem srečanju osvetlili, kaj pomeni, da je »Obisk Dedka Mraza« vpisan v register nesnovne kulturne dediščine, ter se dotaknili njegovega mesta v današnjem času – v vrtcih, šolah, skupnostih in prazničnem življenju otrok. Želijo »okrepiti razumevanje te lepe tradicije, ki otrokom buri domišljijo in prinaša veliko veselje.« In res, od leta 2020 je »Obisk Dedka Mraza« vpisan v register nesnovne kulturne dediščine pri ministrstvu za kulturo, vpis je predlagal Slovenski etnografski muzej. Pod sklep o tem je podpisana Ksenija Kovačec Naglič, zadnjih sedem let vodja Informacijsko – dokumentacijskega centra za dediščino na ministrstvu za kulturo.

»Obisk Dedka Mraza« je vpisan v register nesnovne kulturne dediščine pri ministrstvu za kulturo, vpis je predlagal Slovenski etnografski muzej.

Izraz obračuna s Cerkvijo

Le kateri otrok se ne bi razveselil daril, ki jih prinaša (tudi) Dedek Mraz, zdaj se večkrat omenja, da je to eden od treh dobrih mož, ki v decembru obdaruje. Poleg njega še sv. Miklavž in Božiček. Toda, kar pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije imenujejo »lepa tradicija«, je bil izraz komunistične povojne indoktrinacije, v sklopu česar ni smelo biti ne sv. Miklavža ne Božička.

Dedka Mraza je komunistična oblast leta 1948 po vzoru Sovjetske zveze uvedla z željo odstraniti vse verske praznike in simbole. Pred vojno so na podeželju poznali skoraj izključno le sv. Miklavža, v mestih pa poleg slednjega tudi že Božička. Po vojni je bil božič kot praznik in dela prost dan ukinjen. Izraz Dedek Mraz izhaja iz Sovjetske zveze – Ded Moroz. V petdesetih letih je postal Dedek Mraz s strani oblasti obvezni del praznovanja prihoda Novega leta, darila je prinašal na novo leto. Organizirani prihodi Dedka Mraza so bili najprej v vrtcih, šolah in pionirskih organizacijah.

Dedka Mraza je komunistična oblast leta 1948 po vzoru Sovjetske zveze uvedla z željo odstraniti vse verske praznike in simbole. 

Ustrahovanje neposlušnih učiteljev

Kjer uveljavljanje ni šlo zlepa, je šlo zgrda. Če vzgojitelj, učitelj oziroma ravnatelj posamezne šole ni hotel organizirati prireditve s prihodom Dedka Mraza, je bilo to od oblasti označeno kot protirevolucionarno dejanje ali »klerikalizem«. Takšni vzgojitelji in učitelji so bili obravnavani kot ideološko neprimerni, imeli so lahko celo težave pri napredovanju in bili pod drobnogledom lokalnih partijskih komitejev.

V 60-ih in 70-ih letih je postala prireditev z Dedkom Mrazom obvezni del programa v vrtcih in na šolah, samo po sebi je bilo umevno, da sodelujejo vsi otroci. Če se starši zaradi verskih razlogov s tem niso strinjali, je bil recimo otrok stigmatiziran, lahko je imel težave na šoli, nekatere starše so povabili na pogovor na lokalne odbore Zveze komunistov ali so imeli težave v službi.

Kasneje se je pritisk začel rahljati, postopoma praznovanje božiča ni bilo več razumljeno kot neposredno odklonilno do oblasti. Božič je bil znova priznan kot državni praznik šele po padcu komunističnega režima leta 1990. V zadnjih desetletjih se je tako poleg tradicionalnega sv. Miklavža (6. december), ki obdaruje otroke, uveljavil še Božiček (predvsem kot marketinški produkt Zahoda), v mnogih okoljih pa ostaja Dedek Mraz.

Otroke s temno platjo slednjega kot vsiljene iznajde stalinističnega režima seveda ni za obremenjevati, vsekakor pa nima kaj iskati v registru slovenske nesnovne kulturne dediščine, kot je vanj na primer vpisana šega Miklavževo.

Kjer uveljavljanje ni šlo zlepa, je šlo zgrda.