Svet fluidnih identitet: ste prepričani, da veste, kdo ste?

dr. Gabriel Kavčič
POSLUŠAJ ČLANEK
Pretekli teden smo s profesorji Škofijske gimnazije Vipava razmišljali o vprašanju identitete v našem svetu, identitete katoliške šole in na njej zaposlenih vzgojnih delavcev. Morda bo predavanje na to temo, ki postaja posebej aktualna v času pred informativnimi dnevi in vpisom novih dijakov, zanimivo tudi za bralce Domovine.

Identiteta naše družbe


Identiteta je ena najbolj iskanih in pogrešanih lastnosti človeka v 21. stoletju in postaja na mnogih življenjskih področjih ena od najpomembnejših tem sodobnega človeka, čeprav na prvi pogled to ni vedno očitno.

Če se omejimo na Slovence, lahko denimo takoj opazimo, da se je v preteklih desetletjih povsem raztopila verska identiteta našega naroda, kar se seveda večjemu delu naše družbe ne zdi nobena težava.

Je pa treba priznati, da se je začela v zadnjih treh desetletjih, posebej med mladimi, resno topiti tudi narodnostna identiteta. Slovenci, čeprav se morda tega še ne zavedamo, zelo trpimo zaradi tega in zaenkrat ne kaže, da bo kmalu bolje.

Zaradi takih in podobnih raztapljanj temeljev naše družbe pa trpijo predvsem mladi ljudje našega sveta. To je navsezadnje očitno vsakomur: koliko je denimo »klicanja na pomoč« in iskanja lastne identitete, vidnega pri izboru načina oblačenja in obnašanja ...

In to je običajen pojav že nekaj desetletij, za katera je značilna vedno bolj »fluidna«, tekoča družbena identiteta, ki se stalno spreminja in sredi katere se mladi nimajo kam obrniti, zato pa se neredko obrnejo k prvemu, ki jim ponudi alternativo. Običajno je to takšen ali drugačen influenser, ali, slabše, družbeni ekstremist.

Taka je postala naša družba: v času fluidne identitete ni nič več stalno, nič »zabetonirano«. V etiki pravimo, da ni več »moralnih absolutov«, torej prepovedi in zapovedi v družbi, ki bi veljale vedno in povsod. Vse je lahko predmet spraševanja, debate in lastnih interpretacij.
Družba fluidne identitete je naporna tudi za mlade ljudi, saj sami ne vedo, kam bi se obrnili. Nič ni več stalno, nič sveto: ne družina, ne družbene skupine, ne prepričanja; v času mešanja narodov se zabriše tudi narodna identiteta, o verski sploh ni več sledu.

To je seveda všečno sodobnemu človeku, je pa tudi skrajno naporno za mlade ljudi, saj sami ne vedo, kam bi se obrnili. Nič ni več stalno, nič sveto: ne družina, ne družbene skupine, ne prepričanja; v času mešanja narodov se zabriše tudi narodna identiteta, o verski sploh ni več sledu. In vsakomur je verjetno jasno, da se takšno raztapljanje identitete logično nadaljuje in doseže svoj skrajni cilj v raztapljanju celo bioloških danosti, ki kar naenkrat nekaterim tudi ne predstavljajo več nikakršnega identitetnega oprijemališča. Po moji oceni takšna družba na dolgi rok težko obstane, ker nima oporne točke, skupnega imenovalca, lastne identitete.

Je pa treba takšno stanje priznati in posebej mlade, ki jih ta družba »proizvaja«, razumeti: saj jim ni bilo ponujeno nič boljšega, trdnejšega. Če drugega ne, so sprogramirani s strani družbenih medijev.

Na tem mestu je prav omeniti tudi, da se torej nima smisla čuditi družbeni radikalizaciji, ki je nujna posledica pomanjkanja identitete. To se jasno vidi na političnem nivoju, pa tudi v Cerkvi in v večini družbenih struktur: če se najde eden, ki dovolj glasno kriči, se nanj hitro »nalima« še kupček ostalih, ki iščejo trdnost v svojem življenju, nekoga, ki bo ponudil dovolj močno identiteto, da bo konec nejasnosti.
Nima smisla čuditi se družbeni radikalizaciji, ki je nujna posledica pomanjkanja identitete. To se jasno vidi na političnem nivoju, pa tudi v Cerkvi

Kot Škofijska gimnazija Vipava


In ob tem si vsi vzgojni delavci moramo postaviti vprašanje, kam ta identitetna zmeda pelje in koliko k temu v dobrem ali slabem prispeva katoliška šola.

Menim, da imamo na tem mestu kar nekaj pomembnih nalog: prvič, moramo prepoznavati svojskost, edinstvenost vsakogar (recimo dijaka), vendar si ob tem ne zakrivati oči pred dejstvi, da ni vse, čemur se danes reče »drugačnost« in do česar je treba biti po merilih današnjega sveta »toleranten« … da niti slučajno ni vse to tudi »identiteta«. Marsikaj je samo klic na pomoč.

Drugič, ko gre za skupno identiteto naše šole, pa si je treba postaviti vprašanje, kam spadamo v identitetni krizi srednjega šolstva pri nas. Naš šolski sistem po korakih razpada zaradi tega, ker šole nimajo nobene identitete več; ker služijo učenju, manj vzgoji, ker so žrtve točkovnega sistema in računice najmanjšega odpora, ne pa kvalitete in gradnje identitete. Ubijajo nas stalne primerjave ocen in »lažjih« programov. Svoje naredijo še manjše generacije in nespoštovanje vzgojnih poklicev.

Naša šola, kot vsaka katoliška šola, ima v tej zmedi na dolgi rok edinstveno prednost, ki pa jo bo treba znati prav izkoristiti: je zasebna in ima zato nujno svojo lastno identiteto, vprašanje je samo, če vsi na tem prav in dovolj delamo.

Ne smemo pustiti, da se še naša šola raztopi v identitetni fluidnosti našega sveta; ne smemo ponavljati velike napake, ki jo dela zahodni človek že nekaj desetletij: v naši družbi smo razdeljeni med tiste z močno identiteto in tiste z »umikajočo se identiteto«.

Pri tej izbiri pa katoličani še vedno skupinsko mislimo, da naša identiteta spada domov; takoj, ko prideš ven, v družbo, pa moraš biti socialistično »enak med enakimi«, kar ne pomeni nič drugega kot žrtvovanje lastne identitete.

Menim, da prihodnost na dolgi rok in predvsem prihodnost zasebnih šol ni v skrivanju in raztapljanju identitet.
V naši družbi smo razdeljeni med tiste z močno identiteto in tiste z »umikajočo se identiteto«.

Iskanje najvišjih točk na eni strani in na drugem ekstremu vprašanje, kje bo kdo prišel lažje skozi … to bo počasi propadlo, čeprav določene šole oba ekstrema s pridom izkoriščajo. Na dolgi rok pa bo moralo biti drugače, ker se bo šolski sistem, okužen z bedastim sistemom točkovanja od osnovne šole do akademskih sfer, stopil sam vase.

Na dolgi rok bo vprašanje šolske identitete to, ali bomo »sekali ven ali ne« vzgojno, ne točkovno. Ne smemo narediti napake identitetne raztopljenosti, ker se s tem v bistvu pridružujemo toku, ki nas počasi vleče stran in nas bo vse pogoltnil.

Samo človek z jasno identiteto lahko gre v resen, vključujoč dialog z drugimi. Zato je tudi naša šola odprta za vsakogar in so tudi neverni dijaki in starši z njo zelo zadovoljni: ker šola vzdržuje svojo identiteto, jo lahko predstavi drugim, drugi pa nam.

Kot profesor


Zadnji del tega razmišljanja pa naj bo namenjen nam, delavcem na katoliški šoli. Identiteta profesorja ali vzgojitelja je sama po sebi zelo kompleksna in danes že dodobra načeta, zato pa tudi precej neprivlačna.

Ena težava je ta, da profesor »nima feedbacka«, saj nič od tega, kar doseže, ni njegovo: lovorike pripadajo vedno drugim, in prav je tako, je pa tudi nekoliko izčrpujoče. Se pa seveda veselimo uspeha naših dijakov in naše delo je nagrajeno na dolgi rok.

Poleg tega pa se raztaplja sama identiteta profesorja, kar je vidno v podplačani poziciji znotraj plačnega sistema; osnovna naloga je ustrezanje točkovnemu sistemu; profesor/ica je zato pogosto prepuščen/a lastnemu altruizmu in zagnanosti.

Identiteta profesorja se počasi tudi raztaplja, zato jo je treba skrbno varovati. Obujati jo je potrebno iz občutka lastne poklicanosti za delo z mladimi in za blagor naše družbe. Treba je v sebi obuditi zavedanje, kdo sem in kako pomemben sem kot profesor/ica v kolesju naše družbe, čeprav se družba, ustanovitelj, starši in dijaki bolj redko spomnijo name.

Zato je treba ob zavedanju raztapljajoče se družbene identitete in počasnem razpadanju gimnazijskega sistema obnoviti svojo identiteto profesorja, še več, profesorja na škofijski gimnaziji. Brez elitizma, pa vendar z zdravim ponosom, izhajajočim iz naše identitete, lahko mirno rečemo: »To pač ni vsak«. Z delom v takšni ustanovi pride posebna odgovornost, pa tudi posebna identitetna podpora, lastna samo katoliškim ustanovam. Izkoristimo jo.

Med nami, profesorji, se začne, in našemu kolektivu gre to dobro od rok: naša naloga je postopno prispevanje h grajenju identitete zaupanih nam dijakov, v razumevanju fluidne družbe, v kateri plavajo in se nikjer čisto dobro ne najdejo. Pri tem črpamo iz in hkrati gradimo to isto katoliško identiteto šole; preko nje pa prispevamo – velikokrat v javnosti spregledan – bistven delček k naši družbeni identiteti.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Nomen est omen (Ime je znamenje, pomen)
  • 14. 09. 2024
koncentracijsko taborišče, Auschwitz, čevlji, taboriščniki
O pasovih iz človeške kože in drugih človeka nevrednih stvareh
  • 11. 09. 2024
film, Videnje, sv. Hildegarda
Predlog za film: Videnje
  • 08. 09. 2024