Svečnica – Jezusovo darovanje v templju

Danes, 2. februarja, 40 dni po božiču, obhajamo praznik svečnice ali Jezusovega darovanja v templju. Svečnica se tako imenuje zato, ker na današnji dan blagoslavljajo sveče, Jezusovo darovanje v templju pa, ker sta na ta dan Jožef in Marija novorojenega Jezusa prinesla v jeruzalemski tempelj in se tako Bogu obredno zahvalila za sina.

Praznik

Prvotno se je praznik imenoval Marijino očiščevanje, saj je morala po Mojzesovi postavi vsaka mati, ki je rodila sina, 40 dni po porodu priti v tempelj in se tam očistiti. Marija je ravnala natanko tako, in čeprav je Jezusa spočela ter rodila kot devica, se je podredila Mojzesovi postavi. Tudi s tem je pokazala, da je Gospodova dekla. Dogodek nam podrobneje predstavi sveti Luka v svojem evangeliju.

Že ob koncu 4. stoletja je prva Cerkev v Jeruzalemu obhajala spomin na te dogodke. Praznovala jih je zelo slovesno: s procesijo, pridigo in mašo, čeprav praznik sprva ni imel posebnega imena. Ko se je praznovanje razširilo, je dobilo ime po prerokinji Ani in starčku Simeonu. V ljudskem verovanju je stopilo v ospredje proslavljanje Kristusa, ki ga je Simeon v svojem hvalospevu imenoval »luč v razsvetljenje poganov«. Od tod pride starodavni bogoslužni običaj blagoslavljanja sveč, ki se je razvil v procesijo s svečami.

Slovenski etnograf Niko Kuret (1906–1995) piše, da »je praznik znan kot svečnica oziroma praznik luči. Hrepenenje po svetlobi je med prvobitnimi značilnostmi človeške narave.« Svečnica je torej zelo povezana z lučjo: luč je kot prispodoba Mesija, ki razsvetljuje človeštvo, mu razodeva smisel sveta in življenja. Cerkev je upoštevala človeško naravo, ki ji je podelila nadnaravni sijaj!

Svečnica je povezana z lučjo: luč je kot prispodoba Mesija, ki razsvetljuje človeštvo, mu razodeva smisel sveta in življenja.

Bogu posvečeno življenje

S praznikom svečnice oziroma Jezusovega darovanja v templju sta povezana tudi redovništvo in dan Bogu posvečenega življenja v Cerkvi. Redovništvo je v Cerkvi zelo pomemben stan, ki je v njej navzoč že od začetkov. Kot sta Marija in Jožef darovala Jezusa v templju, tako se redovni brat ali sestra daruje Jezusu. Redovno življenje je močno vplivalo na razvoj cerkvene zgodovine. Kot vemo, so bili samostani v srednjem veku otoki »luči« – pobožnosti, napredka, inovacije, učenosti. Brez redovnega življenja ne bi bilo Cerkve, kot jo poznamo danes.

Pomemben vpliv na Cerkev je imel v srednjem veku na primer zelo znani samostan v Clunyju v Burgundiji v Franciji. Verjetno gre za najvplivnejši samostan v celotni zgodovini Cerkve. Iz njega so izšli vsaj štirje papeži. V njem so prvi začeli obhajati mnoge praznike, ki jih poznamo še danes. Da, mnoge praznike, na primer praznik vseh vernih rajnih, ki ga obhajamo 2. novembra, so najprej začeli obhajati v clunyjskem samostanu in ne recimo v Rimu ali Vatikanu!

Čeprav so danes od clunyjskega samostana ostale bolj ali manj ruševine, je v njegovi neposredni bližini zacvetela moderna skupnost bratov iz Taizéja, ki vsako leto privlači na tisoče mladih z vsega sveta. Lahko bi rekli, da se starodavni vpliv in duh clunyjskega samostana nista izgubila v ruševinah, ampak v moderni taizéjski skupnosti živita naprej.

Cluny in Taizé sta le dve redovni skupnosti, ki nam služita kot zgled Bogu posvečenega življenja. Seveda obstaja še veliko drugih redovnih skupnosti: salezijanci, jezuiti, Frančiškovi redovi, lazaristi, trapisti, kartuzijani, cistercijani, klaretinci, pasijonisti, če jih naštejemo le nekaj.

Kot lahko vidimo, je pomen današnjega praznika zelo globok, mogoče bolj, kot se zdi na prvi pogled.