Sporni obiski in zamrznitev evropskih sredstev Sloveniji: ima prav Šketa ali Janša?

V ponedeljek je predsednik vlade Janša v odgovoru na poslansko vprašanje Zmaga Jelinčiča dejal, da je generalni državni tožilec Drago Šketa v Bruselj poslal pismo, na podlagi katerega se zahteva pogojevanje oziroma zamrznitev evropskih sredstev. Predsednik vlade meni, da to meji na državni udar.

Šketa je Janševe očitke odločno zavrnil, a iz EU prihajajo odzivi, ki potrjujejo, da se suspenz omenja.

Janša je Šketi tudi očital, da je na sestanku v Luksemburgu zavajal in terjal zamrznitev evropskih sredstev za Slovenijo, kljub temu, da je vedel, da sporen SNS-ov predlog spremembe Kazenskega zakonika (o čemer smo na Domovini že pisali) tako ali tako ne bo sprejet.

Šketa je pred časom glavno evropsko tožilko Lauro Kovesi na srečanju tožilcev v Luksemburgu obvestil o spremembah kazenskega zakonika, ki jih je v parlamentu predlagala SNS. Isti dan, ko je predsednik vlade odgovarjal na poslanska vprašanja (v ponedeljek), je državni zbor omenjene spremembe kazenskega zakonika umaknil z dnevnega reda. Glede omenjenih sprememb je Kovesijeva v preteklosti sicer izrazila zaskrbljenost.

Janša: Zahteve po zamrznitvi evropskih sredstev so zavržne

Jelinčič je Janšo spraševal, kakšno je dejansko stanje v Sloveniji glede na ponavljajoče se razprave in poročanje o domnevno slabem stanju slovenskega gospodarstva, o politično negativnem odnosu evropskih držav do Slovenije glede domnevnega neupoštevanja prava in pravic nekaterih ter na splošno glede domnevno slabega stanja v državi na vseh področjih, za kar krivdo velik del medijev in levo orientirane politike pripisuje trenutni vladi in njenemu predsedniku.

Janša je tako v odgovoru dejal, da so zahteve po zamrznitvi evropskih sredstev zavržne. Povedal je še, da je do neke mere zadeva šla čez rob že, ko je o pogojevanju sredstev govorila predsednica SD in evropska poslanka Tanja Fajon, a da je to vseeno bil del tedanjega političnega diskurza. Predsednik vlade meni še, da je tudi slovenski evropski komisar Janez Lenarčič lastni državi skušal preprečiti pridobitev evropskih sredstev.

Poročilo: Omenjajo se sankcije proti Sloveniji

Šketa je nato sklical novinarsko konferenco, na kateri je vse Janševe očitke zanikal. Obisk v Luksemburgu je bil, tako Šketa, delovne narave, namen pa je bil v seznanitvi z delovanjem evropskega tožilstva in evropskih delegiranih tožilcev. Dejal je, da je sicer poslal pismo, a je bilo to poslano na prošnjo Laure Kovesi, saj je želela, da jo seznanijo z ukrepi, ki lahko vplivajo na samostojnost in neodvisnost državnega tožilstva in tožilcev.

Ob tem je predsednik vlade na družbenem omrežju objavil poročilo, ki govori o tem, da se je tudi Šketa pogovarjal o možnosti zamrznitve evropskih sredstev.

https://twitter.com/JJansaSDS/status/1488886164178313226

Janša je na Twitterju zapisal tudi: "Koalicija se je že prejšnji teden odločila, da predloga SNS za skrajšanje rokov preiskave na seji DZ ne bo podprla. Tožilec Šketa to ve, ker so to stranke javno objavile. Kljub temu danes v Luxembourgu zavaja in terja zamrznitev EU sredstev za Slovenijo."

Ali jih je on osebno tudi predlagal, iz poročila sicer ni neposredno razvidno. A glede na dejstvo, da je bil sporni predlog iz parlamentarne obravnave umaknjen, hkrati pa Slovenija dosega najvišji indeks vladavine prava, odkar se ta meri tudi pri nas, je razprava Škete z glavno evropsko tožilko Lauro Kovesi na to temo brezpredmetna.

Kako sporen je bil obisk v Moskvi?

Šketa je predstavil tudi svoj pogled na obisk v Moskvi, ki je dvignil dosti prahu, udeležili pa so se ga generalni državni tožilci iz 34 držav, med drugim tudi predstavnik mednarodnega združenja tožilcev, OECD in Sveta Evrope, pa tudi ruski tožilci.

Šlo je za praznovanje ob 300-letnici ruskega tožilstva, del katerega je tudi sprejem pri ruskem predsedniku Vladimirju Putinu. Poleg slovenskih predstavnikov so bili po Šketinih besedah v Moskvi tudi predstavniki tožilcev Belgije, Norveške, Italije, Grčije, Hrvaške, Slovaške in Romunije. Šketa je na  sestanku, ki je potekal 13. januarja, podpisal program sodelovanja med ruskim in slovenskim državnim tožilstvom, in sicer z vodjo ruskih tožilcev Igorjem Krasnovom.

Oba sestanka, posebno tisti v Rusiji, sta bila deležna kritik, sploh zato, ker je Krasnov od marca lani na spisku oseb, za katere po odločitvi Sveta EU zaradi hudih kršitev in zlorab človekovih pravic veljajo omejevalni ukrepi, kot so na primer zamrznitev sredstev in gospodarskih virov v državah Evropske unije. Na Slovaškem, na primer, je obisk tožilca Maroša Žilinke v Moskvi sprožil škandal, katerega posledice so bile tudi zahteve po njegovem odstopu.

MZZ: Državno tožilstvo v javnost posredovalo neresnično navedbo. Sedaj je zaskrbljeno zaradi domnevnih medijskih napadov

Vrhovno državno tožilstvo se je tudi odzvalo glede dogovora v Moskvi in komunikacije z zunanjim ministrstvom; na začetku je bila po poročanju medijev (Siol) s strani tožilstva javnosti posredovana neresnična navedba, da zunanje ministrstvo ni soglašalo z objavo omenjenega sporazuma. MZZ po lastnih navedbah ni izrazilo nikakršnega zadržka glede razkritja sporazuma, ki ga je Šketa podpisal v Moskvi; tožilstvo je glede objave torej imelo proste roke. Iz tega lahko sklepamo, da je bila izjava tožilstva nesmiselna; ni je namreč moč razumeti v smislu, da je bilo MZZ proti objavi sporazuma, kot so to interpretirali na tožilstvu.

Tožilstvo v svojem odzivu med drugim še poudarja, da so pridobili predhodno mnenje Ministrstva za zunanje zadeve glede sporazuma. To je ocenilo, da ne gre za mednarodno pogodbo. Dejali so še, da je bilo udejstvovanje generalnega državnega tožilca in tožilstva samega vedno omejeno na strokovno sodelovanje, izmenjavo znanja in dobrih praks, kar spada v ožje področje izvajanja pristojnosti generalnega državnega tožilca.

Izrazili so tudi zaskrbljenost nad domnevnimi medijskimi in političnimi napadi ter, kot navajajo, stopnjevanjem pritiskov in diskreditiranjem generalnega državnega tožilca. Navedbe, ki jih označujejo za neresnične, po njihovo krnijo ugled in pomenijo grob poseg v samostojnost in neodvisnost državnega tožilstva kot celote.