Sodniška neodvisnost se ne meri samo po debelini denarnice

Predsednica Državnega zbora (DZ) Urška Klakočar Zupančič ne skriva, kako neizmerno uživa v svoji funkciji. Nepopisno ji godi, da je v središču pozornosti. Na valovih čustvene vznesenosti rada podučuje, pridiga, moralizira, žuga, ošteva, kdaj tudi polaska, a vselej na način, da sebe postavlja v srčiko dogajanja in zanimanja medijev. 

Táko, še ne videno obnašanje v sferi politike, zlasti ko gre za najvišje oblastne funkcije, bi se tudi v svetu zabavljaštva, estrade in pop kulture na trenutke zdelo ekscesno in pretirano. Kot opazovalec takega obnašanje si njeno vedenje razlagam kot predanost nenasitnemu egu. Lakota slednjega se le še stopnjuje in služenje takemu gospodarju zahteva vse mogoče bližnjice, tudi nepremišljene in kontradiktorne izjave. Gospa predsednica je bila nekoč sodnica, kar priložnostno, kadar podučuje o kaki zadevi, ki ima po njenem mnenju stik s pravom, v podkrepitev svoje trditve tudi rada izpostavi.  

Klakočar Zupančičeva rada podučuje, pridiga, moralizira, žuga tudi sodnikom, piše Jan Zobec v svoji kolumni in ugotavlja, da bi se glede na svojo izobrazbo in nekdanji poklic morala zavedati, da pri vprašanju sodniških plač niso v igri le koristi sodnikov, ampak bistveno več. K sodniški neodvisnosti poleg trajnosti sodniškega mandata nič ne prispeva bolj kot stabilnost sodnikove plače, spominja Zobec na besede Alexandra Hamiltona ter razloži, zakaj podpira proteste sodnikov in zakaj Slovenija spada v drugo ligo vzhodnoevropskega sodstva. Preostanek članka je na voljo naročnikom na spletno ali tiskano Domovino.

Sodniške plače

Ko je Ustavno sodišče (US) junija lani sprejelo znamenito odločbo o sodniških plačah (št. U-I-772/21), se, pričakovano, ni mogla vzdržati komentarja. Takrat je vzneseno oznanjala: »Končno bomo država, v kateri so vse tri veje oblasti med seboj enakopravne v teoretičnem in praktičnem pogledu. Sodniki so samostojna veja oblasti. To so ljudje z visokimi moralnimi načeli, integriteto. Zato si država, ki ima sebe za demokratično in pravno, ne more in ne sme privoščiti slabo plačanih sodnikov. Končno postajamo država, kot se šika.«  

Prejšnji mesec, ko sta izvršilna in zakonodajna oblast že več kot mesec dni zamujali z izvršitvijo omenjene odločbe, pri tem pa nista pokazali iskrenega in s prizadevanji podprtega namena izvršiti ga, kakor veleva temeljni kanon ustavne demokracije, in je sodnikom že »počil film«, pa je pomodrovala in malo popridigala: »Sodnicam in sodnikom pa bi položila na srce, da je včasih treba imeti v mislih še kaj več kot lastne koristi in da je treba opozarjati na nepravilnosti tudi takrat, ko se ne tičejo samo tvojega materialnega položaja. Želim torej, da so potrpežljivi, da zaupajo tej vladi, ker verjamem, da bo uresničila, kar se je zavezala, predvsem pa, da ne prestopajo meje, namreč meje, ki se ji reče izsiljevanje.« 

Stabilnost sodniške plače

Odziv iz sodniških vrst je bil pričakovan. Dama, ki se pogosto sklicuje na svojo nekdanjo sodniško kariero, pa naj jo čustveno še tako premetava, bi resda morala vedeti, da mora oblast, na čelu katere se je po spletu zanjo neverjetno srečnih naključij pač znašla, odločbo US brez nadaljnjega izvršiti. In pika. Moraliziranje in pridiganje sodnikom, naj ne mislijo samo na svoje žepe in naj ne izsiljujejo spoštovanja temeljnih postulatov ustavnosti, je za damo, ki se rada pohvali, da je bila sodnica, neprimerno in nedostojno.  

Glede na funkcijo, ki jo zaseda, in glede na svojo izobrazbo in nekdanji poklic bi se morala še kako zavedati, da tu niso v igri samo koristi sodnikov, ampak bistveno več od denarja na njihovih računih. Ta prebitek ni samo spoštovanje odločbe US, kar je že samo po sebi ustavna vrednota, sodniške plače so temeljni gradnik sodniške neodvisnosti. Že Alexander Hamilton, eden od očetov ameriškega konstitucionalizma, je v Federalističnem spisu št. 78 daljnega leta 1788 jasno zapisal, da k sodniški neodvisnosti poleg trajnosti sodniškega mandata nič ne prispeva bolj kot stabilnost sodnikove plače. 

Ne gre torej samo za banalnost sodniških denarnic. Gre za ustavni presežek njihovih denarnic. Ta presežek je pravica strank do poštenega postopka, katerega bistvena sestavina je neodvisen sodnik. Pravica do sojenja pred neodvisnim in zakonitim sodnikom (zakonito imenovanim in zakonito/naravno izbranim) je ustavno in konvencijsko zagotovljena človekova pravica. 

Pošteno sodno varstvo

Zato podpiram proteste sodnikov zoper protiustavno delovanje izvršilne in zakonodajne oblasti. Razumem njihov srd in ogorčenje. Razumem, da je razočaranje globoko. Gre vendar za človekovo pravico do poštenega sodnega varstva, ki je brez neodvisnega sodnika iluzorna. Zato tudi razumem intenzivnost in čustveno nabitost odziva. Razumem, da so s strani sodniških korifej padale težke besede. A si zato še ne zatiskam oči pred ostalimi dejstvi, ki so v nekoliko širšem kontekstu manj naklonjena ogorčenim in protestirajočim kolegom sodnikom. 

Podpiram proteste sodnikov zoper protiustavno delovanje izvršilne in zakonodajne oblasti. 

V tem kontekstu je imelo modrovanje omenjene dame, da je »treba opozarjati na nepravilnosti tudi takrat, ko se ne tičejo samo tvojega materialnega položaja«, kar nekaj soli (čeprav se gospa predsednica DZ tega morda niti ni prav zavedala). Ne samo glede brezbrižnosti in apatičnosti do drugih, ne tako redkih primerov neizvršenih odločb US, med katerimi izstopa odločba o financiranju osnovnošolskega izobraževanja v zasebnih šolah, ko je takratna oblast, drugače kot v primeru sodniških plač, ustavno subverzivno delovala. V tistem primeru je šlo za odkrit, neposreden napad na odločbo US, s tem pa na ustavo samo. Ker takratni koaliciji iz ideoloških in političnih razlogov ni bila pogodu, je kratko malo ni hotela in ne zmogla, mogla, znala izvršiti. Tako kot ne zna in ne zmore izvršiti odločbe o sodniških plačah sedanja koalicija.  

Sodništvo je tiho tudi v primerih bistveno hujših posegov v sodniško neodvisnost – ne sicer kolektivno, sistemsko, temveč v notranjo mikro neodvisnost posameznih sodnikov s strani sodniških oligarhov. 

Vzhodnoevropsko sodstvo

Empirična metoda neusmiljeno potrjuje, da je slovensko sodstvo druga liga vzhodnoevropskega sodstva. Gre za vase zaprt okostenel tranzicijski podsistem, korporativistično strukturiran s podedovano hierarhično, birokratsko miselnostjo, v katerem kritična masa sodništva še ni doumela in ponotranjila temeljnih postulatov ustavne demokracije.  

Slovensko sodstvo obvladujejo razbohotene sodniške oligarhije in klientelistična omrežja z izpiljeno negativno selekcijo, znotraj katere se rabote dobro preverjenega kadra v represivnih organih, kot je npr. etična komisija, nagrajujejo z napredovanjem na najvišja sodniška mesta.  

Ob vsem zgražanju nad protiustavnim ravnanjem aktualne oblasti glede neizvršitve odločbe US o sodniških plačah in ob iskreni podpori protestirajočim kolegom zoper táko oblastno samopašnost pa se skupaj z radoživo predsednico DZ sprašujem, kje so (bili) vsi kolegi, ki danes tako ognjevito kritizirajo oblast, ker ne spoštuje omenjene ustavne odločbe, v vseh primerih, ko je (bila) kršena individualna (delno pa tudi kolektivna) sodniška neodvisnost s strani danes protestirajočih sodnih oligarhij. Te kršitve so (bile) neprimerljivo globlje, bolj brutalne in bolj brezobzirne, kot je »le« neizvršitev omenjene odločbe. Sodniška neodvisnost se ne meri samo po debelini denarnice. 

Naročniška vsebina