Raziskava ameriškega Pew Research Centra je pokazala, da v ZDA upada pozitivno dojemanje tako kapitalizma kot socializma. Kljub temu tam načeloma kapitalizem še vedno vidijo bolj pozitivno kot socializem. Je pa to dojemanje močno odvisno od strankarske opredeljenosti.
Socializem dojemajo pozitivno predvsem tisti, ki se opredeljujejo za demokrate. Nasprotno ga negativno dojemajo tisti, ki se opredeljujejo za republikance. Podobno je z odnosom do kapitalizma, ki ga pozitivno dojemajo predvsem republikanci, medtem ko nanj pozitivno gleda manj kot polovica demokratov.
Glede svojih stališč do te teme so republikanci bolj stabilni, saj se od prejšnje raziskave ta niso veliko spremenila. Do upada pozitivnega dojemanja obeh sistemov je prišlo primarno s strani demokratov.
Pomemben faktor je starost
Zelo pomemben faktor pri vrednotenju obeh sistemov je starost. Tako je za mlajše bolj verjetno, da bodo na socializem gledali pozitivno, na kapitalizem pa negativno. Podpora socializmu tako pada glede na starostno skupino (od mlajših k starejšim) in obratno velja za podporo kapitalizmu, ta narašča glede na starost.
Kot bi verjetno pričakovali, je naklonjenost socializmu bolj pogosta med revnejšimi, kapitalizmu pa so bolj naklonjeni premožnejši.
Dojemanje sistemov
Američani v kapitalizmu vidijo sistem, ki ljudem daje priložnosti in svobodo, v socializmu pa sistem, ki ljudem pomaga zadovoljiti osnovne potrebe. Vendar pa je tudi to dojemanje odvisno od strankarske opredeljenosti.
Tako se približno tretjina demokratov strinja s trditvijo, da “socializem daje vsem ljudem enake možnosti za uspeh”, medtem ko se s tem strinja le enajst odstotkov republikancev. Z enako trditvijo za kapitalizem pa se strinja več kot polovica republikancev, a le petina demokratov.
Kako pa je pri nas?
Enakovredne analize za primerjavo s Slovenijo nimamo, vendar pa so raziskave Slovensko javno mnenje (SJM) med leti 1995 in 2013 merile odnos Slovencev do obeh sistemov. Te so pokazale, da ima večina vprašanih v celotnem obdobju do socializma pozitiven odnos (izjema je edino SJM 1996), do kapitalizma pa negativen odnos. Pozitiven odnos do socializma je tekom časa še naraščal, pozitiven odnos do kapitalizma pa upadal.
Avtorji raziskave trdijo, “da je socializem kot vrednostni sistem ves čas tranzicije močno prisoten in ne glede na zelo različne faze razvoja povsem dominanten. Potemtakem lahko rečemo, da socializem kot vrednotni sindrom ne oživlja, ampak sploh ni oslabel.”
Slovenske raziskave kažejo, da se s starostjo povečuje delež tistih, ki imajo negativen odnos do kapitalizma, in zmanjšuje delež tistih, ki imajo do kapitalizma pozitiven odnos. Podobno kot v Ameriki so negativna stališča do kapitalizma manj pogosta pri spodnjem in pri zgornjem sloju, najbolj pogosta pa pri delavskem in srednjem sloju. Vendar pa avtorji kot zanimivo izpostavijo, “da je največji delež negativnih stališč do socializma prisoten v spodnjem sloju, največji delež pozitivih stališč pa pri zgornjem”.
Prav tako kot v Ameriki na odnos do sistemov vpliva ideološka samoopredelitev anketirancev. Levičarji imajo tako pogosteje negativna stališča do kapitalizma kot desničarji in pogosteje pozitivna stališča do socializma kot desnica.
Ko smo v dilemi, ali je boljši SOCIALIZEM ali pa KAPITALIZEM, je prav, da se preselimo v mislih za 70 let nazaj, v Titovo Jugoslavijo.
Takrat je bila še “železna zavesa” med socialistično Jugoslavijo in kapitalistično Italijo.
Pa vendar so ljudje skrivaj bežali čez mejo, čeprav so na njih streljali graničarji in marsikoga tudi ubili.
Če bi bil v socializmu “raj” bi bežali iz Italije v Jugoslavijo.
Pa je bilo OBRATNO.
Vedno so bežali iz “socialističnega raja” v KAPITALIZEM.
Jugoslovani in drugi iz Vzhodnih držav – so vedno bežali v Italijo, Avstrijo, Kanado, Avstralijo….
Ta izsek zgodovine točno pokaže, kateri sistem je naprednejši in daje boljše pogoje za življenje.
Levica pa še danes v vseh država ZMAGUJE le z LAŽMI.
Socializem je bolj metoda kot kaj drugega. Po tej metodi clovek posameznik ni bil kaj dosti vreden in so ga lahko ubili ali pregnali, ce je oblastnikom to tako koristilo. Socializem je bil tak, ker je bil izmisljen in uvozen iz Rusije. Tam clovek se danes nic ne velja. Pri Marxu o taki aplikaciji ni ne duha ne sluha.
Kar se pa tice gospodarske uspesnosti socializma, je ta bil slab predvsem zato, ker so nevedni in nesposobni plebejci vodili druzbo. To je vedno slabo, ne samo v socializmu. V SLO se sedaj.
Kar se pa tice gospodarske uspesnosti socializma, je ta bil slab predvsem zato, ker so nevedni in nesposobni plebejci vodili druzbo. To je vedno slabo, ne samo v socializmu. V SLO se sedaj.
Odnos med socializmom in kapitalizmom, koliko enega in koliko drugega, je tako, kot s kvadraturo kroga. Nikoli se ne izzide, ker se Pi ne izzide. Če ni kapitalizma, se pravi akumulacije kapitala, tudi socializma ne more biti, da bi razdeljevali denar. Kje so meje razdeljevanja in kje so meje kopičenja? V zgodovini Evrope in po svetu smo poskusili že vse možne kombinacije a nobena se do sedaj še ni izšla. Nismo še iznašli formule, ki bi nas odrešila.
Velikokrat dajemo za vzgled skandinavske države. Tam je hud in trd kapitalistični model gospodarstva. Če ne bi imeli , recimo IKEE, Volvo, ki akumulirata strahovito veliko denarja, tudi za razdeljevanje ne bi kaj dosti ostalo. Če bi jim pa davkarija vse pobrala, bi pa seveda zaprli štacuno, saj ne bi videli smisla delati. Na drugi strani je Venezuela, ki je zaklala kuro ( in jo pojedla) , ki je nosila zlata jajca.
Starejši, ki smo doživeli in preživeli jugo-socializem od prvega pa do poslednjega dne in vmes marsikaj hudega doživeli, nikoli ne bomo hvalili socializma. Mladina, zgodovinske knjige v roke!!!
SE ABSOLUTNO STRINJAM. nEKAJ SOCIALE JE NUJNO, TOTALITARNEGA SOCIALIZMA – PA NE RABIMO.
Je tak “socializem” le izgovor za to, da se na oblast vsilijo razni ljudje, ki pojma nimajo – praktično o ničemer.
a bi vsekakor ti “socialisti” hoteli prav o vsem odločaati. In vsekakor ne bi hoteli upoštevati prav nobenega – od njihovih stališč boljšega mnenja – ki bi prišlo od nenjihovih ljudi.
L.r.
vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan.
Starejsi, ki so v socializmu bili blizu korita, ga se danes hvalijo. In imajo otroke.
Sicer pa, vecina zgodovinskih knjig v slovenscini je spisana s strani sledilcev socializma. Takoimenovanimi zmagovalci.
Leta 1990, ko so Nemci Rusom zastonj posiljali hrano, da niso umirali od lakote, je eden od starih ljudi tam dobesedno jokal, ker ni vec razumel sveta. “Saj smo vendar zmagali, ali pa mogoce ne?”
Kako naj Americani sodijo o socializmu, ce ga pa nikoli niso izkusili? Enako kot ne Indije Koromandije.
Kapitalizma ni! To je produkt okvarjenih možganov propadlega pesnika Karla Marxa, ki si je en sistem izmislil, da je lahko upravičeval drugega. Gre za temeljne postulate demokratične ureditve: svobodni trg, svobodna gospodarska pobuda in svetost lastnine. Brez tega demokratične družbe ne more biti. Zato je dilema “kapitalizem ali socializem” lažna, vsiljena in škodljiva. Državne ureditve se ločijo na demokratične in na totalitarne. Socializem je samo podvrsta kolektivizma, ki je totalitaren po svojem bistvu. That’s all folks.
Socialistične ideje so na prvi pogled privlačne. Socialisti namreč obljubljajo pravično delitev ustvarjenega. Predpostavka socializma je, da družbene dobrine nekako nastajajo same po sebi, problem je, kako jih pravično razdeliti.
Predpostavka je seveda zgrešena. Ustvarjalnost in produktivnost neke družbe ni premosorazmerna s pravično delitvijo družbenega produkta po socialističnih kriterijih. Niso vsi ljudje enako ustvarjalni in produktivni. Če tisti, ki izstopajo po teh kvalitetah, nimajo nič od tega, njihove ustvarjalne sposobnosti ne bodo prišle do izraza. Elona Muska ne bi bilo, če bi se rodil v Sovjetski zvezi 50 let nazaj. Svojih podjetniških sposobnosti ne bi mogel izraziti na način, kot je lahko uspel v liberalnem tržnem (kapitalističnem) gospodarstvu s svobodno podjetniško pobudo.
Socializem je do neke mere nuja, ker je za stabilno družbo nujno, da ima dohodke za preživetje tudi neaktivni del prebivalstva, vendar v določenih mejah, ki omogočajo podjetnikom akumulacijo kapitala in s tem gospodarski razvoj. Če je ta meja presežena prek previsokih davkov, podjetniki izgubljajo motivacijo za poslovanje in širjenje poslovanja, kar vodi družbo v stagnacijo ali celo nazadovanje prek stečajev in selitve podjetij v bolj ugodno davčno okolje.
Največji problem realnih socialističnih gibanj in strank pa je korupcija. Vedno se najdejo posamezniki, ki imajo na ustih socialistične ideje in nesebično pomoč socialno prikrajšanim, dejansko pa jim je glavni cilj, kako si prek oblasti in visokih davko napolniti žepe. Vzorčni primer tovrstnne države je Venezuela, v kateri oblastna elita vlada v imenu socialističnih idej, dejansko pa je cilj oblastne elite in polnjenje žepov iz javnih blagajn na korupten način.
Ne, korupcija ni vezana na socializem ali kapitalizem, ampak izkljucno na pravni red. Korupcija je bila vcasih povsem legalna in se je tudi drugace imenovala. Ce je Janez zrihtal Petru posel, ker sta se poznala, se je temu rekli VIP (veze in poznanstva). Ce se ne bi poznala tega posla mogoce sploh ne bi bilo. Danes pa se temu rece korupcija in je kriminal, kaznivo dejanje.
Sicer pa, tudi v kapitalizmu, v najelitnejsih drzavah je korupcija, le bolj prefinjena je.
Ali drugace: vseeno kako umazani ste pod obleko, vazno da ste lepo obleceni.
Korupcija je vezana na državo in državni sektor. V zasebnem sektorju je ni, ker tisti Janez z vso pravico zrihta Petru posel – v lastnem podjetju. V socializmu je država povsod, v kapitalizmu pa ne. Zato je v socializmu korupcije po sami naravi stvari bistveno več.
Dve najbolj elitni svetovni firmi se potegujeta za energetski projekt, vreden ca 70 milijonov. Konkurence ni, samo ti dve znata to narediti. Po tehnicni uskladitvi obeh ponudb je treba dati ceno. Zadnji dan poklice ena od obeh in rece, da ne bodo ponudili. Druga firma ponudi naslednji dan za 120 milijonov. Pa nihce ni bil rdec od sramu.
Pa to ni bilo v socializmu, tam gre za manjse denarje.
Imate prav.
Socialisti imajo lažnjive in privlačne besede, njihova dejanja pa so podla.
Res je, da so po večini nagnjeni h korupciji.
Ko bo Luka Mesec, pred vladno palačo razdelil svojo plačo med reveže, mu bomo lahko verjeli, da obožuje PRAVIČNO DELITEV.
Dokler pa bo Mesec živel v izobilju, kot grof, je živi primer LAŽNJIVCA, ki živi na račun delovnih ljudi.
V resnici pa spada Luka Mesec med najbolj sposobne ministre te, recimo ji, vlade.
Nikoli še ni delal, pa je že kar minister za delo, nima družine, pa sesuva družino in živi preko možnosti, pa je tudi minister za enake možnosti.
Kdo ne bi želel biti Luka Mesec?
“Elona Muska ne bi bilo, če bi se rodil v Sovjetski zvezi 50 let nazaj. Svojih podjetniških sposobnosti ne bi mogel izraziti na način, kot je lahko uspel v liberalnem tržnem (kapitalističnem) gospodarstvu s svobodno podjetniško pobudo.
***********
rasPutin, torej ste vendarle našli nekaj pozitivnega, dobrega in koristnega v Združenih državah Amerike, torej v ameriškem tipu razumevanja človekove osebne svobode in temeljnih svoboščin??
Elona Muska ne bi bilo, niti če bi se rodil pred 40-imi leti v SZ ali pa pred 30-imi leti, po razpadu SZ, ali pa pred 20-imi leti v putinistični Ruski federaciji.
Skratka, Elona Muska v ruski družbeni ureditvi nikoli ne bi moglo biti in ga niti ni bilo.
Dokler bo živ Putin in dokler bo v Rusiji vladal putinistični ali temu podoben režim, torej dokler bo v deželi Rusov vladala nesvobodna in represivna diktatura, dotlej v tej, duhovno in intelektualno obubožani deželi ne bo Elonov Muskov.
Ob dejstvu, da iz ‘matuške Rosije’ bežijo najpametnejši, najbistrejši in najbolj izobraženi izmed Rusov, ki so že zdavnaj ugotovili, da je v ruski družbi pod Putinom vse narobe – lahko sklepamo, da se Elon Musk v Rusiji še zelo dolgo ne bo rodil…
Sem za komunistični socializem, ki pravi, vsakemu po potrebi.
Imam namreč velike potrebe.
Po svoje nas lahko skrbi odnos mladih do, recimo kapitalizma. Namreč, mladi so osvisni od pripovedovanja njihovih staršev, ki so že obarvana s tranzicijskimi težavami starih staršev, mislim na nižji sloj v urbalnih okoljih.
Abotno in skrajno smešno je, ko goreči desničarji pljuvajo po socializmu, čeprav so celo življenje uživali sadove socializma, njihov vzornik pa je bil seveda tudi član partije. A njih takšna dejstva ne motijo. Ko je njihov junak prisiljen k opravičilu stranki SD zaradi laži, ki jih je širil, to vidijo kot preganjanje pravičnega, čeprav je bil Janša aktivni član tisti vlade, ki je menjavo nepremičnin potrdila. Govorance o demokraciji pri nas so res le govorance, saj je bilo večina osamosvojiteljev članov partije, ki so zgolj nekaj let pred letom 91 postali recimo del Nove revije in tako dalje do Demosa.. kakšni demokrati neki? Brez BND in CIE ki je želela oslabiti Jugoslavijo, osamosvojitve ne bi nikoli bilo.
So pa ti veliki demokrati, ti veliki osamosvojitelji, naravni talenti, kako socializem spremeniti v kapitalizem. Izvedli so tajkunizacijo in uničili vsa največja Slovenska podjetja, ki so bila zgrajena preko obdobja socializma. Kvaliteta njihovih proizvodov je bila znana po celotni Evropi in širše. Nekoč dobro življenje povprečnega delavca, je postalo zgolj životarjenje in bitka od limita do limita, od kredita do kredita. Pravice in ponos delavskega razreda je zamenjal občutek sramu pred slojem novih lastnikov, ki so huronsko obogateli in postali ” jara gospoda. ” Občutek dokaj znosnega življenja, varnih zaposlitev, ugodnih upokojitev, stanovanjske brezskrbnosti, odlične zdravstvene oskrbe, pa je zamenjal obup in negotovost prihodnosti, izkoriščevalstvo in neusmiljenost delovnih pogojev, drobtinic namesto pokojnine, nezmožnost nakupa bivalnih enot in uničen zdravstveni sistem zaradi korupcije, ki jo je kapitalizem prinesel. V Sloveniji je bilo za delavski razred
življenje pod socializmom, pod levičarji vsaj 100x boljše kot je sedaj.
A veš, da ti ne pravijo zaman, da že 31 let živiš v preteklosti in da si kot član KPJ ter KPS partijskemu sekratarju svoje osnovne organizacije nosil aktovko, kar je bila takrat pomembna in častna naloga.
“Abotno in skrajno smešno je, ko goreči desničarji pljuvajo po socializmu, čeprav so celo življenje uživali sadove socializma.”
***********
Gospod Uroš Samec (kot lahko sami vidite, moj zapis kaže več spoštljivosti do vašega imena in priimka kakor vaš zapis, saj vi oboje pišete s samimi malimi črkami, brez presledka) – kar ste napisali zgoraj, je smešno (da ne rečem abotno, ker boste zopet globoko užaljeni).
Pravite, da goreči desničarji pljuvajo po socializmu, čeprav menite, da so celo življenje uživali sadove socializma.
Vaša trditev je povsem nesmiselna, kajti vsi, danes živi prebivalci Slovenije, rojeni še pod SFRJ, tako desničarji kot levičarji, že več kot 30 let živimo v samostojni državi Republiki Sloveniji. Torej nihče med danes živečimi prebivalci Slovenije ni celo življenje užival sadov socializma. Prav zato, ker smo živeli v dveh različnih državnih sistemih, lahko primerjamo nekdanjo in današnjo družbeno ureditev.
Slednja je vsekakor svobodnejša in že samo s tega vidika mnogo boljša od socializma. V socializmu ni bilo demokracije in svobodnih volitev. V socializmu ni bilo svobode govora.
Tudi če jugonostalgiki tega nikoli ne boste priznali, je jugosocializem zelo klavrno propadel in je mrtev.
V samostojni državi Sloveniji ze več kot 30 let uživamo sadove precej drugačne družbene ureditve, kot je bil neuspeli jugosocialistični eksperiment!
Nekje ste napisali, da je bil vaš ded lovec že pred drugo svetovno vojno. Sklepam torej, da niste rosno mladi, da se ne bi mogli spominjati kordona ničel na jugoslovanskih bankovcih konec osemdesetih let.
Takrat je hiperinflacija v SFRJ tako podivjala, da so se cene kruha in mleka spreminjale, ne le iz dneva v dan, temveč iz ure v uro!
Jugoslavija se je ves čas po vojni spopadala z visoko inflacijo. Povprečna letna stopnja inflacije od leta 1965 do leta 1980 je bila 15-odstotna, od 1980 do 1987 pa celó 57-odstotna.
Po letu 1987 je inflacija popolnoma podivjala in presegla 100% letno, do leta 1990 pa dosegla 1000%!
Leta 1987 se je v Jugi prvič pojavil bankovec za 20.000 dinarjev, leta 1988 za 50.000, leta 1989 pa so sledili bankovci za 100.000, 500.000, milijon in dva milijona dinarjev!
Tik pred popolnim propadom jugokomunističnega družbenega eksperimenta so bili vsi jugoslovanski proletarci milijonarji! To je bil največji uspeh jugosocializma – da si je proletarec lahko z bankovcem za milijon dinarjev kupil štruco kruha in liter mleka!
Hvala, ampak ne hvala, za vse od vas opevane sadove socializma!