So za inflacijo res kriva pohlepna podjetja – ali pa je to samo izgovor političnih odločevalcev?

Zaradi visoke inflacije se išče najrazličnejše krivce. Večina strokovnjakovi meni, da je eden glavnih razlogov za rast cen pretirano ekspanzivna denarna politika centralnih bank. Pojavljajo pa se tudi trditve, celo s strani Banke Slovenije in Evropske centralne banke, da inflacijo v veliki meri poganjajo dobički podjetij.

Namesto prelaganja krivde bi morali odločevalci svoje napake še naprej popravljati z višanjem obrestnih mer in zaostrovanjem fiskalne politike. Kot so zapisali pri britanskem Economistu, prava lekcija zadnjih dveh let ni, da so postala podjetja pohlepnejša, ampak da delavci trpijo, ko oblikovalci politik dovolijo, da inflacija uide izpod nadzora.

Kar tri finančne institucije, Evropska centralna banka (ECB), Mednarodni denarni sklad (IMF) in Banka Slovenije izpostavljajo, da so imele višje marže in povečani dobički podjetij lani velik vpliv na inflacijo.

Dobički podjetij so bili visoki že v letu 2021, lani pa so še dodatno narasli, in sicer za skoraj 23 odstotkov. Pri Banki Slovenije so v aprilskem pregledu makroekonomskih gibanj zapisali, da to kaže, da so podjetja že prenesla velik del povišanih stroškov proizvodnje na kupce. 

Inflacija pohlepa

Inflacijo, ki naj bi jo poganjali dobički podjetij, so v tujini na humoren način poimenovali “Greedflation” (po slovensko “Inflacija pohlepa”). Teze se je v odmevnem članku lotil britanski tednik Economist.

Kot so zapisali, je bila ideja, da so pohlepna podjetja kriva za inflacijo, v ZDA hitro omajana, saj se korporativni dobički zmanjšujejo, medtem ko cene za potrošnike še naprej hitro naraščajo.

Kljub temu se je teorija uveljavila tudi v Evropi. V zadnjem času se je z njo redno spogledovala predsednica ECB-ja Christine Lagarde. Na ta način se želi otresti krivde, da je za visoko inflacijo krivo predvsem napačno ravnanje centralnih bank, ki bi morale v prvi vrsti skrbeti za stabilnost cen.

Prav tako je treba biti kritičen do teze, da povzročajo inflacijo hitro rastoče plače. Guverner angleške centralne banke je delavce celo pozval, naj razmislijo, preden zahtevajo povišanje plač. Toda plače niso povzročile dviga cen – za cenami so zaostajale, delavci pa so od leta 2021 zaradi tega precej na slabšem.

Kaj storiti?

Pri Economistu pravijo, da ima predsednica ECB-ja sicer prav, ko pravi, da bi bilo zaželeno, da se stopnje dobička v evroobmočju zmanjšajo. To bi vsekakor imelo deflacijski učinek; do tega pa bo zelo verjetno, tako kot v ZDA, tudi prišlo.

Toda nosilci denarne in fiskalne politike bi se morali osredotočiti na to, da svoje napake še naprej popravljajo z višanjem obrestnih mer in zaostrovanjem fiskalne politike.

“Prava lekcija, ki jo je mogoče izpeljati iz zadnjih dveh let, ni, da so postala podjetja pohlepnejša, ampak da delavci trpijo, ko oblikovalci politik dovolijo, da inflacija uide izpod nadzora,” so še zapisali.

Masten: Zgodbe služi racionalizaciji napak centralnih bank

S tem, da gre pri ideji “inflacije pohlepa” za mešanje vzroka in posledice, ki služi predvsem zamegljevanju odgovornosti centralnih bank za visoko inflacijo, se strinja tudi profesor z ljubljanske ekonomske fakultete Igor Masten.

Kot je zapisal na Twitterju, razume ECB in IMF, da poganjajo to idejo. Zgrešili so namreč pri ocenah, da kvantitativno sproščanje ne bo inflatorno, da masivna fiskalna ekspanzija ne bo inflatorna in da javni dolg ni problem. Nato pa še, da na ponudbene oziroma cenovne šoke ni treba reagirati z dvigom obrestnih mer.

“Poganjanje ‘greedflation’ zgodbe služi racionalizaciji napak centralnih bank ter prelaganje odgovornosti na druge. Kaže ne nadaljevanje z napakami in šibko zavezo obvladati inflacijo. Ta bo zato visoka dlje, kot bi bilo potrebno,” meni Masten.