Slovensko zdravstvo – zmaga ideologije nad zdravjem

Narava stvari je takšna, da se ljudje in posledično politiki izjemno počasi odzivajo na aktualne probleme – slovenske razmere so bile že velikokrat pravilno primerjane z trpljenjem žabe v vedno bolj vreli vodi.

Enako kot se Američani po vsakem strelskem obračunu obupano sprašujejo, kaj naj naredijo, da duševno moteni ljudje ne bi dobili orožja v roke, se v Sloveniji po vsaki aferi v zdravstvu sproži veliko ogorčenja med ljudmi. Takrat se temperatura v loncu poviša za nekaj stopinj in politika opazi, da je slovenceljne nekaj res zdražilo.

Napove se velika reforma, ki pa zaradi kompleksnosti sistema, nezainteresiranosti pristojne ministrice in celotne politike do resnih sprememb, pa tudi zaradi spomina zlate ribice posameznega volivca, kmalu razvodeni. In karavana gre dalje …

Martini Krpani slovenske družbe

Po eni strani je politike mogoče razumeti. Slovenci si namreč  želimo (podobno kot pri šolstvu) dve dokaj diametralno nasprotni stvari: hočemo dober sistem, ki bo sproduciral kakovostne storitve, v tem primeru zdravje. Za ta sistem pa bi radi dali čim manj.

In ja, radi bi ga imeli popolnoma pod nadzorom, naj bo »javni«, zmonopoliziran in reguliran kot nekoč trgovina s soljo v stari Avstro-Ogrski.

In enako kot tedaj so mali zasebni akterji postavljeni v položaj nujnega zla. Tako kot tihotapce a la Martin Krpan jih ne maramo in hkrati poveličujemo.

Podobno kot je predsednik Kennedy nekoč z užitkom kadil prepovedane kubanske cigare in se severnokorejska družina Kim naliva s kapitalističnim konjakom, je tudi v Sloveniji mogoče opaziti dvoličnost. Politiki in javne osebnosti, ki na ves glas zagovarjajo javne sisteme, se ob prvi priložnosti poslužijo bližnjic in možnosti zasebnih klinik (primer Türk).

Vendar, če ste zadnje dni po več ur čakali v mrzlem hodniku ljubljanske urgence, se zgražali nad korupcijo ali bili ogorčeni zaradi primera male Neže, se lahko tem politikom zgolj zahvalimo, da nam odpirajo oči o obstoju alternativ.

Resna reforma bi morala, tako kot na vseh drugih področjih v normalni državi, poudarjati pomen konkurence, zasebne iniciative in tekmovanja – v končni fazi za dobro posameznika.

Reforma, ki ni zares reforma

Najnovejši predlog reforme, prvi rezultat dvoletnega ministrovanja Milojke Kolar Celarc, je pričakovano sprožil veliko posmeha v javnosti. Ideje kot so nova napotnica »zelo hitro«, zmanjševanje čakanja pri pregledih na 30 minut ter visoke kazni za kršitelje niso nič drugega kot pesek v oči.

Resna reforma bi morala, tako kot na vseh drugih področjih v normalni državi, poudarjati pomen konkurence, zasebne iniciative in tekmovanja – v končni fazi za dobro posameznika. Argumentacija, da je zdravje tako pomembna stvar, da ga ne smemo zaupati »profitarjem« se ob srečanju z realnostjo, polno čakalnih vrst, umiranja na obroke, kvot in zdravniških napak, razprši.

Na neki točki se bomo morali začeti zavedati, da problemov v zdravstvu ne bomo rešili z metanjem novih milijonov v vrečo brez dna, s požrtvovalnim garanjem in izgorelostjo dobrih zdravnikov ter tudi ne s kaznovanjem zavodov, ki se komaj držijo nad vodo.

Mogoče bomo takrat tudi sprevideli, da so ideološke besedne zveze kot »neoliberalizem« v tem primeru popolnoma nepotrebne in so uporabljene zgolj za strašenje ljudi.

In na tisti točki se bomo morali vprašati, kaj nam je bolj pomembno: da imamo zdravstvo, ki je kvalitetno, poceni in dostopno vsem ali da imamo zdravstvo, ki pod »javnim« skriva zgolj željo po ohranitvi statusa quo.