Slovenski James Bond še danes buri domišljijo raziskovalcev in javnosti

V Parku vojaške zgodovine je potekal spominski večer ob 70. obletnici smrti polkovnika Vladimirja Vauhnika. Umrl je 31. marca 1955 v Argentini, njegova življenjska pot in delovanje pa še danes burita domišljijo raziskovalcev in javnosti. O njegovih obveščevalskih sposobnostih krožijo govorice, na podlagi katerih si je prislužil nadimek slovenski James Bond.

V Parku vojaške zgodovine je v sredo potekal spominski večer ob 70. obletnici smrti polkovnika Vladimirja Vauhnika. Pobudo za dogodek je dal novinar in urednik Ivo Jevnikar iz Trsta, ki velja za najdejavnejšega raziskovalca Vauhnikovega življenja. Na spominski večer so povabili tudi Vauhunikove sorodnike, da bi morda osvetlili njegovo podobo tudi z drugih zornih kotov. Med sogovorniki so tako bili Štefka Mikluš, rojena Vauhnik, hči Vladimirjevega brata Miloša, Viktor Vauhnik, pravnuk njegovega brata Viktorja in Igor Gabriel, sin nečakinje Helene Vauhnik. Prisoten je bil tudi direktor Parka Janko Boštjančič.

Ivo Jevnikar je v uvodu povedal, da se je  Vauhnik proti nacifašizmu boril na obveščevalnem področju. O njem so krožile tako dobre kot slabe podobe – pozitivne ocene po Jevnikarjevih besedah zadevajo Vauhunikove naravnost neverjetne ocene nemške vojske in njenih operacij, točne napovedi o napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, in tudi na Jugoslavijo – z bombardiranjem Beograda vred. V elaboratih udbe se najdejo zelo laskave ocene glede njegovega obveščevalnega dela v Nemčiji, zelo negativne pa o njegovem zadržanju v Ljubljani, ker se ni pridružil osvobodilni fronti in pa o delu po vojni. Po vojni so se ga na vsakem političnem procesu spomnili kot angleškega špijuna in narodnega izdajalca. V časopisih so ga razglašali za dvojnega agenta in spletali neverjetne zgodbe o njegovih metodah pridobivanja podatkov. Po izidu njegovih posmrtnih spominov “Nevidna fronta” so začeli objavljati pozitivno naravnan feljton. Slovenska udba je protestirala, pisatelju Tonetu Svetini so posodili štiri fascikle izvirnih dokumentov. Pisatelj je na podlagi dokumentov napisal Filipiko, s katero so bili pri udbi zadovoljni.

Jevnikar je poudaril, da Vauhnik ni bil James Bond, kot bi si ga predstavljali po filmu. Bil je vojaški strokovnjak, obveščevalec, ki je delal za Slovence. Med vojno se je močno odmaknil od jugoslovanske ideje, čeprav je bil v njej vzgojen. Z Angleži je res sodeloval, če je Slovencem to koristilo. Bil je torej slovenski in ne angleški obveščevalec. Po pobegu v Švico je pisal spomenice o samostojni Sloveniji, ki bi morala vključevati Trst. Prizadeval si je, da bi prišlo do izkrcanja v Istri. Ni pa izključeval kasneje vstopa slovenske države v morebitno konfederacijo srednjeevropskih ali pa balkanskih držav. Jevnikar je povedal, da angleških dokumentov o njegovem delu nimamo, do njih se nikakor ni dalo priti. Protiobveščevalna služba občasno objavlja nekatere dokumente, MI6 pa zaenkrat nima tega namena.

Vladimir Vauhnik se je rodil 24. Junija 1896 v Svetinjah pri Ormožu, je Jevnikar pripovedoval o Vauhnikovi življenjski poti. Gimnazijo in kadetnico je obiskoval v Mariboru, nato pa je bil vpoklican v avstoogrsko vojsko. Bojeval se je v Galiciji, na Soči, na Tirolskem. Večkrat je bil ranjen, prejel je vrsto odlikovanj in napredoval. Leta 1917 je bil že nadporočnik. Nato je bil v italijanskem ujetništvu, od koder je pobegnil. Kasneje pa je svojo kariero nadaljeval v jugoslovanski vojski. Sodeloval je v bojih za severno mejo. Nato je bil v službi v Ljubljani. Od leta 1921 do 1926 se je šolal na vojaški akademiji v Beogradu, za generalštabnega oficirja. Leta 1930 je bil tudi na vojaškem izobraževanju v Franciji. Do leta 1935, ko je postal polkovnik, je bil na mnogih pomembnih mestih. Do leta 1938 je bil v generalštabu šef odseka za izobraževanje. Do leta 1941 je bil vojaški ataše Kraljevine Jugoslavije v Berlinu – to je predstavljalo višek njegove kariere.

V Berlinu je bil tudi zaprt, in sicer na sedežu gestapa – tam je danes muzej, celice so še vedno vidne. Slovenija je v tem muzeju izjemno slabo zastopana, so povedali udeleženci pogovora, Vauhnika pa tudi ne najdemo med eminentnimi zaporniki. V zaporu je po pripovedovanju dobival čudne injekcije – bratu je kasneje pripovedoval, da so ga zastrupili, kar naj bi povzročilo tudi njegovo kasnejšo Parkinsonovo bolezen. Nekega dne je dobil listič, naj sprejme službo v Zagrebu ali v Bratislavi. Zasliševalci so mu ponudili, če bi želel sodelovati z Rajhom, da bi pomagal postaviti na noge hrvaško domobransko vojsko. Tako se je odločil za Zagreb, kjer na generalštabu ni imel visokega položaja. Nato se je pojavil Ante Anić, s katerim sta zasnovala široko obveščevalno mrežo v korist zahodnih zaveznikov, sedež je imela v okupirani Ljubljani. V Zagrebu se je izgovoril, da je bolan – januarja 1942 so ga nato odpustili iz hrvaške domobranske vojske. Kot je opisal Vauhnik v svojih spominih, je bilo v Ljubljani vozlišče zahodnih obveščevalnih služb v srednji Evropi.

Delo v Ljubljani predstavlja drugi del njegovega življenja – organiziranje obveščevalne službe, iskanje stikov – ne le v Jugoslaviji, stike je imel tudi še v Berlinu. Nato je njegovo omrežje začelo propadati, proces v Zagrebu mu je dal vedeti, da je čas za umik. Preko Trsta in Milana je s pomočjo tihotapcev odšel v Švico. Tja je prišel na svoj rojstni dan, leta 1944. Tam je živel kot privatnik, med drugim pa je pisal tudi opozorila, kaj se bo zgodilo z domobranci po vojni, če se ne bodo ločili od Nemcev. Vauhnik je tudi sicer veliko pisal, med drugim je napisal tudi obsežen roman v nemščini. Bistvena pa sta tudi dva tipkopisa, originalno ravno tako napisana v nemščini – o Berlinu in o obveščevalnem omrežju. To delo je v obliki knjige ponudil neki londonski založbi, ki pa ni pokazala interesa. Tako je vse ostalo v predalu. Zadnja leta je živel v Argentini, kjer je tudi hudo zbolel. Umrl je 31. marca 1955, kasneje je bila njegova žara pripeljana v Slovenijo.

Njegov brat Miloš si je zadal življenjsko nalogo, da brani Vladimirjevo čast in da poudari v javnosti njegovo delo. V roke je sicer sprva dobil le tiskopis o obveščevalnem delu, del o Berlinu je Vauhnik namreč posodil ameriškemu zgodovinarju – treba ga je bilo dobiti nazaj. Po mnogo truda je septembra 1965 prva knjiga končno izšla v Buenos Airesu, dve leti kasneje je izšla še nekoliko dopolnjena nemška izdaja. Brat Miloš je še naprej raziskoval po arhivih, leta 1984 – že po Miloševi smrti – je izšla še srbohrvaška izdaja Nevidne fronte. Iz vseh originalnih rokopisov je Štefan Vevar za Obzorja na novo vse prevedel, leta 2017 je delo izšlo v dveh knjigah.

Nečakinja Štefka Vladimira Mikluš, ki živi v Berlinu, je dejala, da se strica še dobro spominja. Otroška leta je preživela v Mariboru, v spominu ji je ostala predvsem Vladimirjeva bleščeča uniforma in njegov ljubezniv nastop. Po izbruhu 2. svetovne vojne se je Štefkin oče umaknil v Ljubljano, kjer se mu je pridružil tudi Vladimir – dokler slednji ni pobegnil v Švico, Štefkin oče pa v Trst in kasneje v Milano. Ko je zopet obiskala svojega očeta, je bila stara 15 let. Brata Vladimir in Miloš sta si bila zelo blizu, poslušala je mnogo očetovih zgodb. Po njenih besedah njen oče ni vedel, kaj njegov brat počne – vedel je povedati le to, da je vedno na preži in da ima pripravljen nahrbtnik. Njen oče je zadnjih osem let preživel v njeni družini, tako je marsikaj izvedela. Povedala pa je tudi, da še danes ne ve, kako je Vladimirjeva žara prispela iz Argentine v Maribor. Pokop je moral biti po navodilih udbe brez obreda, brez pogrebcev, konspirativno. S Štefko Mikluš se je pred leti v Pričevalcih pogovarjal tudi dr. Jože Možina. Poleg Vladimirja in Miloša je bil tudi tretji brat, Viktor. Viktorjev pravnuk – ravno tako Viktor – Vladimirja ni poznal, je pa dedek Viktor pogosto opisoval bratovo zgodbo. Prav tako mu je pripovedovala teta oziroma bratrančeva mama. V času njegovega otroštva sicer ni bilo veliko pogovorov. Se pa bežno spominja, ko ga je teta peljala v Jakobski Dol, kjer so v družinskem krogu na hitro položili žaro v njihovo grobnico. Kasneje mu je bratranec povedal, da je bila ta žara verjetno že nekaj časa shranjena pri njegovem očetu. Igor Gabriel, sin nečakinje Helene Vauhnik je prinesel nekaj zanimivih fotografij, pb tem pa je povedal, da sam lahko govori predvsem čez čustveno prizmo – o Vladimirju je slišal zgodbe od svoje mame. A kot otrok marsikaj iz pogovorov odraslih tudi ni razumel ali pa si ni zapomnil.

Ob 70-letnici smrti so sorodniki Vladimirja Vauhnika Parku vojaške zgodovine predali serijo njegovih fotografij in nekaj njegovih osebnih predmetov. Napovedana je bila tudi priprava strokovne konference o Vladimirju Vauhniku, ki je predvidena za prihodnje leto. Sogovorniki, tudi tisti iz publike, so se strinjali, da gre za izjemno osebnost – njegovi spomini so pogosto na študijskih mizah varnostnih in obveščevalnih strokovnjakov. 

Na Siolu smo lahko pred leti prebrali, da je bil glavni negativec za Vauhnika nemški nacistični diktator Adolf Hitler, vendar pa je najbolj meril moči s svojim glavnim protiigralcem na nemški strani, Walterjem Schellenbergom. Schellenberg je bil eden od vodij nemških tajnih služb. Pred smrtjo je napisal svojo knjigo spominov, v kateri je celo poglavje namenil tudi Vauhniku. Opisal je, kako je Hitler pobesnel, ko so ga seznanili, da je Vauhnik prišel do najbolj tajnih nemških podatkov in jih pošiljal v Beograd. Schellenberg je sicer zgodbo opisal tako, kot da bi Vauhnik do informacij prihajal s pomočjo različnih žensk, s katerimi se je zapletel. Po besedah Jevnikarja to ne drži, saj je znano, da je imel svoje vire tudi na zelo visokih položajih – o tem pričajo tudi točne napovedi o napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo.