Skupinsko kolesarjenje po Ljubljani v času zdravstvenih omejitev najboljši dokaz, da v Sloveniji ni diktature

Blaž Zgaga mora biti besen. Z objavami v tujih medijih ter pisarjenjem novinarskim znancem po Evropi se že nekaj tednov trudi evropsko javnost prepričati, da je v Sloveniji po nastopu Janševe vlade zavladala diktatura.

A kakšna diktatura je to, če v času, ko po vsej Evropi veljajo stroge omejitve gibanja, večinoma celo strožje kot v Sloveniji, pri nas več tisoč kolesarjev brez vsakega problema v strnjenih kolonah kolesari po ulicah prestolnice, pešci pa se gnetejo po obronkih Trga republike?!?



Paradoksalno so ravno kolesarski turi po Ljubljani, spodbujeni s strani radikalnih levičarskih skupin in z asistenco nekaterih medijev, najbolj nazoren dokaz, da v Sloveniji ni nobene diktature, temveč prej kot to v okoliščinah epidemije zelo nalezljive bolezni za mnoge preohlapna demokracija.

Dobiva tudi levica svoje vztrajnike?

Tradicija protestništva v Sloveniji živi že vse od slovenske pomladi in demokratičnih sprememb v devetdesetih. Ker so bile večino postosamosvojitvenega obdobja na oblasti leve vlade, se je uporništvo gojilo predvsem v pomladni civilni družbi. Slovenski rekorder med organizatorji protestov je Aleš Primc, ki jih je po lastnih besedah organiziral že več kot 500. In to uspešno – spomnimo se samo velike zmage protestniške civilne družbe, ko je šlo za spreminjanje družinskega zakonika ter Zakona o zakonski zvezi.

Od Primca se lahko učijo tudi levičarske aktivistične skupine, ki jih na ulico požene že najmanjša možnost, da bi na oblast v Sloveniji prišla desna sredina. Spomnimo, včerajšnji biciklistični protest je že šesti v dobrem mesecu in pol desnosredinske vlade. Prvi so se dogajali še preden je ta sploh bila izvoljena!

Tako kot se leva oblast za Primčeve množice ni sekirala, se desnosredinski koaliciji ni treba bati levih protestnikov – oni pač niso njihova volilna baza in imajo do te vlade povsem drugačna pričakovanja kot tisti, ki so jo večinsko volili.

Follow the money

Motivi teh skupin so poznavalcem jasni in so v glavnem eksistenčne narave – gre za strah pred izgubo davkoplačevalskih sredstev, ki jih iz javnih blagajn na različne načine kanalizirajo v svoje nevladne strukture. Za svoj smoter so širše množice sorodnih nazorov na ulico pognali z razpihovanjem ideološkega sovraštva. Tudi s pomočjo nekaterih medijev, ki imajo podobne preživetvene skrbi kot oni sami.

Če bi jim res šlo za pravico in poštenje, bi bili na ulicah že ob razkritem molzenju zdravstva preko provizij pri nabavi medicinske opreme, "podvigih" banksterjev ter drugih tovarišijskih kapitalistov in še posebej ob umazanijah družinskega kroga njihovega župana Jankovića. V iskanju odgovora, zakaj jih takrat ni na spregled, je dovolj slediti denarju iz državne in občinske blagajne na račune njihovih kulturno-umetniških društev.

Pričakovati je, da bo petkovo kolesarjenje po prestolnici postalo praksa in da bo tudi levi politično-nazorski pol po vzoru Primčevih dobil svoje vztrajnike. A tako kot se leva oblast za Primčeve množice ni sekirala, se desnosredinski koaliciji ni treba bati levih protestnikov – oni pač niso njihova volilna baza in imajo do te vlade povsem drugačna pričakovanja kot tisti, ki so jo večinsko volili.

Bojijo se jih lahko zgolj kot morebitne prenašalce novega koronavirusa. Če bo drugi val okužb Slovenijo prizadel prej in v večji razsežnosti kot smo pričakovali, se ve, kje iskati odgovorne.

Zbrati množice v Ljubljani proti Janševi vladi radikalnim levičarskim skupinam ni težko. Na volitvah tu s petinsko volilno podporo zmaguje stranka Levica. Gre za 20 tisoč volivcev, ki v petek popoldne zgolj sedejo na kolo in se pripeljejo v center. Medtem ko oni biciklarijo po Ljubljani, volivci te vlade kosijo travnike, sejejo koruzo, ali pa po napornih delavnikih večer preživljajo doma, v krogu svoje družine, s svojimi otroki.

Oni svojo voljo pokažejo na praznik demokracije - na volitvah. Tam, kjer se v demokracijah dejansko odloča, komu ljudstvo zaupa vodenje države.