Skrivnostne relikvije, 2. del: kje so potovali in umirali Kristusovi apostoli in kaj je z njihovimi posmrtnimi ostanki

Drugi del serije člankov o tem, kam vse je Božja pot odpeljala prve Kristusove učence, katere kraje so obiskali in kje lahko njihove posmrtne ostanke najdemo danes, se dotika življenj in smrti Mateja, obeh Jakobov ter Simona.

Evangelist Matej

Evangelist Matej naj bi po Jezusovi smrti ostal v Jeruzalemu ter deloval v tem mestu ter v okolici.

Cerkveni očetje, med njimi Irenej in Klement Aleksandrijski, pišejo, da je Matej evangelij oznanjal judovskim skupnostim v Judeji, nato pa se je odpravil še v druge države, vendar ti pisci niso enakega mnenja, katere so te države.

Po izročilu rimskokatoliške Cerkve kot tudi po izročilih pravoslavnih Cerkva naj bi Matej umrl kot mučenec, vendar eni izmed najstarejših ohranjenih zapisov pravijo, da ni umrl nasilne smrti. Eno izmed izročil pravi, da so ga do smrti zabodli v Etiopiji.

Del njegovih relikvij je danes v katedrali v Salernu v južni Italiji, ne ve pa se, kje je bil pokopan.

Po eni izmed lokalnih legend so bili njegovi posmrtni ostanki shranjeni v armenskem samostanu ob jezeru Issyk-Kul v današnjem Kirgizistanu. Samostana, ki je obstajal še v 14. stoletju, danes ni več, raziskovalci pa so pred nedavnim na dnu jezera odkrili njegove morebitne ostanke.

Jakob, Alfejev sin

Jakob, Alfejev sin, oziroma Jakob mlajši, naj bi deloval v Siriji. Ker sta bila učenca s tem imenom dva, učenec je bil namreč tudi Jakob, Zebedejev sin, je včasih v starih zapisih težko ugotoviti, kdo je bil kdo.

Znanstveniki tako samo domnevajo, da je Jakob, katerega smrt je omenjena v Apostolskih delih (12,1-2), Zebedejev sin, saj za tega vemo, da je imel brata Janeza, medtem ko za Jakoba mlajšega ne vemo ali je sploh imel brata.

Glede njegove smrti je tako nekaj nejasnosti. Po tradiciji naj bi Jakoba mlajšega križali v Ostrakini v Egiptu, medtem ko je tam oznanjal evangelij.  Nekateri zgodovinarji domnevajo, glede na zapise iz prvih stoletij, da je umrl medtem ko so ga kamenjali ter nato do smrti pretepli v Jeruzalemu.

Po tradiciji pravoslavne cerkve naj bi njegove domnevne posmrtne ostanke v času vladarja Justinijana, ko se je na veliko iskalo relikvije iz Kristusovih časov, prepeljali v Carigrad, kasneje pa naj bi bili prepeljani v Rim (v 6. stoletju), kjer so še zdaj.

V Rimu je papež Janez III relikvije dal shraniti v cerkvi, ki se je takrat imenovala Cerkev apostolov Filipa in Jakoba mlajšega (v kateri so že bile relikvije apostola Filipa), danes pa je znana kot Santi Apostoli.

Jakob, Zebedejev sin

Jakob, Zebedejev Sin, je zavetnik Španije, kjer so, vsaj tako govori legenda, shranjeni tudi njegovi posmrtni ostanki, in sicer v galicijskem mestu Santiago de Compostela – že samo ime Sanitago izvira iz besed vulgarne latinščine »Sanctu Iakobu«, torej Sveti Jakob. Verodostojnost relikvij je bila potrjena v buli papeža Leona XIII leta 1884.

Z njim je povezano tudi drugi španski romarski kraj, in sicer naj bi se mu v času njegovega potovanja in pričevanja v Španiji leta 40. v času molitve prikazala Marija, stoječa na stebru. Ta steber je danes shranjen v cerkvi Nuestra Señora de Pilar v Zaragozi.

Vendar, kot je bilo zapisano že pri Jakobu Mlajšem, ta Jakob ni umrl v Španiji, marveč so bili tja njegovi posmrtni ostanki prepeljani pozneje. Na kraju njegove smrti danes stoji Armenska apostolska katedrala svetega Jakoba, in sicer je to v Armenski četrti v Jeruzalemu. Tam naj bi Agripa naročil njegovo usmrtitev z obglavljenjem. Njegova glava naj bi bila pokopana pod oltarjem v tej katedrali, kar zaznamuje kos rdečega marmorja ter šest prižganih votivnih sveč.

Legenda govori, da so po njegovi smrti njegovo telo učenci prenesli iz Judeje v Galicijo, pri čemer so se jim dogajali številni čudeži. Tradicionalna romarska pot, znana tudi kot Jakobova pot, ima status najbolj popularne zahodnoevropske romarske poti že iz časov zgodnjega srednjega veka, v sodobnem času pa je to popularnost ponovno obudila predvsem knjiga Walterja Starkia Pot v Santiago (The Road to Santiago, 1957).

Nekateri zgodovinarji izpostavljajo verjetnost, da Jakob nikoli ni potoval v Španijo. Umrl naj bi leta 44, iz Pavlovih pisem, napisanih v istem letu, pa lahko razberemo, da pred njim v Španiji ni bilo nobenega drugega oznanjevalca vere. Obenem kljub temu, da je bila okoli leta 700 že trdno zasidrana tradicija apostola Jakoba v Španiji, nobeden od zgodnejših virov tega njegovega potovanja ne omenja.

Apostol Simon

Po eni izmed tradicij naj bi Simon oznanjal evangelij skupaj z apostolom Judo Tadejem, in sicer naj bi se Simon pridružil Tadeju pri oznanjevanju v Perziji in Armeniji, potem ko je končal z oznanjevanjem v Egiptu. Po tej tradiciji naj bi oba umrla kot mučenca v Bejrutu v Libanonu leta 65, in sicer naj bi bil križan.

Po drugi tradiciji, tisti od kristjanov v Etiopiji, pa je potoval po Bližnjem vzhodu in po Afriki ter je bil križan v Samariji.

Druge tradicije in zapisi se o njegovi smrti zelo razlikujejo: po eni izmed njih je bil prežagan na pol v mestu Sunair v Perziji, da je umrl kot mučenec na Južnem Kavkazu, da je umrl mirne smrti v Edessi (današnja Grčija), da je obiskal Britanijo in da je tam umrl v današnjem Lincolnshiru, da je umrl zaradi sodelovanja v uporu Judov proti Rimljanom.

Njegovi posmrtni ostanki so danes, skupaj s tistimi apostola Jude Tadeja, v baziliki Svetega Petra v Rimu.