Katedrala v Santiagu de Compostela in bazilika Svetega Petra v Rimu sta priljubljeni romarski središči, kamor množice prihajajo po duhovno tolažbo in da počastijo relikvije dveh apostolov – Jakoba ter Petra.
Vendar sta to le dva izmed množice Kristusovih učencev, ki so se po njegovem vnebohodu odpravili v svet oznanjati nauk Jezusa Nazarečana.
Kam vse jih je odpeljala Božja pot, katere kraje so obiskali in kje lahko njihove posmrtne ostanke najdemo danes, pišemo v prvem izmed prispevkov o skrivnostnih relikvijah, ki jih verniki častijo v lokalnih cerkvah po vsem svetu.
Apostol Pavel
Pavel je najbolj znan po svojih treh misijonskih potovanjih, s katerih je v Novi zavezi ohranjenih 14 pisem. Kot rimski državljan je svobodno potoval po Anatoliji in Egejskem morju ter se na koncu znašel v Rimu, vendar naj bi pred tem prišel celo do Španije. V večnem mestu je bil obglavljen okoli leta 66, za časa zloglasnega cesarja Nerona.
Dolgo se ni natančno vedelo, kje so njegovi posmrtni ostanki. Leta 2002 so pri izkopavanjih okoli rimske cerkve Sveti Pavel izven obzidja našli sarkofag z napisom “Paulo Apostolo Mart”.
Tri leta kasneje so uradno potrdili, da gre res z relikvije tega apostola. Rezultati raziskave, ki je postala javna leta 2009, so bili namreč dovolj prepričljivi: sarkofaga niso odprli, ampak so vanj pogledali s sondo in ugotovili, da gre za posmrtne ostanke osebe iz 1. ali 2. stoletja. To je bilo za Vatikan dovolj za potrditev, da gre res za grob svetega Pavla.
Apostol Peter
Za Petra je znano, da je na svoji poti v Rim obiskal Antiohijo (zapisano v Pavlovem pismu Galačanom) ter Korint. V prestolnici rimskega cesarstva je za časa Nerona okrog leta 64 umrl mučeniške smrti. Bil je križan, na lastno željo z glavo navzdol, ker se ni čutil vrednega umreti na enak način kot Kristus.
Njegovi posmrtni ostanki se danes, nahajajo pod baziliko svetega Petra v Vatikanu, kjer je grob tudi številnih njegovih naslednikov.
Apostol Tomaž
Nejeverni Tomaž naj bi po zgodovinskih podatkih potoval v Indijo, kjer je tudi umrl kot mučenec v kraju Mylapore leta 72. Preboden naj bi bil s sulicami štirih vojakov.
Skupnost njegovih učencev je ustanovila Mar Thoma sirsko Cerkev na območju sedanje zvezne države Kerala v južni Indiji.
Tomaževa krščanska skupnost se je ohranila vse do prihoda portugalskih kolonialistov.
Pred odhodom v Indijo naj bi po tradicionalnem izročilu deloval predvsem na območju današnje Sirije in vzhodno od nje.
O njegovem mučeništvu prvi piše Efrem Sirski (svetnik katoliške in pravoslavne Cerkve iz 4. stoletja) ki njegovo smrt postavlja v Indijo, njegovo telo pa naj bi kasneje prenesli v Edesso (današnja Turčija).
Njegov grob se nahaja v kraju Mylapore v Indiji, kjer je bil prvotno pokopan in je že od 15. stoletja romarski kraj, ne samo za skupnost sirskih kristjanov, ki so jo prvotno postavili, ampak tudi za vernike drugih religij.
Večina njegovih posmrtnih ostankov, pripeljanih v Edesso, je bilo zaradi uničenja tamkajšnjega svetišča najprej prepeljanih na grški otok Chios, od tam pa kasneje v katedralo mesta Ortona, ki leži na obali Jadranskega morja osrednje Italije.
Apostol Andrej
Andrej naj bi se podal oznanjati Kristusov nauk na območje današnje Rusije in okoliških držav, nekoč povezanih v Sovjetsko zvezo.
Kristjani na tem območju, med drugim v Gruziji in Ukrajini, ga imajo danes za prvega, ki je v njihovo deželo prinesel Evangelij. Deloval naj bi tudi v Mali Aziji, na območju današnje Turčije in Grčije. Tam naj bi tudi umrl, in sicer je bil križan v mestu Patras (Grčija).
Po izročilu Škotov naj bi učil tudi Pikte (enega izmed ljudstev na takratnem ozemlju Škotske). Zaradi tega je na škotski zastavi tudi Andrejev križ.
Po tradiciji pravoslavnih cerkva so njegovi apostolski nasledniki patriarhi s sedežem v Carigradu.
Njegove relikvije se nahajajo v več cerkvah po svetu, večje pa lahko najdemo v Baziliki sv. Andreja v Patrasu (Grčija), v katedrali v Amalfiju (Italija), v katoliški cerkvi, posvečeni Mariji v Edimburghu na Škotskem ter v cerkvi sv. Andreja in sv. Alberta v Varšavi.
Apostol Filip
Filip je po vsej verjetnosti deloval v Kartagini v Severni Afriki (današnja Tunizija), potem pa še v Mali Aziji, kjer naj bi spreobrnil ženo tamkajšnjega rimskega prokozula. Slednji ga je zaradi tega dal zapreti ter mu naložil mučenje ter smrtno kazen.
Največ o njegovem življenju lahko izvemo iz nekanonizirane knjige Filipovih del, katerih avtor ni znan. V njih naj bi bilo opisano Filipovo delovanje in učenje.
Glede na ta vir naj bi, skupaj s sestro Mariamne ter Bartolomejem, odšel pričevati v Grčijo, nato pa v Frigijo ter v Sirijo. Njegova mučeniška smrt je opisana v dodatku k temu delu. Umrl naj bi v Hierapolisu (jugozahodna Anatolija, Turčija (skupaj s sestro ter apostolom Bartolomejem. Vsi so bili križani z glavo navzdol.
Njegovi posmrtni ostanki se danes nahajajo v kripti bazilike Santi Apostoli v Rimu.
Bartolomej
Bartolomej je pri svojem oznanjanju prav tako veliko potoval. S Tomažem naj bi, po zapisih Evzebija iz Cezareje, najprej šel v Indijo, se vrnil v Armenijo ter v Etiopijo, potoval pa naj bi še po južnem delu arabskega polotoka.
O tem, kako je umrl mučeniške smrti, je več različnih zapisov. Ob tistem, da je umrl križan s Filipom, drugi viri navajajo, da je bil obglavljen ali pa odrt pri živem telesu. Po enem izmed njih je umrl v Albanopolisu v Armeniji.
Na kraju njegovega mučenja danes stoji samostan sv. Bartolomeja, ki je bil sezidan v 13. stoletju (danes je to del Turčije).
Armenska cerkvena tradicija pravi, da naj bi krščanstvo v njihove kraje prvi prinesel ravno Bartolomej, skupaj z apostolom Judo Tadejem. Tako sta oba apostola zavetnika Armenske apostolske Cerkve. V krščanstvo naj bi spreobrnil tudi armenskega kralja Polymuisa.
Del njegovih relikvij je danes shranjen v baziliki sv. Bartolomeja v Beneventu, del pa v cerkvi San Bartolomeo all’Isola v Rimu, ki se je kasneje v zgodovini povezala z zdravstvenim centrom – od tod se Bartolomejevo ime povezuje z medicino in bolnišnicami.
Del lobanje se danes nahaja v katedrali v Frankfurtu, v canterburryjski katedrali (JZ Anglija) pa je shranjena njegova roka.
