Kovid je bil verjetno narejen umetno – zakaj WHO trdi drugače?

Takoj po izbruhu pandemije sem v medijih zapisal, da je verjetnost naravnega ali laboratorijskega izvora kovida približno 50 : 50. Takrat je bila to redka, skoraj heretična ocena. Večina medijev in uglednih znanstvenikov je z veliko samozavestjo trdila, da gre skoraj zagotovo za naravni prehod z živali na človeka (kače, luskavca …). Danes, šest let pozneje, se uradna znanstvena večina še vedno nagiba k naravnemu izvoru – a priznava, da trdnih dokazov ni. Hkrati so se nekateri ključni elementi slike bistveno spremenili.

Morda se kdo vpraša, zakaj o tem pišem kot strokovnjak za umetno inteligenco (UI). Študente učim, da je z disciplinirano analizo podatkov in pametno uporabo orodij UI pogosto mogoče razpršiti meglo, ki se namerno ali nenamerno ustvarja okoli kompleksnih vprašanj. Zato sem tako tedaj kot danes analiziral razpoložljive dokaze o izvoru kovida.

Kaj se ni spremenilo

• Vmesnega gostitelja med netopirji in človekom še vedno niso našli (to še ne pomeni, da tega ni, je pa čudno).
• Natančen mehanizem prehoda virusa na ljudi ostaja nepojasnjen (kako to, če je bil naraven?).
• Kitajske oblasti niso predložile ključnih podatkov: zdravstvenih kartotek raziskovalcev, laboratorijskih dnevnikov in celovitih sekvenc (tudi to je sumljivo – zakaj ne pokažejo, če ni bilo nič sumljivega?).
• Kitajske oblasti so po izbruhu trdile, da so krivi Američani (pozneje so spreminjali variante besedila, a s prstom še vedno kažejo tako).

Kaj se je spremenilo

• Obveščevalne ocene: CIA je januarja 2025 uradno spremenila stališče in ocenila, da je laboratorijski izvor »verjetnejši«. FBI in ameriško ministrstvo za energijo sta se že prej nagibala k laboratoriju. Nemška zvezna obveščevalna služba BND je že leta 2020 (ocena je postala javna šele kasneje) ocenjevala verjetnost laboratorijskega izvora na 80–90 odstotkov.
• Financiranje raziskav: ZDA so prek organizacij EcoHealth Alliance in NIAID financirale raziskave netopirjih koronavirusov na inštitutu za virologijo v Wuhanu, vključno z delom, ki ga številni strokovnjaki uvrščajo v kategorijo gain-of-function.
• Dve različni laboratorijski poti: Večina znanstvenih člankov, ki zavračajo laboratorijski izvor, se osredotoča na to, da v genomu SARS-CoV-2 ni očitnih umetnih »rezov« (restriction sites), ki bi dokazovali klasično genetsko inženirstvo. To je res. Vendar obstaja tudi druga, manj 'umazana' metoda: gojenje (serial passage) virusov v celičnih kulturah ali živalih. Ta postopek ne pušča enakih genetskih brazgotin, a virus lahko zelo učinkovito prilagodi na človeške receptorje. Te možnosti večina javnih razprav ne omenja.

Kaj pravijo redki znanstveniki, ki zagovarjajo umetni izvor

Ne gre za marginalne glasove, temveč za ljudi z jasno znanstveno kariero:

• Alina Chan (molekularna biologinja, Broad Institute of MIT and Harvard) je soavtorica knjige Viral: The Search for the Origin of COVID-19 (2021) in avtorica več vplivnih analiz, med drugim v New York Timesu (2024). Dosledno poudarja, da virus kaže znake predhodne prilagoditve na človeka in da je laboratorijska hipoteza najmanj enakovredna naravni.
• Richard Ebright (profesor kemije in kemijske biologije, Rutgers University) je eden najbolj citiranih kritikov raziskav gain-of-function. V več pričevanjih pred ameriškim senatom je ocenil, da »velika večina dokazov« kaže na raziskovalni incident. Posebej poudarja ujemanje lastnosti virusa s predlogom projekta DEFUSE iz leta 2018.
• Steven Quay (zdravnik in raziskovalec, Atossa Therapeutics) je objavil več Bayesianovih analiz, v katerih z visoko verjetnostjo sklepa na laboratorijski izvor. Pred senatnim odborom je predstavil niz neodvisnih dejstev, ki po njegovem mnenju niso združljiva z naravnim prehodom.
• Jesse Bloom (virolog, Fred Hutchinson Cancer Center) je previdnejši. Ni dogmatično zagovarjal laboratorijskega izvora, a je bil soavtor pisma v Science (2021), ki je zahtevalo enakovredno preiskavo obeh hipotez. Opozoril je tudi na brisanje zgodnjih genetskih sekvenc iz javnih baz.

Nasprotna stran (naravni izvor) ostaja močna znotraj virološke skupnosti, zlasti med večino članov WHO-jeve skupine SAGO (2025). Tudi oni priznavajo, da je vprašanje še vedno odprto, ker manjkajo ključni kitajski podatki, hkrati pa obstaja tudi očiten konflikt interesov, saj so nekateri neposredno povezani z raziskavami, ki so bile financirane v Wuhanu.

Zakaj je razkritje pomembno

Ne gre le za zgodovinsko radovednost. Če je virus res ušel iz laboratorija, gre za eno najdražjih nesreč v zgodovini znanosti. ZDA so že omejile ali prepovedale določene oblike raziskav gain-of-function prav zaradi tega primera. Podobne omejitve bi morale veljati globalno.

Znanost mora ostati strogo objektivna in se ne sme podrediti taki ali drugačni ideologiji ali politiki.

Še bolj pomembno pa je, da institucije, kot je WHO, prenehajo zavzemati subjektivna ali politično motivirana stališča, ki niso podprta s strogimi znanstvenimi dokazi. Ko se v imenu »znanstvenega konsenza« utišajo legitimne hipoteze, se zaupanje v znanost dolgoročno uniči. Zagovorniki laboratorijske hipoteze so v prvih letih pandemije pogosto naleteli na ostre napade in težave pri objavljanju v vodilnih revijah, kar je ustvarilo vtis, da je ena hipoteza institucionalno privilegirana. Znanost mora ostati strogo objektivna in se ne sme podrediti taki ali drugačni ideologiji ali politiki.

Osebna ocena

Po šestih letih analiz menim, da je verjetnost laboratorijskega izvora (najverjetneje v Wuhanu) med 70 in 80 odstotki. Dokončne resnice najbrž ne bomo nikoli izvedeli, ker so ključni podatki bodisi uničeni bodisi skriti. Ocena verjetnosti 50 : 50 po trenutno dostopnih podatkih pa ni več utemeljena; podrobna analiza dokazov nagiba tehtnico v korist laboratorijskega izvora.

Vprašanje ni več, ali je laboratorijski izvor možen. Vprašanje je, zakaj tako dolgo o njem ni bilo dovoljeno resno in odprto razpravljati in ali so se tisti, ki so in še zagovarjajo cenzuro, iz tega kaj naučili.