Skrivnost za dvojno steno: v piranski cerkvi po več stoletjih odkrili križ z relikvijami

Največja zgodovinska odkritja se včasih dogodijo tam, kjer jih nihče več ne pričakuje. Ne na arheoloških izkopavanjih ali v skrivnih podzemnih rovih, temveč med povsem vsakdanjimi opravili. Prav takšna zgodba se je pred nekaj tedni odvila v srcu Pirana, v cerkvi sv. Jurija, kjer je ob obnovi zakristije na dan prišla izjemna najdba, skrita več kot dve stoletji. Za dvojno leseno steno mogočne baročne omare je župnik Zorko Bajc odkril križ, v katerem je shranjenih kar 140 relikvij, ter dokument, ki potrjuje njihov izvor in pomen. Če gre verjeti temu dokumentu, ta križ pripoveduje več kot dvatisočletno zgodovino krščanstva, vse od Jezusovega rojstva.

Toda to ni le zgodba o križu. Je zgodba o mestu, ki že več kot tisočletje varuje svojo dediščino, o cerkvi, ki je preživela Beneško republiko, Napoleonove vojske, habsburško monarhijo, obe svetovni vojni in menjavo državnih meja. Je tudi zgodba o ljudeh, ki kljub številnim zgodovinskim prelomnicam vztrajno skrbijo, da bogata kulturna in duhovna zapuščina ne izgine pod prahom pozabe. V ozadju presenetljivega odkritja se razkriva veliko širša pripoved o identiteti Pirana, njegovih prebivalcih, umetninah, ki so se skozi stoletja razkropile po Evropi, ter o prizadevanjih, da bi se izgubljeni koščki zgodovine znova povezali v celoto.

Že 2000 let kraj bogočastja

Z župnikom Zorkom Bajcem se srečava na prijetno julijsko soboto. Združim prijetno s koristnim in se pridružim še dvema obiskovalcema, naslednjima v vrsti mnogih, ki so v zadnjih dneh slišali za presenetljivo in dragoceno odkritje ter so si ga prišli ogledat v Piran. A do križa nas pot vodi skozi cerkev sv. Jurija, eno od desetih aktivnih piranskih cerkva. Čeprav tu nikoli ni bil sedež škofije, ji domačini pravijo stolnica.

Še pred 200 leti je bilo na območju Pirana kar 23 cerkva. Prav vrh hriba, ki se vzpenja nad mestom in je dom cerkvi sv. Jurija, pa je bogočastju namenjen že več kot 2.000 let. V začetku je bilo tu histrsko svetišče, pozneje so Rimljani na istem mestu postavili rimski tempelj. Ko so v petem ali šestem stoletju sem prišli kristjani, pa je na njegovih temeljih zrasla manjša starokrščanska cerkev, nam pojasni župnik Bajc.

Današnja velikost v 14. stoletju

Z rastjo Pirana se je večala tudi cerkev. Nekje do 10. stoletja je bila tako velika, kolikor danes obsega njena ladja. Cerkev je bila prislonjena na mestno obzidje in za njo ni bilo ničesar več. A Piran je še rasel in leta 1344 je svetišče dobilo današnjo velikost. »Ti zidovi so stari okoli 700 let,« pove Bajc.

V tistem času je bil zvonik še del cerkve, krstilnica pa je bila na ploščadi pred njo. A renesansa in barok sta prinesla s seboj novo modo. Cerkev so modernizirali, zvonik pa porušili in zgradili samostoječega po vzoru sv. Marka v Benetkah. Prav tako so zgradili ob cerkvi še osmerokotno krstilnico. Stebre so umaknili in prvotno triladijsko gotsko lepotico spremenili v enoladijsko cerkev, ki je v 17. in 18. stoletju nato postopno dobila še oltarje in poslikave ter strop.

Obnova še poteka, a že kaže rezultate

Predzadnja obnova seže v konec 19. stoletja, ko je cerkev v duhu historicizma obnovil tržaški arhitekt Giovanni Righetti. Pred četrt stoletja, ko je župnijo prevzel Bajc, pa so se odločili, da ji povrnejo njeno baročno podobo iz 17. stoletja. Od njene predhodnice, gotske cerkve, namreč ni ostalo praktično nič.

Obnova sicer še ni v celoti dokončana, saj gre za izjemno zahteven in tudi finančno zajeten projekt. »Samo za dokončanje obnove bi potreboval še dva milijona evrov, nakar bi se bilo spet treba lotiti zunanje fasade. Kljub temu da je bila obnovljena pred le 20 leti, nanjo zelo vplivata izpostavljenost močni burji in sol,« med drugim pove župnik.

Je pa že danes cerkev bistveno svetlejša kot v začetku tisočletja, deluje bolj čisto in bolj prijazno. A cerkev sv. Jurija skriva mnogo več, kot je videti na prvi pogled. Tako na levi in desni kot nad stropom in pod tlemi so sobane, knjižnice, skrivne sobe, stopnišča …

Obmorska zakladnica in Tartinijev krst

Poleg tega se je skozi stoletja v cerkvi nabrala množica danes neuporabljenih, a še vedno izjemno dragocenih stvari, ki v depoju na podstrešju čakajo na boljše čase. Samo fanalov (okrasnih drogov za svetilko) je skoraj sto, za cerkev so jih restavrirali osem.

Piran namreč ni nikoli zgorel, nikoli ni bil oropan ali napaden, zato so se stvari skozi stoletja ohranjale. Prav zato se ponaša tudi z najstarejšimi krstnimi knjigami v Sloveniji. V njih je zapisana zgodovina krščenih kontinuirano vse od leta 1540, med njimi je tudi slavni skladatelj Giuseppe Tartini, ki je bil krščen leta 1692. »Imam 34 krstnih knjig. Pri zadnji bo verjetno trajalo sto let ali še več, da bo zapolnjena,« se pošali piranski župnik.

Povojna usoda Ezulov in preboj

Avtohtono prebivalstvo Pirana je bilo do leta 1954 italijansko. Takrat pa se je mesto izpraznilo in praktično nima več avtohtonega prebivalstva, ki bi ohranjalo kontinuiteto. Obmorski biser je po vojni pripadel tedanji Jugoslaviji in zaradi političnih sprememb so ga morali avtohtoni Italijani, ki so bili z župnijo tudi najbolj povezani, zapustiti. So se pa od tedaj v Piran naseljevali ljudje z vseh koncev tedanje Jugoslavije; danes prihajajo tudi iz Evrope in sveta.

Avtohtoni Italijani oziroma ezuli so po besedah župnika utrpeli številne krivice in razočaranja, ko so morali zapustiti svoje hiše. Zelo kompleksna zgodba, s katero pa je povezana tudi restitucija umetnin. »Lani smo naredili preboj,« spomni Bajc. V piransko samostansko cerkev se je namreč septembra po 85 letih vrnila velika oltarna slika beneškega renesančnega slikarja Vittoreja Carpaccia.

Pomen spoštljive retorike

Po besedah župnika, ki upa, da se bo praksa nadaljevala, je trenutno v Italiji še osem ali devet umetnin, ki pripadajo piranski župniji. Gre za slike, ki so bile leta 1940 oziroma na začetku vojne prepeljane na varno. Piran je tedaj sodil pod Italijo in šlo je le za premestitev največjih dragocenosti znotraj države, saj so sklepali, da bi bile lahko v vojni uničene.

Gre za politično vprašanje, ki se ne da rešiti z danes na jutri, priznava Bajc. Vendarle pa so v Piranu za razliko od nekaterih drugih obalnih mest z ezuli že vzpostavili tolikšen dialog, da ti zdaj že sami priznavajo, da umetnine sodijo na svoja izvorna mesta. Kot poudarja župnik, pa se je pri reševanju tega vprašanja treba izogibati politični retoriki, češ da naj Italijani vrnejo, kar je bilo ukradeno. »Takrat je bilo to narejeno legalno, ker je bilo znotraj države,« pojasni.

Obnova odnosov pomembnejša od obnove cerkve

Vernikov je danes sicer zelo malo, tudi med mladimi za zdaj ne kaže drugače. V vseh devetih razredih verouka ima župnik le osem veroučencev. Kot zapisano, je izvirni greh zgodovinsko pogojen, a župnik si danes prizadeva obuditi odnose tudi z italijanskimi domačini.

Stare ezule oziroma avtohtone Italijane vsako leto na praznik sv. Jurija povabi v goste in zdaj že devet let zapored praznujejo skupaj. A kot pravi, je potreboval kar 17 let, da jih je o tem prepričal. »Sam imam to za enega večjih uspehov. Veliko večjega, kot je sama obnova cerkve. Zelo pomembno je namreč, da se predsodki dajo na stran in da se spoštujemo in razumemo med seboj,« pravi župnik.

Šele tretji slovenski župnik

»Sem šele tretji slovenski župnik v 1.100-letni zgodovini župnije Piran,« pove Bajc, ki ima sv. maše v cerkvi sv. Jurija le ob nedeljah. Vsak dan namreč mašuje v drugi cerkvi, saj pri življenju drži še devet drugih. Ljudje, ki so danes del župnije in obiskujejo maše, so večinoma iz republik nekdanje Jugoslavije: Zagorci, Dalmatinci, nekaj je Istranov, nekaj močnih katoliških družin iz Bosne in Kosova … Obstoječa Italijanska skupnost pa je majhna in skoraj ni povezana z župnijskim življenjem.

Kljub temu pa Bajc čuti ponos, da je del tisočletne zgodovine, droben člen v verigi. »Hkrati pa tudi veliko odgovornost,« pravi župnik in se ozre po lesenih klopeh cerkve. »Te klopi so stare 315 let. Če samo pomislimo, koliko ljudi je v teh 300 letih sedelo, molilo, jokalo, se veselilo v teh klopeh … Koliko je osebnih zgodb,« razmišlja. Zato mu ne pride niti na misel, da bi klopi zamenjal z novimi, pač pa jih skuša ohraniti in jim »podaljšati dušo«.

Največje olje na platnu in gotski Križani

Skupaj se nato ozremo po prezbiteriju in Bajc nam pokaže največje olje na platnu v Sloveniji, Mučeništvo sv. Jurija, delo Giovannija Pagliarinija izpred nekaj manj kot 200 let. Njena površina meri kar 42 kvadratnih metrov. »Če si v Piranu lastnik 42 kvadratnih metrov apartmaja, si že bogat,« se pošali Bajc.

Na desni strani prezbiterija nato opazimo slavnega piranskega gotskega Križanega. V 700 letih od nastanka je bil križ s Kristusom desetkrat prebarvan, sčasoma so mu dodali lase, brado, krono in dodatna oblačila. Ko so se odločili za restavracijo, so mu povrnili prvotno, trpečo gotsko podobo. Posebej zanimiva je oblika križa, ki spominja na drevo. »Umetnik je leta 1320 hotel povedati, da križ ni več kraj trpljenja, smrti, ni več mučilno orodje, ampak postane začetek novega življenja, odrešenja. Gre za alegorijo na prvo Mojzesovo knjigo, ki govori o drevesu življenja in drevesu spoznanja v raju,« razloži župnik.

Umetnik je leta 1320 hotel povedati, da križ ni več kraj trpljenja, smrti, ni več mučilno orodje, ampak postane začetek novega življenja, odrešenja.

Skrivnostni dokument na steni zakristije

V cerkvi ves čas našega obiska odmeva navdihujoča klasična glasba, ki pripomore k občutenju zgodovinskega bogastva piranskega svetišča. A v Piran se v prvi vrsti nismo podali zaradi sicer čudovite gotske stvaritve, pač pa zaradi križa, ki je nastajal še stoletja dlje in je končno podobo dobil pred tremi ali celo več stoletji. Odkrit je bil pred le nekaj tedni.

»Letos smo obnavljali zakristijo,« pojasni Bajc in nas popelje v baročno okrašen prostor. Sanirali so zaradi soli močno poškodovan omet, so pa v celoti ohranili več kot 300 let staro pohištvo, tudi stole in veličastno omaro. Kot pojasni, so že pred 20 leti to omaro v celoti prečistili in prenovili. »Takrat nismo odkrili nič posebnega,« se spominja.

Ves ta čas je v zakristiji poleg drugih umetniških slik visela še tabla, uokvirjeni dokument pod steklom, katerega vsebine nikoli niso poznali oziroma se z njo niti niso ukvarjali, saj niso vedeli, v kakšen kontekst bi lahko sodila.

Ko je najmanj pričakoval ...

Letos, ko so obnavljali zakristijo, so omaro ponovno premaknili, da bi delavci dosegli zid za njo. Ko so delo končali, so jo premaknili nazaj, nato pa odšli. Kmalu po tistem pa je z vrhnjega osrednjega dela omare odpadel manjši križ. Ne bodi len je župnik splezal na omaro, da bi ga namestil nazaj. V njenem zadnjem delu je opazil nekam nenavadne lesene bloke in špranjo med njimi. Ko je preveril, čemu ti bloki služijo, je opazil, da jih je mogoče drsno premakniti levo in desno.

»Zadaj pa štirikrat večji križ od tega,« razlaga Bajc. Najdbo, v kateri je shranjenih kar 140 različnih relikvij, je takoj fotografiral in dokumentiral, nato pa je šel naprej raziskovat, kaj še bi lahko skrivala omara z dvojno zadnjo steno. V še treh škatlah je odkril večje relikvije z napisi, komu naj bi pripadale.

A relikvije v križu piranskemu župniku niso dale miru. Spomnil se je dokumenta, ki je stoletja visel v zakristiji in za katerega se jim vse doslej ni niti sanjalo, na kaj bi se lahko nanašal. Ko je s pomočjo umetne inteligence razvozlal vsebino dokumenta, je ugotovil, da gre za popis relikvij v križu, ki ga je pravkar odkril. »Šlo je za certifikat, ki se je nanašal na tisti križ,« poudari župnik.

Od jaslic in 12 apostolov do Karla Boromejskega

Odkritje ima zanimivo zgodovinsko ozadje. Okoli leta 1800 je papež izdal odlok, da se relikvije, ki nimajo avtentičnega dokazila, ne smejo izpostavljati javnemu čaščenju. Z relikvijami je bilo namreč v tistem času veliko trgovanja, piranska župnija pa je bila premožna in si je trgovanje lahko privoščila – tudi z Benečani in celo s Carigradom.

Relikvije, ki jih je Bajc našel v škatlah, očitno niso imele potrdila o avtentičnosti, medtem ko je v zvezi z relikvijami v križu vse črno na belem. Seveda je tudi o pristnosti certificiranih relikvij mogoče špekulirati. So pa, kot jih je analiziral župnik, od vrha križa in navzdol razvrščene po nekakšnem hierarhičnem vrstnem redu.

Najstarejša relikvija je tako delček jaslic, v katerih je bil rojen Jezus Kristus, nekoliko mlajša delček križa, na katerem je trpel. Dvanajst relikvij pripada dvanajstim apostolom, štiri med njimi štirim evangelistom: Janezu, Luku, Marku in Mateju. Zadnja relikvija, ki je čisto na dnu križa, pa pripada Karlu Boromejskemu, milanskemu škofu iz 16. stoletja.

»In Bona Fide«

Če so torej delčki relikvij v celoti avtentični, se v enem samem, dobrega pol metra velikem križu skriva več kot 2.000-letna zgodovina krščanstva. »In bona fide. V dobri veri,« pravi župnik. Ni tako bistveno, ali je vse avtentično ali ne, bolj bistveno je, kakšen pomen je imel križ za ljudi, ki so ga takrat častili in imeli do njega odnos. Že zbirka z ročno napisanim izvorom relikvij – torej delčki oblačil, kosti ali drugih stvari, povezanih s svetniki – je stara več kot 300 let.

Toda zakaj bi si tisti, ki so to zbirko oblikovali v veličasten križ, izmišljevali, vprašam. »Da bi si zavestno izmišljevali, to ne,« odgovori. Se je pa glas o relikvijah prenašal s tradicijo. Če je bil prvotni vir verodostojen, je takšna tudi relikvija.

Bajc pa je razmišljal tudi o tem, kako je lahko križ vsa ta stoletja ostal skrit v dvojni zadnji steni omare v zakristiji piranske cerkve. Kot pojasni, so leta 1800 tudi na to območje prišli Napoleonovi vojaki, ki so v osvajalskih pohodih uničili veliko sakralne in tudi druge dediščine. Da se to ne bi zgodilo tudi v Piranu, so najdragocenejše predmete poskrili. »Ena teh stvari je bil ta križ, ki je očitno potem ostal pozabljen,« pove župnik.

Tri inkunabule in portret Hieronimusa Fonde

Izjemna najdba sicer še zdaleč ni edina dediščina neprecenljive vrednosti v piranski župniji. V večji sobi v ostrešju je kapiteljska knjižnica, ki premore 6.000 knjig, ki so jih doslej samo popisali. Odkrili pa so kar tri inkunabule, torej originalne knjige, nastale pred letom 1500, v letih takoj po odkritju tiska leta 1451.

Ravno na tem podstrešju je župnik Bajc že pred približno 15 leti našel portret, ki je bil v slabem stanju, zato ga je dal restavrirati. Upodabljal je Pirančana, škofa Hieronimusa Fondo, sodobnika Giuseppeja Tartinija. Sliko škofa je Bajc že pred tem obesil tudi v župnijskem muzeju. Ko pa je pred tedni odkril križ z relikvijami in ga povezal s certifikatom na steni zakristije, je spoznal, da je z njim na zanimiv način povezan prav škof Hieronimus Fonda.

Ko se zgodba sestavi sama od sebe

Šlo je namreč za njegovo darilo piranski župniji. »Hieronimus Fonda, škof v Trogirju, podarja svoji rojstni župniji zbirko 140 relikvij,« je namreč zapisano v dokumentu. Letnica: 1740. »Zgodba se je sestavila sama: slika, dokument, križ,« pojasni župnik Bajc. Vsi predmeti so danes na ogled v piranskem župnijskem muzeju, ki se drži cerkvenega poslopja.

Ko zapuščamo cerkev sv. Jurija in se po obnovljenih stopnicah vzpenjamo na tamkajšnji zvonik, se sam po sebi ponuja razmislek, da največja vrednost čudovite najdbe ni zgolj v številu relikvij ali njihovi morebitni avtentičnosti. Njen resnični pomen je v zgodbi, ki jo pripoveduje. V zgodbi ljudi, ki so pred stoletji verjeli, da je vredno najdragocenejše zaklade skriti pred vojno in uničenjem. Pa tudi v zgodbi generacij, ki so nevede hodile mimo skrivališča, ne da bi slutile, kaj se skriva nekaj centimetrov za leseno steno. In v zgodbi sedanjega časa, ko je bilo potrebne le nekaj radovednosti, vztrajnosti in božje milosti, da se je pozabljeni del piranske zgodovine spet vrnil na svetlobo.

Živ spomin

A glede na bogato zgodovino obmorskega bisera odkritje križa gotovo ni konec, ampak prej začetek novega raziskovanja. Vsaka relikvija, vsak dokument in vsak predmet odpirajo nova vprašanja o ljudeh, ki so jih zbirali, častili in varovali. Hkrati potrjuje, da cerkev sv. Jurija ni zgolj priljubljena razgledna točka nad Piranom, ampak eden najbogatejših zgodovinskih arhivov slovenske Istre. Med njenimi zidovi se skriva še nešteto zgodb, ki čakajo, da jih nekdo odkrije, razume in predstavi javnosti.

Morda je prav to največje sporočilo piranskega križa. Dediščina ni nekaj mrtvega, kar občudujemo le za steklom muzejske vitrine. Je živ spomin skupnosti, ki se prenaša iz roda v rod, saj se vedno znova najde nekdo, ki ji vdihne novo življenje.

Cerkev sv. Jurija ni zgolj priljubljena razgledna točka nad Piranom, ampak eden najbogatejših zgodovinskih arhivov slovenske Istre.

(D259: 48-51)