Sklep US je jasen opomin in opozorilo oblasti, da kljub večini ne sme odločati mimo ustavnih meja

Ustavno sodišče je, kot je bilo pričakovano, začasno in delno zadržalo izvajanje dela Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o RTVS. Zadržanje je začasno in delno, o vsebini bodo odločali kasneje. Lahko bi domnevali, da je smer tudi vsebinsko s tem začrtana, saj je očitno, da logika ne more biti druga.

Ta poteza US je bila pričakovana, ker je novela tako po postopku kot po vsebini bila v nasprotju z minimalnimi standardi evropskega prava človekovih pravic. Trenutna slovenska oblast je namreč mislila, da ji bo prepričljiva parlamentarna večina omogočala, da bo z njo samovoljno ukrepala, kakor se ji bo pač zdelo. Nepričakovana parlamentarna večina v aprilu jo je zmedla in zavedla. Sklep US je pa jasen opomin in opozorilo dvema državnima oblastema (izvršni in zakonodajni), da kljub večini ne sme odločati mimo ustavnih meja, ki so postavljene prav zato, da se prepreči kakršna koli arbitrarnost.

Vlada in njeni privrženci so nenehno ponavljali, da hočejo z novelo »strankarsko politiko« popolnoma umakniti iz upravljanja in vodenja RTVS. Z izrazom »strankarska politika« so mislili na tiste stranke in tisto politiko, ki niso kontinuiteta sistema enoumja, ki je bil veljaven v prejšnjih časih. Kdaj je že tisto bilo? No pač. Najprej 46 let trde totalitarne oblasti, potem pa sicer formalno demokratske, dejansko pa še od prejšnjih ljudi nadaljnjo vodene RTVS kot važnega vzvoda za ohranjanje enoumnih vsebin v družbi.

Sklep US je pa jasen opomin in opozorilo dvema državnima oblastema (izvršni in zakonodajni), da kljub večini ne sme odločati mimo ustavnih meja, ki so postavljene prav zato, da se prepreči kakršna koli arbitrarnost.

Ko je danes govora o »strankarski politiki« v RTVS, seveda s tem ne mislijo na komunistično stranko/partijo, tudi ne na njeno spremenjeno različico Zveza komunistov Slovenije, ob kateri naj bi bilo še manj »strankokracije«, vodstva stranke (stranke že ni bilo več nikjer, bila je samo zveza nekih ljudi …). Če temu dodamo še Socialistično zvezo delavnega ljudstva, eterično in skoraj nesnovno izpostavo ljudskega gibanja (danes bi temu rekli civilne družbe), bi lahko zaključili, da je bilo tisto stanje naše družbe idealno, saj je bila »združena« in najbolje predstavljena v taki ali drugačni skupščini.

A, glej ga zlomka, leta 1991 se je ob plebiscitu, demokratizaciji in osamosvojitvi pojavilo več strank. S tem smo se pa začeli ločevati. Strankarstvo je razbilo naše idealno »bratstvo in edinstvo«. RTVS je prej bila najzvestejša in najpristnejša izložba naše družbe. Tam so vsi novinarji mislili enako. Linija je bila ena sama.

Demokratične stranke pa niso imele vstopa v »sveti hram RTVS«, razen če njena miselna linija, ki je budno in čuječe skrbela za prejšnjo pravovernost, ni tega dovolila. Če je kakšna stranka v neortodoksni vladi prišla blizu RTVS, je bil takoj ogenj v strehi. V tem smo se znašli zdaj, ko je toliko poudarjanj, da se mora »strankarska politika umakniti iz javnega zavoda«, sicer se mu s tem dela »nepopravljiva škoda«.  Domnevno bi se moralo na upravo RTVS vrniti neko angelsko vodstvo, ki sploh ne bo razmišljalo politično oz. najbolje, da o politiki nič ne ve. Šele takrat naj bi državljani Republike Slovenije resnično zaživeli kot v bajni deželi, kot je bila tista, v kateri smo menda nekoč bili.

Temeljna ustavna listina Republike Slovenije pravi »da SFRJ (v njej pa Soc. Rep. Slovenija) ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice«. Prav to hočemo državljani Republike Slovenije preprečiti, da se kdaj o naši slovenski državi ne bi tako pisalo. Na noben način se nočemo vrniti v situacijo, ki bi bila na kakršen koli način podobna citirani.

Gre za varstvo institucionalne neodvisnosti javnega zavoda RTVS. Tisti, ki jo hočejo ščititi, bi morali biti s tem sklepom US zadovoljni, saj le-ta daje vsemu sistemu stabilnost.

Stabilnost, ki je jedro vladavine prava

Gre za varstvo institucionalne neodvisnosti javnega zavoda RTVS. Tisti, ki jo hočejo ščititi, bi morali biti s tem sklepom US zadovoljni, saj le-ta daje vsemu sistemu stabilnost. Ta stabilnost je jedro vladavine prava. V taki vladavini vladajo splošno veljavna in sprejeta ustavna pravila, in ne neka taka ali drugačna parlamentarna večina, čeprav še tako velika. V taki vladavini je normalno, »da oblast kontrolira oblast« (Montesquieu), oz. gre za njene različne funkcije. Ustavno sodišče je tokrat kljub mnogim in močnim pritiskom spoštovalo to delitev in opravilo svojo dolžnost.

Ustavno sodišče je še odločilo, da bo o vsebini odločalo kasneje, a prednostno. Društvo novinarjev se je že odzvalo in poziva ustavne sodnike, naj si javno postavijo rok, do katerega bodo definitivno odločili. Če je komu manjkalo dokazov o tem, kdo hoče vladati v naši državi, je ob tem postalo vse jasno. Celo ustavnim sodnikom, torej zadnji in najvišji stopnji oblasti hočejo diktirati nekdanji »družbeno-politični delavci«.

Ustavnim sodnikom je bilo in jim je jasno, kako morajo odločati, a ne, ker bi jim to vsiljeval kdo drug, oseba ali organ, temveč zato, ker jih k temu zavezuje lastna sodna praksa in sodna praksa evropskega sodišča za človekove pravice. Po domače bi rekli, lastna pravila igre. Če bi US v prihodnosti ob odločanju o vsebini te sodne prakse povozil, bi se blamiral pred vso evropsko sodno in pravniško srenjo in se poistovetil z Madžarsko, o kateri zadnje čase nekateri vedo toliko nelepega povedati.