Robert Golob in 40 inkvizitorjev

Strateški svet za preprečevanje sovražnega govora Vir foto: Twitter profil Ministrstva za digitalno preobrazbo

»Gre za vzorčni primer, ko se je na enem mestu povezalo več kot 40 predstavnikov stroke, civilne družbe, ministrstev in ostalih uradnih državnih institucij. S tem se je ustvarilo okolje, kjer se je dalo o tej zelo pomembni temi govoriti v spoštljivem dialogu in na demokratičen način ter iskati rešitve, kako preprečiti, da bi sovražni govor sploh nastajal, kako ga identificirati in kako kaznovati tiste, ki ne želijo nehati s širjenjem sovražnega govora.«

S temi besedami se je z »demokracijo«, ki jo je uvedel po prevzemu oblasti, minuli teden pohvalil predsednik vlade Robert Golob. Več kot 40 ljudi se je spoštljivo in na demokratičen način pogovarjalo, kako kaznovati tiste, ki se tako ne pogovarjajo, bi lahko strnili njegovo izjavo. Pred njim smo se pač v tej državi pogovarjali na nedemokratičen in nespoštljiv način in to bo od zdaj kaznovano. To namreč ni demokracija, temveč fašizem, je elektrotrgovec presodil že pred časom. In fašizem je seveda treba sankcionirati. Strogo in neizprosno.

V normalnih okoliščinah in zreli demokratični državi bi takšno razmišljanje predsednika vlade lahko le pozdravili. Seveda, vsi smo proti sovražnemu govoru, še posebej močno pa proti fašizmu. Kristjani smo prvi v vrsti, ki bi nam iskren namen odprave sovražnega govora prizanesel z marsikatero zmerljivko. »Katolibani«, »krote s križem«, »pobožnjakarji«, »domoglupci«, »nazadnjaki« in podobne slabšalnice bi se iz javnega diskurza pometle na smetišče zgodovine. Boga nam ne bi več upodabljali kot podgane, pa tudi s Hudo jamo nam na nacionalni televiziji ne bi več grozili nekaznovano.

A kaj, ko imajo premierjeva prizadevanja po identifikaciji sovražnega govora in kaznovanju tistih, ki ga ne želijo nehati širiti, eno veliko napako. In to je, da enostavno niso iskrena. Pa tudi ne dobronamerna. Ker če bi vse to bila, sestava štiridesetih modrecev, ki se znajo »demokratično in spoštljivo« pogovarjati, ne bi vključevala le ideološko enako mislečih »predstavnikov stroke, civilne družbe« in ostalega. Ter ne bi izključevala vseh drugih, ki morda mislijo drugače in bi zato ogrozili »spoštljivo in demokratično iskanje rešitev« na način, kot si ta proces predstavljajo predsednik vlade in ljudje okoli njega.
Zame noben strateški svet za preprečevanje sovražnega govora, ki v svojih vrstah nima Žige Turka, nima legitimnosti. Še posebej ne, če ga vzpostavi leva vlada.

Pa s tem ne mislimo, da bi morala vključevati nestrpneže, ki po družabnih omrežjih stresajo primitivne žaljivke o »migrantskih posiljevalcih«, »komunajzerskih pokvarjencih«, »debeli priviligiranki Niki« in podobno. A iskren in dobronameren namen ne bi mogel zaobiti ljudi, kot so dr. Matej Avbelj, dr. Žiga Turk, dr. Matevž Tomšič in ostali. Zame noben strateški svet za preprečevanje sovražnega govora, ki v svojih vrstah nima Žige Turka, ki se je s to problematiko ukvarjal na evropski ravni, nima legitimnosti. Še posebej ne, če ga vzpostavi leva vlada.

A kaj Žigo Turka, o vodotesnosti kriterijev pravovernosti pri selekciji priča, da so obšli celo dr. Dejana Verčiča, vrhunskega strokovnjaka, ki nikakor ne sodi na ideološko desnico. Zakaj ni smel biti zraven, nam je lahko jasno te dni, ko opozarja na nevarnost vrnitve verbalnega delikta. Takšen človek bi v Golobovem in Nikinem strateškem svetu zgolj kalil »spoštljiv dialog« in »demokratično iskanje rešitev«.


V izogib vznemirjanju in zgražanju v javnosti


A izključevanje tistih, ki bi s svojimi stališči po nepotrebnem »vznemirjali in povzročali zgražanje v javnosti«, žal ni omejeno zgolj na strateški svet za preprečevanje sovražnega govora. Povedano drugače, ne gre za naključje ali anomalijo, temveč za vzorec ravnanja aktualnih oblastnikov. Podobno kot so sestavili ta svet, so pred tem denimo že tistega, ki vodi RTV Slovenija. Nove svetnike so, preko skrbno odbranih organizacij, izbrali tako kakovostno, da na sejah ni nobenega »nespoštljivega nestrinjanja«, kaj šele »sovražnega govora«, in so praktično vse odločitve sprejete soglasno, izjemoma morda z enim manjkajočim glasom. V tako demokratično spoštljivem okolju je veselje delati, se nedvomno nad seboj navdušuje premier Golob. On je pač zatiranim novinarjem omogočil tovrstno »osvoboditev«. No, ali pa oni njemu, o tem bi se dalo razpravljati. Morda kdaj drugič.

Kakorkoli, Golobovi kriteriji zagotavljanja »spoštljive demokracije« segajo tudi na druga področja, s katerimi se ubada vlada. Denimo, iz strateškega sveta za prehrano so izključili medicinske strokovnjake, kmete in druge »mesoljubce«, ki bi tam delali samo zgago. Iz skupine za pripravo zakonodaje o zaščiti živali so ob kmetih odstranili še veterinarje – živali je pač, bržkone po presoji prve ljubice v državi, pred enimi in drugimi potrebno zaščititi. In tako naprej po drugih področjih.

Da, tovrstno »demokracijo« so po »fašizmu« izbrali slovenski volivci. Demokracijo, v kateri je iskanje rešitev za sobivanje v tej državi zaupano »spoštljivemu dialogu« med pravovernimi, implementacijo v obliki »zatiranja krivovercev« pa nase prevzema oblast. Takšno prakso danes v Sloveniji imenujejo »demokracija«, na Wikipediji pa jo najdemo pod izrazom »inkvizicija«. Pojmom iz nekih drugih, »nazadnjaških« časov.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike