Rajmond Debevec: Olimpijski ideali umirajo skupaj z družbeno spremembo (2. del pogovora)

Tomaž Kavčič
0

V včeraj objavljenem prvem delu pogovora z Rajmondom Debevcem smo izvedeli, kako je po osmih zaporednih olimpijskih nastopih igre spremljati z domačega kavča. 

Danes pa lahko preberete o tem, kaj slovenska strelska legenda sicer počne v življenju, kaj ga žene, da še vedno tekmovalno strelja, koliko po njegovem Slovenci cenimo šport in ali je zadovoljen s podjetniškim okoljem v naši državi. 

Videvali smo vas na različnih športnih dogodkih, predvsem pa ste nas razveseljevali na OI. Kaj pravzaprav Rajmond Debevc počenja danes, ko ni na OI?

Letos sem imel več časa za počitnice, ki sem jih z veseljem preživel z ženo, otroci so namreč odrasli in ne hodijo več z nama. Koristno sem porabil čas, počitnice sem načrtoval tako, da sem v času vrhunca olimpijskih iger doma in jih lahko spremljam.

Sploh pa v tem času nisem vrgel puške v koruzo, če se poigram z besedami. Preizkušam novo orožje, ki ga imam doma skritega, saj me pogodba veže s starim proizvajalcem do novega leta. Tako bom lahko imel orožje v novi sezoni in moram reči, da sem z njim zelo zadovoljen.

Seveda pa tudi ta sezona še ni končana, prihodnji mesec imam državno prvenstvo in finale evropskega pokala s veliko kalibrsko puško. Novembra pa še vojaško svetovno prvenstvo v Katarju.

Spustil sem torej veliko in najpomembnejše tekmovanje, a se zaradi tega čas zame ni ustavil. Naredil bom vse, kar je v moji moči, da me boste v športu še gledali. Je pa res, da mednarodna strelska zveza pripravlja nova pravila in bo treba počakati, da vidim kako se bom v njih znašel.

Kako ste se sprijaznili s tem, da na OI v Rio ne boste odpotovali? Je bilo dejstvo, da ste večkratni olimpijec v tolažbo ali še hujše razočaranje?

Neuspeh je pač del v športnikovi karieri in v človeškem razvoju. Nekaj časa si vedno bolj uspešen, potem pa se ta krivulja obrne navzdol. Pri meni se je navzdol obrnila že zdavnaj, pred 16 leti, ko sem dosegel vrhunec v Sydneyu z zlato olimpijsko medaljo. Tako sem nekako pričakoval, da se bo nekoč zgodilo, da se ne bom uvrstil na olimpijske igre.

Poskušam biti realist z rahlim pridihom optimizma, a sem se zavedal, da bom nekoč prišel do te točke. Iz tega vidika lahko rečem, da me neuspeh ni tako zelo prizadel. Nameravam nadaljevati s športom z zavedanjem, da gre ta krivulja še vedno navzdol. Upam, da drugi ne pričakujejo, da bom dosegel še veliko odmevnih svetovnih uspehov. Za to imamo mlajše, ki se morajo izkazati.

Imate tri olimpijske medalje, ter pet svetovnih naslovov. Ob tem, da že 45 let toliko in toliko ur dnevno streljate v črno piko v tarči. Kakšne vrste predanost/ljubezen je to, da se greste to že toliko časa?

Šport sproti postaja strast. Ne morem reči obsedenost, a postane način življenja. Če človek neko stvar počne rad in iz veselja, jo bo lahko počel dolgo. Zraven sem še zaposlen v športni enoti slovenske vojske in moje delo je, da čim uspešneje nastopam na tekmovanjih,  tako civilnih kot vojaških in zastopam Slovenijo.

Nima prav vsak take sreče, da z veseljem počne za plačilo to kar zares ima rad. Jaz imam to srečo in to moje delo opravljam z ljubeznijo in predanostjo, prav res mi nič ni težko.

IMG_9385Ko opazujemo razvoj sodobnega športa se zdi, da vse pomembnejši postaja de narni vidik.. Mnogi pravijo, da je vse manj prvinskega duha olimpizma, ko nekdo počne tisto kar ga veseli in zato, ker ima rad šport. Se motim ali kakšen je vaš pogled na vse skupaj?

Mislim, da je to že zelo dolg trend. V tem času, ko nas stiska ta neoliberalizem, je to postalo nekako samoumevno. Zaradi tega pehanja po denarju je na žalost šport prepreden s dopinškimi aferami. Nekateri so, da bi finančno prosperirali, pripravljeni tudi goljufati. V nekaterih državah so namreč nagrade za olimpijsko medaljo zares bajne.

Povlečem lahko vzporednico z življenjem, kjer ravno tako obstajajo ljudje, ki želijo obogateti na račun drugega. To je na žalost postala ena izmed splošno sprejemljivih stvari v naši družbi in jo bo težko izkoreniniti. Ti olimpijski ideali, skupaj s to družbeno spremembo, umirajo.

Prebral sem zanimiv zapis na tviterju, da slovenski zmagovalci za zlato medaljo dobijo 35.000 evrov, zmagovalec resničnostnih šovov pri nas pa 50.000 evrov. Se vam zdi, da se šport v Sloveniji premalo ceni ali bi se ga moglo bolj?

Tudi sam sem zasledil ta zapis in sem razumel njegov podton. Je pa to dvoje po mojem mnenju težko primerjati. Resničnostne šove predvajajo na komercialnih televizijah, ki predvajajo stvari, ki so najbolj gledane. Zame so seveda resničnostni šovi zadnja stvar v mojem življenju, ki bi jo spremljal. Očitno pa se to dobro prodaja.

Videti je, da se komercialnim televizijam bolj splača vlagati v resničnostne šove kot v športnike. Raje prodajajo senzacionalizem, kot da bi objavljali dnevne dosežke v manj atraktivnih športih. Nogomet, NBA in NHL pa so dobro pokriti, čeprav se Slovencev ne tičejo.

Ker imate trgovino s strelsko opremo v Ljubljani, me zanima tudi to, kako ste zadovoljni s podjetniškim okoljem v Sloveniji. Se vam zdi, da naredi država dovolj v smeri, da podjetnikom omogoči dobre pogoje za delo?

Na srečo ne potrebujem državne spodbude in je niti ne pričakujem. Poznam pa dosti ljudi, ki pravijo, da so dajatve previsoke in da težko dobijo kvalitetne kadre. Na svetu so države s precej boljšim gospodarskim okoljem, a tudi s precej slabšim.

Na mnogih lestvicah konkurenčnosti je Slovenija pogosto na slabih mestih. A na splošno menim, da živimo v naši državi zelo kvalitetno življenje, zato ni ravno veliko razlogov za pritoževanje.

Seveda so nekateri, ki živijo pod pragom revščine. Takim bi morala pomagati država v okviru socialne politike, a se mi uzdi, da tukaj prevečkrat podlegamo histeriji stiskanja, neoliberalnem zategovanju in vitki državi. To mi ni preveč všeč.

Preberite še prvi del intervjuja z Rajmondom Debevcem:  Televizija omogoča boljše spremljanje iger, ne pričara pa vzdušja (1. del pogovora)

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime