Rajmond Debevec: televizija omogoča boljše spremljanje iger, ne pričara pa vzdušja (1. del pogovora)

Tomaž Kavčič
0

Rajmonda Debvca ni potrebno posebej predstavljati. V 45 letih streljanja je nastopil na osmih olimpijskih igrah.

Od leta 1984 je sodeloval prav na vseh največjih športnih dogodkih na svetu, ima tri olimpijske medalje in pet naslovov svetovnega prvaka.

Letošnje igre v Riu pa prvič v svoji karieri spremlja s kavča, saj norme tokrat ni uspel izpolniti.

Legendo slovenskega streljanja in zaposlenega v športni enoti slovenske vojske smo v prvem delu intervjuja povprašali o njegovem pogledu na igre v Riu.

Kot izkušen športnik ima dober vpogled v zakulisje tako velikih športnih dogodkov, njegova realistična napoved štirih slovenskih medalj v Riu pa se za zdaj kaže kot točna.

Kot večkratni olimpijec gotovo spremljate igre v Riu. Kakšen je ta vaš pogled na letošnjo olimpijado iz Slovenije? (pomanjkljivosti, dobre stvari…)

Pogled je malce nenavaden, saj ga zares nisem vajen. Od 1984 sem v času olimpijskih iger vedno bil na samem prizorišču, sedaj pa prvič zares spremljam igre prek televizije. Ko sem nastopal na OI sem bil bolj osredotočen na svoje nastope, se posvečal svojim pripravam. Sedaj pa sem, če si izposodim izraz našega srebrnega Petra Kauzerja, pravi “kavčar.”

Mediji z veseljem poberejo vse pomanjkljivosti, ki so se zgodile organizatorjem v Riu in jih z veseljem napihnejo, saj se to prodaja. A iz svojih izkušenj vem, da če niso igre organizirane prav v najbolj razvitih deželah, so te pomanjkljivosti čisto nekaj običajnega.

Rio ni nobena izjema v pozitivno ali negativno smer. Kot primer lahko povem, da prihaja do podobnih zapletov ravno tako na Sredozemskih igrah, pa jih organizirajo Italijani ali Španci. Vsi, ki delajo v športu in mi tekmovalci moramo biti na to že vnaprej pripravljeni.

Televizija pravzaprav omogoči celo boljše spremljanje iger, kot če bi bil na samem prizorišču, ne more pa ti pričarati pravega vzdušja. Kot gledalec pa lahko rečem, da so sama tekmovanja organizirana brezhibno.

Bil sem v stiku tudi s klubsko sotekmovalko, ki mi je zagotovila, da vse poteka brez problemov in da je neprimerno bolje organizirano kot na aprilskem svetovnem pokalu, ki sem se ga tudi sam udeležil.

So organizatorske pomanjkljivosti, na katere so športniki na začetku iger kar precej opozarjali, breme za njihove nastope in se jim je bilo zato težje pripraviti na sama tekmovanja?

To je povsem odvisno od športnikov samih. Poznan je primer ameriške košarkarske reprezentance, ki spi na luksuzni ladji. Košarkarji vseh drugih ekip pa lahko spijo na teh prekratkih posteljah in mogoče to jemljejo kot eksotiko, čeprav je med njimi tudi ogromno NBA zvezdnikov. Pomanjkljivosti so tako subjektivna ocena vsakega posameznika. Če bo nekomu cilj olimpijska medalja, bo take stvari izključil in se prilagodil.

Seveda si vsak želi čim manjših stranskih učinkov. Vseeno pa so nekateri športniki navajeni spati v hotelu s petimi zvezdicami, drugi pa smo navajeni spati v hotelu z dvema zvezdicama. Za nas tako ta preskok sploh ni toliko kritičen, verjamem pa da je za tiste, ki so navajeni luksuza.

Ta razmerja so včasih zares velika. Prav danes sem prebral, da neki ameriški metalec diska s svojim športom ne zasluži več kot 3000 dolarjev na leto. To je v primerjavi z njegovimi kolegi iz reprezentance, ki igrajo košarko, zares smešno.

Košarkarji bodo luksuzno spali, bodo pa prikrajšani za vzdušje v olimpijski vasi. Poglejmo samo primer plavalca Phelpsa, ki je srečal tenisača Đokovića in se z njim veselo fotografiral v olimpijski vasi.

12651329_959566080797335_4163858314806481408_nPo čem se vam zdi, da se bomo v prihodnje spominjali iger v Riu? Bo to organizacija, medalje, vzdušje …?

Jaz si jih bom zapomnil po tem, da so to prve igre po osmih zaporednih, na katerih nisem sodeloval. Trstenjakova, Kauzer, Velenškova in Žbogar si jih bodo zapomnili po medaljah in po uspehu kariere.

Večni nergači pa si bodo te olimpijske igre zapomnili po pomanjkljivostih in da niso imeli dva dni vode v kopalnici. A tako je z vsako stvarjo, saj je za nekoga kozarec napol prazen za drugega pa napol poln.

Zaenkrat kaže da  bomo Slovenci v Riu osvojili štiri medalje. Se vam zdi to tista prava številka za to olimpijsko generacijo? Ste sami pričakovali več ali manj?

Sam mislim, da je brez pomena napovedovati medalje vnaprej. Vsak, ki je v nekem športu v špici, gre v Rio po kolajno. V moji disciplini je vedno vsaj po 20 tekmovalcev, ki jo lahko tudi zares osvojijo. Nekdo mora na žalost ostati brez. Sem pa realist in sem se pri oceni naslonil na napoved Infostrade, ki nam je napovedala 4 medalje. Zgrešili so le v njihovi žlahtnosti.

Ne moreš namreč od vseh slovenskih športnikov, ki imajo zares priložnost za osvojitev medalje, tudi računati, da jo zares bodo. To bi bil ekstrem in se na dolgi rok poravna, kar je načelo statistike. Štiri kolajne so bile zares realistična ocena.

Kdo od slovenskih športnikov in kdo od tujih vas je najbolj presenetil ali navdušil? Ste pri komu zaznali, da je razočaral oziroma da ni upravičil svojih ciljev?

Igre še niso končane, tako da se pustimo presenetiti. Videli smo nekaj izjemnih nastopov slovenskih športnikov, nekaj pa tudi takih, kjer smo pričakovali več. Osebno sem pričakoval kolajno s strani dvojca Božič in Taljat, čeprav je tudi sedmo mesto vrhunski rezultat. Nekomu, ki ni nikoli bil v športu, se mu bo zdela uvrstitev slaba, a je vseeno vrhunska.

Pri nekaterih pa se je poznalo, da so bila pričakovanja precej večja od dejanskega rezultata. Ti bodo morali opraviti analizo samih nastopov. Pri tem mislim na kakšnega atleta ali plavalca.

V drugem delu pogovora, ki ga boste na Domovini lahko prebrali jutri, smo Rajmonda Debevca vprašali, kaj počne v življenju, kadar ravno ne strelja na olimpijskih igrah in kaj človeka žene, da 45 let ure in ure strelja v tisto črno piko na tarči.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime